Jedro

S tem, ko tožnik po vrednosti stanovanjske površine, s katero presega s stanovanjskimi predpisi določen normativ primernega stanovanja za 3-člansko družino (70 m2), presega tudi v ZBPP določeni cenzus (20 minimalnih plač), ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2006, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravdnim postopkom, ki teče pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), 10. in 87. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003, SZ-1). Navaja, da je tožena stranka pravilno upoštevala vrednost stanovanja, v katerem živi tožnik s svojo družino. Ta vrednost presega vrednost primernega stanovanja glede na predpisane normative, kot premoženje v smislu določbe 19. člena ZBPP. ZBPP glede razlage pravnega pojma "primerno stanovanje" napotuje na SZ-1, ki v 10. členu opredeljuje kot primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeno spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena tega zakona. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 13/2004) pa predstavlja pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Po navedenih predpisih znaša površinski normativ za tožnikovo družino maksimalno 70 m2, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v svoji odločbi. Sestavni del stanovanja sta tako tudi balkon in kletna shramba, zato se upošteva v okviru stanovanjske površine. Tožena stranka je tudi pravilno upoštevala vrednost stanovanja, ki presega vrednost primernega stanovanja, glede na predpisane normative, kot premoženje v smislu določbe 19. člena ZBPP. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik solastnik le 1/2 obravnavanega stanovanja, saj je solastnica druge polovice tožnikova žena.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo predlaga, da sodišče ponovno pretehta svojo odločitev, saj še vedno ne vidi smisla v okviru obstoječe ali kakšne druge zakonodaje, da bi moral najeti posojilo za to da bi se branil pred sodiščem, ob dejstvu, da je že skoraj dve leti brezposelna oseba ter da ne prejema nobenih dohodkov in nadomestil ter da mu je s tem onemogočena vsakršna kreditna sposobnost. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

ZBPP v 1. odstavku 19. člena določa, da se ne glede na določbe tega zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. V 2. odstavku 19. člena ZBPP pa je določeno, da se po tem zakonu, kot premoženje ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje in v katerem prosilec živi oziroma v njem ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani (1. alinea).

Kot izhaja iz predložnih spisov v obravnavani zadevi, živi tožnik z ženo in otrokom v stanovanju, za katerega je tožnik sam navedel, da ima 92,13 m2 stanovanjske površine, njegova vrednost pa znaša 16,000.000 SIT. Res je, da se po 2. odstavku 19. člena ZBPP ne upošteva kot premoženje stanovanje, v katerem prosilec živi, vendar le pod pogojem, da gre za "primerno stanovanje". Po presoji pritožbenega sodišča sta se tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno oprla pri pravni razlagi pojma "primerno stanovanje" na določbe 10. člena SZ-1 in na površinske normative po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, na katere napotuje 10. člen SZ-1, saj ZBPP nima razlage tega pojma. Na podlagi navedene razlage pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da s tem, ko tožnik po vrednosti stanovanjske površine, s katero presega s stanovanjskimi predpisi določen normativ primernega stanovanja za 3-člansko družino (70 m2), presega tudi v ZBPP določeni cenzus (20 minimalnih plač). To pa pomeni, da ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Pri tem pa ni pravno pomembno, da je tožnik le solastnik navedenega stanovanja, saj se glede na določbo 1. odstavka 12. člena ZBPP finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Vrednost obravnavanega stanovanja pa je tožnik sam navedel v svoji prošnji za dodelitev pravne pomoči. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.