Jedro

Ker toženci svojih dejanj, s katerimi nedvomno vznemirjajo lastninsko pravico tožnice, niti ne zanikajo, je glede na vse povedano utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje terjatve.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 9. 6. 2017 zavrnilo in začasno odredbo vzdržalo v veljavi; ugodilo ugovoru tožnice zoper 3. točko sklepa o začasni odredbi z dne 10. 7. 20171, začasno odredbo v tem obsegu razveljavilo, predlog za začasno odredbo pa zavrnilo. Odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Zoper sklep so toženci po tožbi, tožniki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženci, vložili pravočasne pritožbe. Prvi toženec se pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in začasno odredbo (po predlogu tožnice) razveljavi, podredno pa celoten sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priznava, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo izkazati, da je postala lastnica spornega zemljišča, pravilna, potrebno pa je upoštevati, da ni šlo za običajen postopek razlastitve, temveč za razlastitev dela nepremičnine, kjer ob parcelaciji med novo nastalima parcelama meja še ni bila urejena, kje točno poteka meja je torej neznanka, tako, da tudi ni mogoč zaključek, na katerem zemljišču naj bi se vtoževano vznemirjanje dogajalo. Tožnica je bila večkrat pozvana, da predloži gradbeno dovoljenje, česar pa ni storila in je domnevati, da protipravno posega v nepremičnine. Sicer pa je jasno, da gradbenega dovoljenja, brez predhodne ureditve meje, niti ne more pridobiti. Sodišče ugotavlja, da je preostalo zemljišče tožencev že daljši čas nevzdrževano, pri čemer pa se ne vpraša po razlogih za takšno stanje, čeprav so toženci v svojih vlogah to obrazložili – tožnica z izvedbo gradnje objekta tožencem onemogoča dostop do njihove nepremičnine. Tudi drugi in tretji toženec se pritožujeta "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, njunemu ugovoru zoper začasno odredbo ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi, ugovor tožnice zoper začasno odredbo pa zavrne in začasno odredbo z dne 10. 7. 2017, obdrži v celoti v veljavi, podredno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Še vedno menita, da je tožba preuranjena, pa tudi nesklepčna. Toženci so še vedno vpisani kot zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine, ta okoliščina pa vsaj v postopku odločanja o začasni odredbi, pretehta nad odločbo (UE Ljubljana z dne 30. 8. 2016). Tožnica je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe in bi moralo sodišče predlog presojati še posebej strogo. Z začasno odredbo želi tožnica dokončno urediti nastalo sporno pravno razmerje in ne le začasno. Izdaja takšne začasne odredbe posega tudi v položaj tožencev, zato mora sodišče upoštevati tudi njihov položaj. Sodišče je začasno odredbo obdržalo v veljavi, kar pomeni, da bo tožnica že na njeni podlagi zgradila kolesarsko stezo in hodnik za pešce, česar ne bo več mogoče odpraviti, če bodo toženci v tem postopku uspeli. Edina smiselna začasna odredba bi bila tista, ki bi obema pravdnima strankama prepovedala izvajati kakršnakoli dela na sporni parceli oziroma postavljati ovire nanjo, vsaj do rešitve tožbe tožencev v upravnem sporu. Še posebej izpostavljajo, da tožnica v naravi ni nikoli prevzela posesti od tožencev. Vztrajajo, da so zemljiškoknjižni lastniki parcele in imajo zato skladno s 37. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Smotrna bi bila tudi prekinitev tega pravdnega postopka do odločitve upravnega sodišča o razlastitveni odločbi, kar bi moralo sodišče storiti pred odločitvama v zvezi z začasnima odredbama. Sklicuje se tudi na določbo 33. člena Ustave RS, ki je z izdajo začasne odredbe kršena. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini, do česar v konkretnem primeru še ni prišlo. Sodišče bi moralo tako ugovoru tožencev ugoditi in izdano začasno odredbo po predlogu tožnice razveljaviti, zavrniti pa ugovor tožnice zoper izdano začasno odredbo predlagano s strani tožencev. Tretji toženec v dodatku k pritožbi še posebej izpostavlja: da je sodišče z zaključkom, da je tožnica kljub temu, da ni vknjižena v zemljiško knjigo, na podlagi Zakona o urejanju prostora postala lastnica spornega zemljišča, kršilo ustavno zagotovljeno lastninsko pravico; da mora biti za razlastitev izkazan javni interes in biti izdelani prostorski načrti, ki jih tožnica ni predložila; da mora biti za razlastitev podan še nujen pogoj potrebnosti in sorazmernosti; da je zatrjevanje, da je potrebna rekonstrukcija V. ceste zaradi na novo zgrajene športne dvorane S. naravnost smešno, ker bi moral projekt izgradnje že pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja vsebovati vse potrebne elemente; da mu ni znano, da bi bil predlog za nujen postopek podan v zahtevku za razlastitev; da niso navedeni razlogi, ki bi terjali nujen postopek; da tožnica ne izkazuje možnosti nastanka nepopravljive škode.

3. Tožnica je na pritožbe odgovorila in predlagala njihove zavrnitve.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Pravilna in zakonita je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica nepremičnino parc. št. 962/5 k. o. ..., pridobila v last in posest že na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 352-7/2016 z dne 30. 8. 2016, izdane po nujnem postopku v skladu z določbo 104. člena Zakona o urejanju prostora (ZureP-1) v zvezi z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ne glede na zemljiškoknjižni vpis,2 in so drugačne pritožbene navedbe pravno zmotne. Tudi dejstvo, da tožnica tožencem še ni izplačala odškodnine (do sporazuma med njimi ni prišlo), na takšen zaključek ne vpliva (drugi odstavek 104. člena ZureP-1). Lastninska pravica je bila tožencem odvzeta v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku (69. člen Ustave RS). Da bi bila zakonska določba, ki govori o razlastitvi po nujnem postopku v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami, pritožbe s pavšalnimi trditvami pritožbenega sodišča ne prepričajo. Trditve o neurejenosti mej so prepozne trditve, ki jih pritožba tudi z ničemer ne opraviči (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Za konkretni postopek tudi ni bistveno, ali ima tožnica za posege v svojo nepremičnino gradbeno dovoljenje ali ne, gre za upravno vprašanje in to sodišče tudi ni pristojno presojati, ali tožnica gradbeno dovoljenje sploh potrebuje ali ne.3 O predlogu za prekinitev tega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje, ni pa utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče o predlogu odločiti pred izpodbijano odločitvijo. Ker toženci svojih dejanj, s katerimi nedvomno vznemirjajo lastninsko pravico tožnice, niti ne zanikajo, je glede na vse povedano utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje terjatve (prvi odstavek 99. člena SPZ; prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Tožnica je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, torej odredbe vsebinsko identične s tožbenim predlogom glede glavne stvari zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice.4 Takšna začasna odredba je dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način z začasno urediti sporno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (druga alineja prvega odstavka 272. člena ZIZ), pri čemer je interese tožnika potrebno tehtati z interesi toženca (tretja alineja prvega odstavka 272. člena ZIZ). Z že citirano odločbo UE Ljubljana izdano v nujnem postopku, je bila v korist tožnice razlaščena nepremičnina parc. št. 962/5 k. o. ... in sicer za potrebe izgradnje kolesarske steze in hodnika za pešce (ob V. cesti). S pridobitvijo te nepremičnine v last, je tožnica pridobila pravico tudi do posesti (primerjaj tudi 5. točko izreka odločbe) in s tem tudi pravico do gradnje objektov zaradi katerih je bila (že leta 2012) predlagana razlastitev. Obstoj javne koristi za gradnjo ne more biti sporen,5 pristojni organ je tudi ocenil, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino6. Že navedeno po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek, da oviranje tožencev pri uveljavljanju tožničinih upravičenj za dosego javne koristi, predstavlja težko nadomestljivo škodo, pa tudi preprečitev nevarnosti nasilja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi sicer nastaja tožnici težko nadomestljiva škoda, saj ne more zgraditi kolesarske steze in hodnika za pešce in tako zagotoviti ustrezne prometne varnosti za vse udeležence v cestnem prometu. Izdana začasna odredba tudi ne more predstavljati prekomernega posega v njihovo lastninsko pravico, saj toženci, kot rečeno, že od izdaje razlastitvene odločbe v nujnem postopku, te pravice nimajo več.

7. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje ugovor tožencev zoper začasno odredbo z dne 9. 6. 2017 zavrnilo in začasno odredbo obdržalo v celoti v veljavi.

8. Po povedanem je tudi jasno, da toženci niso izkazali niti verjetnosti svoje terjatve iz nasprotne tožbe, saj niso več lastniki parcele št. 962/5 k.o. ..., zato tudi do vznemirjanja lastninske pravice s strani tožnice, ni moglo priti (prvi odstavek 272. člen ZIZ). Po vsem utemeljeno je tako sodišče prve stopnje ugovoru tožnice zoper izdano začasno odredbo z dne 11. 7. 20177 ugodilo, začasno odredbo v spornem obsegu razveljavilo, predlog pa zavrnilo.

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in sklep v celoti potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Pravilno z dne 11. 7. 2017 (glej sklep list. št. 42) 2 Primerjaj tudi šesti odstavek 112. člena Zakona o zemljiški knjigi. 3 Tožnica se sklicuje na dejstvo, da bo dela izvajala kot rekonstrukcijo oziroma vzdrževalna dela v javno korist, za katero gradbeno dovoljenje po 18. členu Zakona o cestah ni potrebno. 4 S tožbenim zahtevkom od tožencev zahteva prenehanje vznemirjanja njene lastninske pravice in sicer tako, da toženci na noben način ne smejo preprečevati ali oteževati izvedbe gradbenih del na sporni nepremičnini, v roku 15 dni; z začasno odredbo pa prepoveduje vsakršno nadaljnje vznemirjanje najkasneje v roku 24 ur. 5 O obstoju javne koristi je bilo odločeno s pravnomočno odločbo o uvedbi postopka razlastitve. 6 Drugi odstavek 92. člena ZUreP-1. 7 Očitno pomotoma je sodišče zapisalo, da gre za sklep z dne 10. 7. 2017.