Jedro

Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen.

Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev materialnih določb zakona po 2. točki 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je storilcema prekrška, pravni osebi AA in njeni odgovorni osebi D. H., dne 18. 10. 2017 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 1. točki (pravilno 2. točki) prvega odstavka 95. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZFU in izrekel pravni osebi globo v višini 2.000,00 evrov, odgovorni osebi pa globo v višini 850,00 evrov. Zoper plačilni nalog sta storilki prekrška vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jima je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo z dne 10. 9. 2018 ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper njiju na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Prekrškovni organ FURS je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 30. 10. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Meni, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o fikciji vročitve nerazumljivi in v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil dokument, s katerim je FURS storilca prekrška pozval na predložitev dokumentacije v določenem roku, vročen, vendar je kljub temu v nadaljevanju zaključilo, da storilcema ni mogoče očitati niti najmilejše oblike odgovornosti za prekršek, to je nezavestne malomarnosti. Zaključek sodišča o fikciji vročitve ne terja nadaljnjega ugotavljanja, ali bi se storilca morala zavedati svoje obveznosti, da predložita FURS-u zahtevano dokumentacijo, ker fikcija vročitve pomeni, da sta storilca za poziv FURS-a vedela in se tudi zavedala svoje obveznosti. V tej zvezi je tudi odločitev sodišča druge stopnje napačna, ker je štelo, da naknadni osebni poziv pooblaščene osebe FURS-a storilcu D. H., da predloži zahtevano dokumentacijo, ni odločilnega pomena za obstoj prekrška, ampak je bistven pretek petih dni od prejema zahtevka davčnega organa preko portala eDavki, ne pa seznanitev storilca z zahtevkom davčnega organa šele po preteku omenjenega roka. Na podlagi teh navedb vrhovni državni tožilec v zaključku zahteve izpostavlja vprašanje, ali je mogoče kljub nastanku fikcije vročitve šteti, da naslovnik pisanja ni bil seznanjen z njegovo vsebino in, da naslovniku pisanja ni mogoče očitati nobene odgovornosti za prekršek. Nižjestopenjski sodišči sta glede omenjenih vprašanj podali napačne, nerazumljive in medsebojno nasprotujoče razloge in v korist storilcema ustavili postopek o prekršku, zato vrhovni državni tožilec predlaga ugotovitev kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZKP.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravni osebi, ki odgovora nanjo ni podala, medtem ko odgovorna oseba pravne osebe zahteve po več neuspešnih poskusih vročitve ni dvignila.

B-I.

4. Prekrškovni organ FURS je dne 3. 7. 2017 preko informacijskega sistema – portala eDavki podal pravni osebi AA zahtevek za predložitev določenih podatkov in dokumentacije, in sicer akta o ustanovitvi društva, seznam vseh članov društva z dokazili o plačilu članarine, zapisnike vseh sestankov in občnih zborov društva za leti 2016 in 2017, podatke o vseh osebah, zaposlenih v društvu ter podatke o osebi, ki je pooblaščena za zastopanje društva in za predložitev zahtevanih podatkov FURS-u. FURS je omenjeni zahtevek preko portala eDavki vročil v osebno mapo društva, ki pa zahtevka v nadaljnjih 15 dneh ni prevzelo v elektronski obliki in ni elektronsko podpisalo vročilnice. Po preteku 15 dni je FURS ugotovil, da je nastopila fikcija vročitve z dnem 18. 7. 2017, tako da se je petdnevni rok za predložitev zahtevanih podatkov in dokumentacije iztekel dne 24. 7. 2017 in je s pretekom tega roka, dne 25. 7. 2017, FURS štel, da sta storilca prekrška (društvo kot pravna oseba in D. H. kot odgovorna oseba pravne osebe) izpolnila zakonske znake očitanega prekrška po 1. točki (pravilno 2. točki) prvega odstavka 95. člena ZFU. Dne 18. 10. 2017 je FURS izdal plačilni nalog, v katerem je izrekel pravni osebi globo v višini 2.000,00 evrov in odgovorni osebi globo v višini 850,00 evrov.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je še pred potekom petdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev naložene zahteve FURS-a potekala korespondenca s FURS-om, saj je bil na sedežu društva takoj naslednjega dne po nastopu fikcije vročitve, 19. 7. 2017, tam opravljen davčni inšpekcijski nadzor, pri katerem sta bila prisotna društvena člana N. in M. H. (sicer zadolžena za strežbo hrane in pijače v planinski koči), društvo pa je bilo pozvano na predložitev dokumentacije do dne 10. 8. 2017 (zapisnik z dne 19. 7. 2017). Predsednik društva D. H. je dne 10. 8. 2017 po telefonu poklical na FURS in povedal, da je pozabil, da mora do dogovorjenega datuma predložiti zahtevano dokumentacijo, zato je najavil osebni obisk na FURS-u za dne 16. 8. 2017. Tega dne se je na FURS-u zglasil in povedal, da poziva na predložitev dokumentacije ni prejel, zato mu je pooblaščena oseba FURS-a izročila kopijo poziva (o tem je v spis vložena izjava pooblaščene osebe FURS-a B. P. z dne 17. 11. 2017), H. pa se je (ponovno) zavezal, da bo zahtevano dokumentacijo poiskal in jo naknadno dostavil. Ne glede na tak potek je Vrhovno sodišče izhajalo iz pravnomočno ugotovljenega zaključka sodbe, po kateri je bila fikcija vročitve opravljena po elektronski poti in je nastopila dne 18. 7. 2017. 6. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo zahtevama obeh storilcev za sodno varstvo ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper njiju ustavilo. Bistvo sodbe, ki ga izpodbija tudi vrhovni državni tožilec, je v 12. točki obrazložitve, v kateri sodišče ugotavlja, da i.) storilcema kljub fikciji vročitve ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, ii.) se storilcema težko očita, da bi lahko vedela, da ju FURS poziva na predložitev dokumentacije, ker FURS tega ni zahteval v pisni obliki in vročitvi po pošti ali kako drugače, ampak samo v elektronski obliki in iii.) storilca zato nista vedela, da morata v petih dneh po nastopu fikcije vročitve dostaviti FURS-u zahtevano dokumentacijo.

7. Na odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil FURS, Višje sodišče v Mariboru pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V sodbi je obrazložilo, da ustavitev postopka ni posledica nepravilne presoje procesne določbe o vročanju zahtevka FURS-a, temveč posledica nedokazanosti krivde, v konkretnem primeru nezavestne malomarnosti (7. točka obrazložitve), prvostopenjska sodba pa ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, med katere pa izjava pooblaščene osebe FURS-a ne spada. Pooblaščena oseba FURS-a je namreč izjavila, da je bil zahtevek FURS-a podan tudi pozneje, po nastopu fikcije vročitve in preteku 5 dni, kar pa ni bistveno za konkretni očitek, da društvo v 5 dneh po prejemu zahtevka (fiktivno vročen dne 18. 7. 2017) ni predložilo zahtevane dokumentacije FURS-u (8. točka obrazložitve).

8. Poleg prikazanih procesnorelevantnih dejstev je treba za razumevanje in obravnavo tožilčeve zahteve za varstvo zakonitosti upoštevati tudi upoštevne zakonske določbe. Očitani prekršek je določen v 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU, ki predpisuje globo od 2.000,00 do 10.000,00 evrov (za odgovorno osebo pa od 850,00 do 2.200,00 evrov), če pravna oseba v skladu s 17. členom istega zakona ne sporoči uradni osebi podatkov oziroma ne predloži listin in dokumentov. Uradna oseba lahko na podlagi prvega odstavka 17. člena ZFU od zavezanca ali druge za to zadolžene osebe zahteva, da ji v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja. Naloge finančne uprave so opredeljene v prvem odstavku 11. člena istega zakona in zadevajo predvsem odmero in obračun obveznih dajatev, carinjene blaga, finančni nadzor, finančno preiskavo, nadzor nad prirejanjem iger na srečo, izvršbo, odločanje v drugih upravnih in prekrškovnih postopkih, za izvajanje katerih je pristojna finančna uprava, in druge naloge.

9. Za izvajanje omenjenih nalog je bistvenega pomena postopkovno pravilno in učinkovito občevanje državnih (davčnih) organov z (davčnimi) zavezanci v postopkih finančne uprave, kamor spada tudi vročanje različnih državnih dopisov, pozivov, vabil, sklepov, odločb in drugih dokumentov njihovemu naslovniku. Način elektronskega vročanja je določen v 85a. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem davčni organ vroča med drugim pravnim osebam dokumente preko informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije, to je preko portala eDavki. Po tretjem odstavku istega člena davčni organ odloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov. Zavezanec za davek dokument prevzame s portala eDavki tako, da z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila dokaze svojo istovetnost in prevzame dokument v elektronski obliki ter elektronsko podpiše vročilnico. Za obravnavano zadevo je bistven peti odstavek istega člena, ki določa, da velja vročitev za opravljeno z dnem, ko zavezanec za davek z elektronskim podpisom vročilnice prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko mu je bilo obvestilo puščeno prek portala eDavki, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Portal eDavki dokument po preteku šestih mesecev od dneva vročitve izbriše, zavezanec za davek pa ga lahko prevzame pri davčnem organu.

B-II.

10. Vrhovni državni tožilec pravilno izpostavlja, da se ob ugotovljenih procesnorelevantnih dejstvih, predvsem obrazložitvi nižjestopenjskih sodb, zastavlja vprašanje dometa fikcije vročitve. Odgovor na vprašanje, ali ta predstavlja samo realno opravilo vročevalca (predpisano izročitev pisanja naslovniku in sestavo vročilnice), ali pa se šteje, da je bil naslovnik z vsebino pisanja tudi seznanjen, kar je pogoj za nadaljnja samostojna procesna dejanja, je treba iskati v smislu tega instituta in zakonodajalčevem namenu. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti določbe 143. člena Zakona o pravdnem postopku odločilo, da vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč realno opravilo, ki omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja oziroma je prvi pogoj za popolnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice. Ob uzakonitvi fikcije vročitve je bil namen zakonodajalca zagotoviti učinkovito varstvo pravic procesnih udeležencev ter preprečiti, da bi ti s svojo neaktivnostjo ali z izigravanjem zakona postopke neupravičeno zavlačevali. S fikcijo vročitve se določi trenutek, od katerega za procesnega udeleženca prične teči zakonski rok za opravo posameznega procesnega dejanja, oziroma trenutek, s katerim nastopijo določene pravne posledice. Za resnično se torej šteje dejstvo, da je bilo določeno pisanje vročeno, vročitev pa pomeni, da se je stranka seznanila s potekom postopka ter s procesnimi dejanji sodišča in nasprotne stranke.1 Enako tudi komentatorji Zakona o pravdnem postopku kot značilnost fikcije štejejo, da naslovniku omogoča in zagotavlja, da se s (sodnim) pisanjem pravočasno seznani.2 Pripisovanje seznanjenosti naslovnika, s čimer je dosežen namen, zaradi katerega postopek predvideva fikcijo vročitve, pa izhaja tudi iz teorije upravnega postopka, pri čemer komentatorji dodajajo, da za postopek ni potrebno ugotavljati, ali se je naslovnik z vsebino dokumenta dejansko seznanil, če je ugotovljeno, da ga je prejel, ker zakon izhaja iz pravne fikcije, da je bil naslovnik seznanjen s pisanjem, če mu je bilo to vročeno.3 Tudi iz načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 izhaja, da institut vročanja omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja in je prvi pogoj za perfektnost tega drugega procesnega dejanja, fikcija vročitve pa služi preprečevanju, da bi udeleženci različnih postopkov s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona postopke neupravičeno zavlačevali. V dispoziciji stranke je, ali bo v roku iz obvestila določeno pisanje dvignila, a če tega ne stori, nastopi po preteku vnaprej določenega roka fikcija vročitve, z njo pa tudi nastanek določenih posledic, v katere stranka s svojo opustitvijo in „nedvigom“ pisanja privoli. Z razliko od domneve, ki se opira na verjetnost, da v resnici obstoji pravno dejstvo, se s fikcijo določeno domnevo (na primer vročitve) na zakonski ravni šteje za obstoječo, čeprav v resnici ne obstaja.4

11. Iz predstavljenih teoretičnih izhodišč je razvidno, da odločba oziroma dokument, ki ga državni organ želi vročiti naslovniku, ne more imeti pravnih učinkov, če ni vročen, zato se do vročitve šteje, kot da ni bil izdan. Ko je takšno pisanje enkrat vročeno (tudi preko fikcije, če so zanjo izpolnjeni zakonsko določeni pogoji), začne teči rok, v katerem mora naslovnik ravnati tako, kot mu je s pisanjem (odločbo oziroma dokumentom) naloženo. Če naslovnik ne ravna skladno z vsebino pisanja in v naloženem (paricijskem) roku svoje obveznosti ne izpolni, pride do prisilne izpolnitve obveznosti v izvršilnem postopku, na posameznih področjih in v primerih, kot je obravnavani, pa naslovnik z opustitvijo dolžnega ravnanja izpolni zakonske znake prekrška. Ob namenu, ki ga institut vročitve v vseh pravnih postopkih zasleduje, je zato razumna razlaga, da fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Z nasprotno razlago, da fikcija vročitve kot resnično lahko predstavlja le domnevo o vročitvi pisanja kot realnem opravilu organa, do pravnega učinkovanja naknadnih procesnih dejanj (vključno z izdanimi odločbami državnih organov) nikoli ne bi prišlo. To pomeni, da z zanikanjem drugega elementa fikcije vročitve, to je naslovnikove seznanjenosti z vsebino pisanja (na primer pravnim poukom ali naloženo obveznostjo), ne bi mogle nikoli nastati posamezne pravne posledice, ki so predvidene za primer naslovnikove pasivnosti v postopku. Do naslovnika, v zvezi s katerim bi domnevali, da se z vsebino pisanja kljub fikciji vročitve (dejanskemu prejemu pisanja) ni seznanil in tako ni vedel, da mora na določen način ravnati (v konkretnem primeru: predložiti zahtevano dokumentacijo FURS-u), država nikoli ne bi mogla nastopiti s sredstvi prisilne izterjave obveznosti oziroma naložitve globe (kot to velja za konkretni primer).

12. Namen fikcije vročitve je zato treba iskati med drugim v zagotavljanju vročitve kot učinkovitega realnega akta, predvsem v primerih, ko se naslovnik vročitvi pisanja izogiba (zloraba njegove pravice), kot tudi v primerih njegove opustitve dolžne skrbnosti. S fikcijo vročitve se omogoči popolnost naknadnih procesnih dejanj, katerih veljavnost je odvisna od pravilne vročitve pisanja, posledično pa se zasleduje tudi pospešitev postopka in odločanje brez nepotrebnega odlašanja. Zakonodajalec je takšen cilj zasledoval tudi pri sprejemu 85a. člena ZDavP-2 z novelo H citiranega zakona. Z elektronskim poslovanjem davčnega organa, vključno z možnostjo uporabe fikcije vročitve, je zakonodajalec zasledoval njegovo hitrejše in učinkovitejše postopanje do naslovnikov pisanj (pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost), ki jim je začel z dnem 1. 1. 2016 vročati pisanja prek portala e-Davki (medtem ko je bilo elektronsko oddajanje obračunov prek portala e-Davki za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost v razmerju do davčnega organa že pred tem obvezno). Vročitev po citiranem členu se tako šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik (zavezanec za davek) oziroma njegov pooblaščenec za vročanje prevzame pisanje oziroma dokument z elektronskim podpisom vročilnice. Če tega ne stori v 15 dneh od dneva, ko je prejel obvestilo o odloženem dokumentu, v katerem je seznanjen s posledicami neprevzema, se vročitev šteje za opravljeno z dnem preteka tega roka (fikcija vročitve).5 Takšna ureditev jasno kaže na zakonodajalčev namen, da s fikcijo vročitve pisanja davčnemu zavezancu nastopi trenutek, od katerega začne teči zanj rok za izvršitev določenega ravnanja oziroma izpolnitve obveznosti. Kot resnična se mora zato na podlagi fikcije vročitve šteti ne le dejanski prejem pisanja, temveč tudi, da je davčni zavezanec obveščen o naloženi obveznosti in o posledicah, če ne bi ravnal skladno z navodili oziroma zahtevo davčnega organa.

13. Takšno razumevanje fikcije vročitve navsezadnje omogoča tudi jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 17. člena ZFU, ki določa, da lahko uradna oseba zahteva od zavezanca in druge pooblaščene osebe, da ji v določenem roku (torej v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti) in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave (te naloge so opredeljene v 11. členu citiranega zakona), ne glede na obliko, v kateri se nahaja. Za primer, če zavezanec tako ne bi ravnal in bi izpolnil objektivne zakonske znake prekrška, so zanj v IX. poglavju citiranega zakona predpisane globe. V konkretnem primeru bi zato fikcija vročitve, ne da bi upoštevali tudi seznanjenost davčnega zavezanca z zahtevo davčnega organa, izgubila pomen in bi se prekrškovna določba 2. točke prvega odstavka 95. člena ZFU v zvezi s 17. členom ZFU izkazala za nepopolno (lex imperfecta). Davčni zavezanec, za katerega bi šteli, da z vsebino zahteve davčnega organa (sporočitev podatkov oziroma predložitev listin in dokumentov) ni bil seznanjen (kljub fikciji vročitve), ne bi mogel odgovarjati za prekršek in mu zato tudi ne bi bilo mogoče izreči predpisane sankcije (globe od 2.000 do 10.000 evrov). S takšnim (ožjim) razumevanjem fikcije vročitve bi se uporabljena prekrškovna določba izkazala kot programska norma, ki zaradi nedosegljivosti cilja (nalog finančne uprave) ne bi predvidevala izrekanja predpisanih glob, kar bi spodkopalo in izničilo temeljna načela delovanja, organizacije, naloge in pooblastila finančne uprave.

14. Izhajajoč iz predstavljene opredelitve fikcije vročitve je treba odgovoriti tudi na drugo vprašanje vrhovnega državnega tožilca glede obsega odgovornosti storilcev za prekršek. Vložnik izpostavlja nerazumljivo obrazložitev obeh nižjestopenjskih sodišč, da kljub fikciji vročitve storilcema prekrška ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti. Glede na prekrškovni očitek to po mnenju obeh nižjestopenjskih sodišč pomeni, da storilcema ni mogoče očitati niti tega, da se nista zavedala, da ju davčni organ poziva na predložitev zahtevane dokumentacije, in se tega niti po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih ne bi mogla in morala zavedati. Vrhovno sodišče sprejema očitek vrhovnega državnega tožilca, da so razlogi o krivdi v korist storilcema prekrška pravno napačni, ne pa tudi, da gre pri tem za nerazumljive in medsebojno nasprotujoče razloge oziroma razloge, ki so v nasprotju z izrekom pravnomočne sodbe. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je namreč podana, kadar se odsotnost, nerazumljivost oziroma nasprotnost razlogov sodbe z njenim izrekom nanašajo na razloge o odločilnih dejstvih, ne pa na razloge, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava. Nižjestopenjski sodišči sta šteli vročitev dokumenta za veljavno opravljeno na podlagi fikcije. Kljub temu pa sta zaključili, da naslovnika (društvo in njegov predsednik) z vsebino pisanja (zahtevo po predložitvi dokumentacije) nista bila seznanjena. Po stališču obeh sodišč nižjih stopenj se zato storilca nista zavedala niti se nista bila dolžna zavedati, kaj davčni organ od njiju zahteva in v katerem roku morata izpolniti svojo obveznost. S tem sta nižjestopenjski sodišči kljub fikciji vročitve ugotovili neobstoj pogoja zavestne sestavine krivde (kot ga poznata obe vrsti naklepa in zavestna malomarnost) kot tudi nezavestne malomarnosti. Iz zahteve je zato mogoče razbrati, da vložnik smiselno zatrjuje kršitev materialnih določb zakona po 2. točki 156. člena ZP-1 (napačno razlago glede okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek). Glede na to, da sta nižjestopenjski sodišči sprejeli, da je bila storilcema zahteva FURS-a vročena, je očitno, da sta glede učinkov fikcije vročitve podali napačno pravno razlago, saj sta šteli, da storilcema ni mogoče očitati niti zavestne sestavine krivde (zavedanja o tem, da morata predložiti določeno dokumentacijo na zahtevo davčnega organa v določenem roku), niti nezavestne malomarnosti. Fikcija vročitve namreč omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde, zato so temu nasprotni razlogi pravnomočne sodbe materialnopravno neutemeljeni. Če je na podlagi fikcije vročitve podana zavestna sestavina krivde, potem tudi ni potrebe po ugotavljanju obstoja nezavestne malomarnosti oziroma po dokazovanju, kaj bi moralo biti v zavesti storilcev, pa tega tam ni bilo, kar utemeljeno pripominja vrhovni državni tožilec. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

15. Navedena kršitev je razvidna iz 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, iz katere izhaja, da se storilcema prekrška kljub fikciji vročitve ne more očitati, da sta se zavedala oziroma da bi lahko vedela, da ju davčni organ poziva na predložitev zahtevane dokumentacije. Sodišče v nadaljevanju obrazložitve storilca razbremeni prekrškovne odgovornosti (da se nista zavedala oziroma nista mogla vedeti za poziv organa) z argumentom, da jima davčni organ poziva ni poslal v pisni obliki in vročitvi po pošti, ali ju kako drugače seznanil, kot le v elektronski obliki s fikcijo vročitve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zakonski ureditvi ni podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ svoj zahtevek nepravilno vročal oziroma, da bi ga moral vročati tudi v pisni obliki po pošti. Iz 85a. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da davčni organ vroča dokumente pravnim osebam preko portala eDavki, takšno obvezno vročanje preko portala eDavki pravnim osebam pa izhaja tudi iz Poročila k noveli ZDavP-2H Odbora za finance in monetarno politiko in je bilo predvideno s 1. 1. 2016. Tudi pravno sklepanje višjega sodišča, da izjava pooblaščene osebe FURS-a o naknadno predloženem zahtevku organa ni odločilnega pomena, ker je bistven potek roka petih dni od prejema zahtevka dne 18. 7. 2017, je napačno. Zanj je višje sodišče štelo, da je bil fiktivno vročen, zato je, sklicujoč se na potek petdnevnega roka, očitno sklepalo, da je za obravnavo konkretnega prekrška bistvena pasivnost storilcev v trajanju petih dni od fikcije vročitve. Kljub temu je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da do prekrška zaradi odsotnosti krivde ni prišlo, s čimer je pravno napačno sklepalo o vprašanju odgovornosti storilcev za prekršek.

C.

16. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta na podlagi pravne ocene o odsotnosti odgovornosti za prekršek ustavili postopek o prekršku zoper pravno osebo in njeno odgovorno osebo, storili kršitev po 2. točki 156. člena ZP-1. Ker je bila izpodbijana pravnomočna sodba izdana v korist storilcema prekrška, je Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev materialnih določb zakona le ugotovilo in v pravnomočno sodbo ni poseglo (drugi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Podrobneje o tem v 9. - 11. točka Odločbe Ustavnega sodišča U-I-279/2008 z dne 9. 7. 2009. 2 Več v: dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič in dr., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana (2005), strani 535 – 538 in 562 – 564. 3 Več v: dr. Tone Jerovšek in dr., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, Ljubljana (2004), strani 289 – 292. 4 Takšna procesna situacija zato od naslovnika, ki želi v (prekrškovnem) postopku izpodbiti veljavnost fiktivne vročitve, terja, da i.) navede vsa odločilna dejstva in dokazne vire, s katerimi izpodbija vročitev in s tem tudi pravnomočnost odločbe o prekršku, ter ii.) hkrati izpodbija tudi sámo odločitev, kar pomeni, da mora vložiti tudi pravno sredstvo, saj samo na tak način lahko doseže predhodno vsebinsko presojo glede sporne fiktivne vročitve. Več v: Hinko Jenull, Pravno varstvo zoper fikcijo vročitve v prekrškovnem postopku, Pravna praksa, št. 36/2019 z dne 26. 9. 2019, strani 6 – 8. 5 Podrobneje o tem v: Poročevalec Državnega zbora, delovno gradivo novele ZDavP-2H in Poročilo Odbora za finance in monetarno politiko z dne 3. 12. 2014, iz katerega prav tako izhaja, da je namen novega elektronskega vročanja v določitvi in pospešitvi obveznega vročanja odločb oziroma dokumentov davčnega organa zavezancem za davek preko portala e-Davki z dnem 1. 1. 2016.