Jedro

Do denacionalizacije ni upravičen, kdor ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan in mu jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano po 9.5.1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.2.2003, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo 1/2 stanovanjske hiše v M., ki je bila nacionalizirana V.P. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, temelji na dejanski ugotovitvi, da V.P., v času ko mu je bilo omenjeno podržavljeno, ni bil jugoslovanski državljan oziroma mu to državljanstvo po 9.5.1945 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Zato je presodilo, da glede na določbo 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), V.P. ni upravičenec do denacionalizacije. Njegovi ženi (pok. A.P.) jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano s predpisi navedenimi v 1. odstavku 9. člena ZDen, zato tudi ona ni upravičenka do denacionalizacije v smislu 12. člena omenjenega zakona.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi samo navedlo, da je bil prejšnji lastnik podržavljenega premoženja V.P. ob podržavljenju, že avstrijski državljan. Zato meni, da mu kot tujemu državljanu ni bilo dopustno nacionalizirati premoženja. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi, ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pred njim) so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisu ali na način, določen v 3., 4. ali 5. členu ZDen, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Jugoslovansko državljanstvo se dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen), če upravičenec v evidenco ni vpisan, pa z odločbo, s katero državljanstvo ugotavlja organ, pristojen za notranje zadeve (3. odstavek 63. člena ZDen). Na takšno odločbo je upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, vezan. Ker je bilo za prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja V.P. s pravnomočno ugotovitveno odločbo Občine M. z dne 23.6.1993 ugotovljeno, da se ob podržavljenju ni štel za jugoslovanskega državljana, in mu to državljanstvo po 9.5.1945 tudi ni bilo priznano, se po 1. odstavku 9. člena ZDen ne šteje za upravičenca in mu torej podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije.

Ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost oziroma nepravilnost podržavljenja, ni mogoče z uspehom uveljavljati v postopku denacionalizacije. V tem postopku se odloča le o vrnitvi podržavljenega premoženja na način in pod pogoji, ki jih določa ZDen; nepravilnosti v postopku podržavljenja pa je bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi (rednimi in izrednimi), ki jih je bilo treba vložiti zoper akte o podržavljenju.

Pritožnik ni navedel, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, določenem v 3. odstavku 75. člena ZUS-1 (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Ugotovilo je, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem primeru pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta. Zato je v skladu z navedeno zakonsko določbo tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1.