Jedro

Strošek priključkov na vodovodno napeljavo je toženka dolžna plačati ne glede na to, ali vodo dejansko uporablja ali ne, in sicer na podlagi 26. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.

Tožnica kot upravnik nastopa le kot prerazdeljevalec računa, ki ga prejme od dobavitelja, in ne določa sama cene stroškov priključkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2583/2015 z dne 13.1.2015 ostane v veljavi za plačilo glavnice 74,18 EUR in zakonskih zamudnih obresti kot so razvidne iz izreka sodbe in za stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2015 do plačila; odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 27,50 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodbo zavrača, ker ta „v celoti sledi upniku“. Ne drži, da ni nasprotovala višini zneskov, v dopolnitvi tožbe je napisala izračun previsokih stroškov za prispevek vodomera. Ceno omrežnine za vodomer določa občina, upnik zaračunava za 500 % previsoko ceno, brez predložitve dokumentov. Izvajalec čiščenja hodnikov ne izvaja. Cena stroškov vodenja rezervnega sklada je že všteta v ceno upravljanja. Stroški s popisovanjem števca ne nastajajo, saj se stanja sporočajo po elektronski pošti. Od tožnice zahteva razdelilnik in račune dobaviteljev za sporne postavke.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je konkretni, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je torej v tovrstnih sporih izključen. Sodišče dejstev in dokazov, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, ne upošteva (453. člen ZPP).

6. Pritožnica uveljavlja prav pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s trditvijo, da višina njenega dolga ni pravilno ugotovljena, da tožnica popisa stanja vodomerov ne izvaja, saj etažni lastniki stanje števca sporočajo po elektronski poti, da izvajalec čiščenja ne izvaja čiščenja zunanjih hodnikov, da je strošek vodenja rezervnega sklada že zajet v strošku upravljanja. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povedano pritožbenih navedb v tem obsegu ne more upoštevati.

7. Vezano je na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvajalec čiščenja izvaja čiščenje zunanjih hodnikov pred poslovnimi prostori in so temu nasprotne pritožbene trditve (tudi sicer prvič podane v pritožbi, torej prepozno) neupoštevne. Te stroške je zato toženka dolžna plačati (24. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb Ur. l. RS, št. 60/2009, 87/2011, 85/2013).

8. Tudi pritožbene trditve, da se popisovanje števcev (odčitavanje vodomera) ne izvaja, saj se stanje sporoča po elektronski pošti, so neupoštevne in tudi prepozne (453. člen, prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). Šteti torej je, da se storitev odčitavanja števcev opravlja, te stroške pa je (tudi) toženka dolžna plačati na podlagi 5. člena Pogodbe o upravljanja storitev (priloga A1).

9. Toženka je konkretne trditve o višini vtoževanih stroškov postavila le v zvezi z zneskom za vodarino in kanalščino kot izhaja iz razdelilnika št. 1403814031010 z dne 30.3.2014, ki naj bi se razlikoval od dejanskega računa za vodo ..., ki je znašal 109,09 EUR in ne 62,71 EUR, kot je to navedeno v razdelilniku. Do teh njenih trditev se je sodišče prve stopnje opredelilo v 12. točki obrazložitve. Kot je pravilno pojasnilo, je strošek priključkov na vodovodno napeljavo toženka dolžna plačati ne glede na to, ali vodo dejansko uporablja ali ne in sicer na podlagi 26. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb. Tožnica kot upravnik nastopa le kot prerazdeljevalec računa, ki ga prejme od dobavitelja in ne določa sama cene stroškov priključkov. Račune, ki jih je prejela tudi za ta strošek, je tožnica predložila, na njihovo višino pa kot upravnik nima vpliva.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica plačevala s strani banke zaračunani strošek vodenja transankcijskega računa rezervnega sklada in imela tudi stroške z vodenjem rezervnega sklada, je toženka dolžna povrniti tudi ta del vtoževane terjatve (30. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1)).

11. Tožnica je torej kot upravnik zalagala svoja sredstva za plačilo stroškov dobaviteljem, izvajala pa je tudi zaračunane storitve upravljanja, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (197. člen Obligacijskega zakonika, 30. člen SZ-1, Pogodba o opravljanju storitev upravljanja). Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.