Jedro

Dejstvo, da je na sklepu podpisana tudi višja pravosodna svetovalka, kot oseba, ki je pripravila osnutek odločbe, še ne pomeni, da gre za odločanje oziroma izvajanje sodne oblasti po osebi, ki ni sodnik. V spisu je podpis sodnice na obeh sklepih in ti sklepi štejejo za izvirnike in so tako označeni.

Ker gre za odločbo, katero je izdala sodnica, o ukrepih za popravo vlog ni pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo predlagateljice proti sklepu naslovnega sodišča z dne 5.1.2009. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in zahteva vračilo sodne takse.

Izpodbijani sklep ni podpisan, ni znan sodnik in ni jasno, zakaj je prejela prepis in kdo je oseba, ki je prejela izvirnik. Po 54. členu Zakona o sodiščih višji pravosodni svetovalci ne morejo odločiti v tej zadevi. To pa je zadevo pripravila višja pravosodna svetovalka M. P., ki je zavrgla pritožbo. Zoper odločitev višjega sodniškega pomočnika je vselej dovoljena pritožba. Po 270. členu ZPP, na katerega se sklicuje višja pravosodna svetovalka, pa odloča predsednik senata. 37. člen ZNP pa določa, da se smiselno uporabljajo določbe ZPP. Stanovanjski zakon v 3. odstavku 40. člena določa, da sodišče na predlog etažnega lastnika določi upravnika v nepravdnem postopku, zato je sklicevanje na 270. člen ZPP nepravilen in nezakonit. Sklep o dopolnitvi postopka ni sklep procesnega vodstva, zato je izpodbijani sklep nepravilen. 3. odstavek 270. člena ZPP določa, da zoper odločbe izdane med pripravami za glavno obravnavo in ki se nanašajo na vodstvo postopka, ki izda predsednik senata, niso podvržene pritožbi. Sklep o vračilu postopka v dopolnitev pa je izdala pravosodna svetovalka. Nepravilen je tudi pravni pouk proti sklepu o dopolnitvi postopka. Pritožnica je poskušala dobiti nasvet višje pravosodne svetovalke, ki jo je vzvišeno zavrnila. Ni pa ji vedela pojasniti, na kateri pravni podlagi je potrebno vložiti vlogo posameznega etažnega lastnika in priložiti podpis vseh etažnih lastnikov. Višja pravosodna svetovalka pritožnice ni opozorila na plačilo takse, ki ga je nato pisno zahtevala pred izdajo sklepa. Sedaj pa je prepozno, saj je že potekel odpovedni rok upravniku. Dva izvoda je sicer dovolj za sodišče. Vsak sklep pravosodne svetovalke je napisan z večjo pisavo, kar je neumestno. Zahteva tudi vračilo sodne takse za odločbo, ki ni bila izdana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba meni, da je sklep, s katerim ji je bila vloga vrnjena v dopolnitev (list. št. 7 do 8) in zato izpodbijani sklep napačen zato, ker ga je po mnenju pritožbe izdala višja pravosodna svetovalka. Meni, da ji zato pripada po 4. odstavku 54. člena Zakona o sodiščih pravica do odločitve sodnika v zvezi z njeno pritožbo zoper sklep z dne 5.1.2009. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tako sklep z dne 5.1.2009 kot izpodbijani sklep podpisala in torej izdala okrajna sodnica, ki je na obeh sklepih podpisana. Dejstvo, da je na sklepu podpisana tudi višja pravosodna svetovalka kot oseba, ki je pripravila osnutek odločbe, še ne pomeni, da gre za odločanje oziroma izvajanje sodne oblasti po osebi, ki ni sodnik. V spisu je podpis sodnice na obeh sklepih in ti sklepi štejejo za izvirnike in so tako označeni (v skladu z določbami Sodnega reda, določba 111. člena in naslednje). Prepisi pa so označeni tako, kot to zahteva 115. člen Sodnega reda. Prepisa pa ne podpiše sodnik, saj to ni overjeni prepis; izvirnik pa je le v spisu. Po ZPP pa je le ena odločba; to je sklep v sodnem spisu.

Pritožba nadalje trdi, da bi morala imeti pravico do pritožbe proti sklepu z dne 5.1.2009. Vendar ker gre za odločbo, katero je izdala sodnica, o ukrepih za popravo vlog pa ni pritožbe, je bil pravni pouk na sklepu pravilen (270. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker 21. člen ZNP nima posebnih pravil o tem, kako naj sodišče ravna z nepolnimi predlogi, je treba smiselno uporabiti določbe ZPP (primerjaj komentar Zakona o nepravdnem postopku, Wedam Lukič D., Polajnar Pavčnik A., ČZ Uradni list, 1979, stran 31). Gre za postopkovni predpis in ga ni mogoče mešati s Stanovanjskim zakonom, ki je materialnopravni predpis. Res v 40. členu napotuje na nepravdni postopek, vendar ne ureja, kaj mora vsebovati predlog, da je sposoben za obravnavanje.

Pritožba še navaja, da se je predlagateljica zglasila na sodišču in smiselno prosila za pravno pomoč. Pritožbeno sodišče razume prizadetost pritožnice. Vendar je treba poudariti, da sodišče ne more nuditi materialnopravne pomoči strankam, ampak so zato odvetniki. Če je stranka v slabem premoženjskem stanju, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne more odgovarjati, saj niso v zvezi z zadevo. V nadaljevanju postopka bo treba ali dopolniti, kar je sodišče predlagateljici naložilo, ali pa argumentirati svoje stališče, da je za ravnanje po 40. členu Stanovanjskega zakona in ob podanih pogojih, da ni sklepa o določitvi novega upravnika, dovolj, da en etažni lastnik v korist drugih predlaga, da upravnika določi sodišče v nepravdnem postopku (3. odstavek 40. člena Stanovanjskega zakona). O predlogu sodišče še ni odločalo.

O zahtevah za vračilo takse pa odloča sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje o tej zadevi pravilno odločilo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).