Jedro

Ker sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili za anuitetni način vračila posojila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo triletni zastaralni rok, ki je veljal za anuitete po določbi 2. odstavka 372. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 98/03966-4, z dne 27.1.1999 v 1. točki in 3. točki izreka delno v veljavi tako, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki del glavnice v znesku 409.275,05 SIT oz. v protivrednosti 1.707,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 409.275,05 SIT za čas od 1.8.1998 do 31.12.2006 in od zneska 1.707,87 EUR za čas od 1.1.2007 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 11.852,00 SIT oz. v protivrednosti 49,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.852,00 SIT za čas od 27.1.1999 do 31.12.2006 in od zneska 49,46 EUR za čas od 1.1.2007 do plačila, v presežku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 184,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer izpodbija sodbo v zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka. Navaja, da z obravnavano posojilno pogodbo niso bile dogovorjene enake vnaprej določene anuitete oz. obroki, temveč so bili obroki posojila različni, izračunani na način iz 4. člena pogodbe. Tako za vtoževane terjatve ne velja triletni zastaralni rok, temveč petletni zastaralni rok. Upoštevaje dejstvo, da je prva neplačana anuiteta zapadla v plačilo novembra 1993, predlog za izvršbo pa je bil vložen 2.12.1998, terjatve niso zastarane. Spreminjanje mesečne anuitete oz. obroka izhaja iz pogodbe same in tudi iz predloženih knjigovodskih kartic. V kolikor so bile v dokaz predložene knjigovodske kartice posojila za izvedenko finančne stroke nejasne, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, bi bila dolžna o vodenju le-teh pribaviti ustrezna pojasnila od pooblaščene banke tožeče stranke. Tožeča stranka se je strinjala z izvedenskim mnenjem glede izračunov terjatve iz razloga ekonomičnosti postopka, prerekala pa ga je glede ugotovitev, da naj bi šlo za enake, vnaprej določene obroke, kar ni res. Tudi sicer je celotno posojilo po posojilni pogodbi zapadlo v plačilo dne 6.8.1998, gre za enotno zapadlo obveznost, za zastaranje katere velja petletni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja njene terjatve iz posojilne pogodbe, št. 70404/90, z dne 6.8.1992, sklenjene med pravdnima strankama, in sicer tožečo stranko kot posojilodajalko, prvo toženko kot posojilojemalko ter drugim tožencem kot solidarnim porokom. Ugotovilo je, da se je prva toženka zavezala posojilo vrniti v šestih letih z začetkom odplačevanja v avgustu 1992, da je zadnji obrok plačala oktobra 1993, da tožeča stranka ni zahtevala vračila dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom na podlagi 3. odstavka 9. člena pogodbe ter da sta se stranki dogovorili za anuitetni način odplačevanja posojila. Pritožba neutemeljeno izpodbija dejansko ugotovitev, da je celotno posojilo po obravnavani posojilni pogodbi zapadlo v plačilo po preteku šestih let od sklenitve pogodbe dne 6.8.1998 in da gre tako za enotno zapadlo obveznost. Tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi pred pogodbenim rokom, kar pomeni, da so v pogodbi dogovorjene anuitete zapadle v plačilo mesečno in sicer vsak zadnji delovni dan v mesecu (1. odstavek 4. člena pogodbe).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodbe, da je bil med pravdnima strankama dogovorjen način vračila posojila v mesečnih anuitetah in s tem v zvezi z uporabo triletnega zastaralnega roka, ki je veljal za anuitete po določbi 2. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. S posojilno pogodbo sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za vračilo posojila v mesečnih anuitetah, pri čemer pa sta v 2. odstavku 4. člena pogodbe opredelili izračun višine anuitete s posebno formulo. Sama po sebi določba 2. odstavka 4. člena pogodbe sicer nakazuje, da bi lahko šlo za obročna odplačila in ne za anuitete (s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti). Tožena stranka je temu ugovarjala, zato je izvedenka bančne stroke izdelala izvedensko mnenje, v katerem pa zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogla ugotoviti ali in kako naj bi se anuiteta spreminjala v času odplačilne dobe. Tožeča stranka ni podala konkretnih pripomb zoper izvedensko mnenje, niti ni predlagala njegove dopolnitve oz. zaslišanja izvedenke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določila 2. odstavka 372. člena ZOR v zvezi z ugovorom zastaranja ter na podlagi izračuna v izvedenskem mnenju pravilno odločilo, da je glede dela tožbenega zahtevka tožeče stranke njena terjatev zastarala zaradi poteka triletnega zastaralnega roka pri posameznih anuitetah. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.