Jedro

Revizija obveznega podatka o vrednosti izpodbijanega dela sodbe ne vsebuje. Te ne navaja ne v svojem uvodu, ne v obrazložitvi in ne v revizijskem predlogu. Zapis naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in drugostopenjsko sodbo tako spremeni, da odškodnino ustrezno zviša, v ničemer ne opredeljuje vrednosti izpodbijanega dela. Zato gre za nepopolno revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi za povračilo negmotne škode, ki je tožnici nastala v prometni nesreči 25.7.1998, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 7,700.000 SIT, medtem ko je v presežku do zneska 10,800.000 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, toženkini pa le delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo na 7,300.000 SIT.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sodbo "tako spremeni, da odškodnino tožnici ustrezno zviša".

Nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni popolna.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ima več omejitev tako za sodišče kakor tudi za stranke. Smiselna uporaba zakonskih določb o pritožbi zoper sodbo je dovoljena zato le takrat, kadar zakon česa ne ureja v postopku z revizijo (383. člen ZPP).

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskopravnih sporih, če presega vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 1,000.000 SIT. Tudi za vloženo revizijo kot pravno sredstvo velja, da jo mora sodišče vselej preizkusiti, preden steče postopek za njeno materialnopravno presojo, ali je sposobna za takšno obravnavo in tako med drugim tudi, ali je dovoljena (prvi odstavek 374. in 377. člen ZPP). Kar zadeva omenjeni zakonski limit, pa mora revizija nedvoumno navesti, glede kolikšnega zneska se izpodbija pravnomočna sodba.

Obravnavana revizija tega obveznega podatka o vrednosti izpodbijanega dela sodbe ne vsebuje. Te ne navaja ne v svojem uvodu, ne v obrazložitvi in ne v revizijskem predlogu. Zapis naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in drugostopenjsko sodbo tako spremeni, da odškodnino ustrezno zviša, v ničemer ne opredeljuje vrednosti izpodbijanega dela.

Te pomanjkljivosti sodišče samo ne sme odpraviti niti nima možnosti, da bi revizijo vrnilo stranki v popravo oziroma dopolnitev.

Revizijsko sodišče sme namreč preizkusiti izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člen ZPP). Ne sme torej samo nadomestiti volje revidenta in opredeliti obseg izpodbijanja. Po drugi strani pa s tako pomanjkljivo revizijo ne more ravnati kot z nepopolno vlogo. Zakon o pravdnem postopku sicer določa v 108. členu, da sodišče zahteva od stranke, naj vlogo popravi ali dopolni, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Nepopolnost vloge je opredeljena v drugem odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošiljajo sodišču v prvostopenjskem postopku. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo ravna sodišče tako kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v posebni določbi ZPP. Takšne določbe ni. Sicer pa je navedeno strogost, ki ima podlago v Ustavi Republike Slovenije (pravica do dvostopenjskega sojenja - 25. člen), zakonodajalec omilil drugače. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšna ureditev nudi dovolj garancij za vložitev popolnih revizij in s tem takšno varstvo strank, da posebne določbe v zvezi z nepopolnimi revizijami niso potrebne.

Revizijo je za tožnico vložil njen pooblaščenec, ki je odvetnik.

Vendar je to storil, kot rečeno, z nepopolno vlogo. Po 377. členu ZPP zavrže nepopolno revizijo revizijsko sodišče, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik sodišča prve stopnje. Ker tega ni storila v tem primeru sodnica sodišča prve stopnje, je moralo revizijo zavreči revizijsko sodišče. Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).