Jedro

Vrednost terjatve, za katero stranka misli, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere bi se v skladu s ZST-1, ki veže odmero na vrednost predmeta, to pa je v primeru pobotnega ugovora vrednost v pobot uveljavljane terjatve, odmerjala sodna taksa. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Toženka je po prejemu tožbe tožnikov (s katero sta zahtevala ničnost kreditnih pogodb in plačilo zneska 86.037,27 EUR s pripadki) v odgovoru na tožbo podala zoper denarni zahtevek pobotni ugovor oziroma je v pobot uveljavljala svojo terjatev (podala je primarni in podredni pobot), zato je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog z dne 17. 3. 2025 za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 2.115 EUR. Tožena stranka je po prejemu plačilnega naloga vložila ugovor iz razloga, da je sodna taksa napačno odmerjena. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta in da je konkretna zadeva v ključnih vidikih drugačna od zadeve, na katero se je sodišče sklicevalo v izpodbijanem sklepu. Očita, da je sodišče spregledalo razlikovalne okoliščine glede tega, kako sta tožnika v tej zadevi oblikovala svoj zahtevek. Z njim sta izvedla svojevrsten pobot medsebojnih terjatev. Smisel toženkinega pobota pa je, da tožnika nista upravičena do brezplačne uporabe njenega denarja, zato zahteva upoštevanje obresti pri odločanju o terjatvi tožnikov. Pobotnega ugovora ne more oblikovati drugače, kot da navede celotno glavnico. Meni, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso od zneska, od katerega je toženka podala ugovor pobotanja, tj. 122.556,95 EUR. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnikov, tj. 86.037,27 EUR in bi tako morala sodna taksa za pobotni ugovor znašati 1.671 EUR. Navaja, da je zavezana k plačilu sodne takse od vrednosti, ki je skoraj 50 % višja kot je dejanski kondikcijski zahtevek tožnikov, zoper katerega se brani. Takšna pretirano visoko in nesorazmerno odmerjena sodna taksa predstavlja neustavno omejevanje pravice dostopa do sodišča.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti za pobotni ugovor je v prvi točki 5. člena ZST-1: za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksna obveznost. Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s Tar. št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). Sporno v tej zadevi je, od katere vrednosti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljano terjatev.

5.Pritožbeno sodišče sodi, da je bila taksa v plačilnem nalogu pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je sodno takso za ugovor zaradi pobota pravilno odmerilo od primarne vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Da bi bila vrednost pobotnega ugovora drugačna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v višini 122.556,95 EUR, pritožba niti ne pravi. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja po naravi možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom v višini 86.037,27 EUR, nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve, na kakšen način sta v svojih trditvah tožnika utemeljevala svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga skuša predstaviti pritožba. Odločilno dejstvo je, da tožnika s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavljata dajatveni denarni zahtevek, toženka pa je (kar je podrobneje in pravilno ugotovljeno v tč. 4 izpodbijanega sklepa), v naraciji izrecno podanega ugovornega pobota zapisala, da (primarno) zahteva ugotovitev, da obstaja njena terjatev v višini 196.900 CHF (iz naslova izplačane glavnice), kar na dan izplačila kredita tožnikom, 9. 3. 2007, znaša 122.556,95 EUR, nato pa še pojasnjevala, da gre za terjatev iz naslova plačila nadomestila za uporabo njenega denarja za določeno obdobje. To je znesek, ki ga je toženka stavila v pobot in ne v višini zahtevka, kot ga uveljavljata tožnika. Toženka je pač postavila višjo pobotno terjatev, kot je zahtevek tožnikov. Vrednost terjatve, za katero stranka misli, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost od katere bi se v skladu s ZST-1, ki veže odmero na vrednost predmeta, to pa je v primeru pobotnega ugovora vrednost v pobot uveljavljane terjatve, odmerjala sodna taksa. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko.¹ Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora. Očitane kršitve materialno-procesnega vodstva postopka ni.

6.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neustavnem omejevanju pravice dostopa do sodišča. Vprašanje plačila (maksimalne) sodne takse (določitve najvišje sodne takse pri vrednosti spornega predmeta do 500.000 EUR) je že bilo predmet ustavne presoje (glej Odl. USRS objavljena v Ur. l. RS, št. 1690/2018) in jo je prestalo. Na pravilnost izpodbijane odločitve oziroma izdaje plačilnega naloga pa tudi ne more vplivati okoliščina, da to ni edini postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Za vsak postopek (vlogo/ugovor) je po zakonu določeno, da je treba plačati sodno takso.

7.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izdalo plačilni nalog v višini 2.115 EUR in zavrnilo ugovor zoper njega. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja, da ni vezano na (eno) odločbo nižjega sodišča (ki je priložena pritožbi - priloga B14), ki je zavzelo drugačno stališče (da se taksa za pobot odmerja od zneska, ki ga vtožuje nasprotna stranka). Odločba VSL III Cp 846/2024 pa se nanaša na odmero sodne takse za nasprotno tožbo in ne kot v obravnavani zadevi.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/1, 19/3, 34a, 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.