19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 430/2003 z dne 8. 7. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 609/2003 z dne 2. 4. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici št. P 220/99 z dne 16. 10. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika kot nedovoljeno zavrglo. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da je bilo s sodbo odločeno o nedenarnem tožbenem zahtevku, za katerega je tožeča stranka sama navedla, da je njegova vrednost 100.000 SIT, ter da ne presega mejne vrednosti, ki je določena za dovoljenost revizije.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki naj bi zmotno ugotovilo, da je vrednost spornega predmeta le 100.000 SIT in da revizija ni dovoljena, s tem pa naj bi mu bila odvzeta pravica do pravnega sredstva. Navaja, da take vrednosti sam ni nikoli navedel. Meni, da je njegov pooblaščenec v pripravljalni vlogi zmotno navedel to vrednost, ki pa ni realna, saj je vrednost spora, ker gre za nepremičnine, bistveno višja. Pritožnik nasprotuje tudi, da je v senatu pred Vrhovnim sodiščem poročala okrožna sodnica, saj naj bi obstajala verjetnost, da jim je "diktirala" odločitev. Z navedbami v ustavni pritožbi nasprotuje tudi odločitvi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje ter ponavlja navedbe, s katerimi nasprotuje odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodiščema očita tudi kršitve pravdnega postopka. Meni, da Okrajno sodišče ni bilo pristojno za odločanje. Pritožnik zatrjuje, da so mu z odločitvijo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je le procesna odločitev o dopustnosti revizije, zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe zoper ta sklep omejiti le na ta vidik. Argumentov ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o zahtevku in na procesne kršitve nižjih sodišč, zato ni mogoče upoštevati v postopku presoje ustavne pritožbe zoper sklep o zavrženju revizije.

4.Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da iz pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega varstva (npr. sklep št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71). Pravice do revizije 25. člen Ustave ne zagotavlja. Zato z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča ta ni mogla biti kršena. Pritožnik pa očitka o kršitvi 22. člena Ustave ne more utemeljiti z navedbami o zmoti pooblaščenca in z zatrjevanjem, da sam nikdar ni navedel te vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je pravdno dejanje. Po 92. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) pa imajo pravdna dejanja pooblaščenca enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z izpodbijano odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi 22. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je očitek pritožnika, da je okrožna sodnica "diktirala" odločitev senatu Vrhovnega sodišča, preizkusilo z vidika 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat zavrnilo kot očitno neutemeljene očitke, da je kršena pravica do obravnavanja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, če pri delu senata Vrhovnega sodišča brez pravice glasovanja sodeluje okrožni sodnik. Ta možnost je vnaprej predvidena z zakonom, zato pritožniku s takšnim načinom dela Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica do zakonitega sodnika. Pritožnikov pavšalni očitek, da naj bi poročevalka "diktirala" odločitev senatu pa tudi ne more zadoščati za utemeljitev kršitve te pravice.

6.Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi z dne 26. 11. 2004, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), Ustavno sodišče ni presojalo.

7.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

8.Ustavna pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo meritorno odločeno o zahtevku, ni dovoljena, ker je prepozna. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS je ustavno pritožbo treba vložiti v roku 60 dni od vročitve izpodbijanega akta. Z vložitvijo nedovoljene revizije si pritožnik tega roka ni varoval. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić