Jedro

Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora tožnik dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, kot skuša to zmotno prikazati v pritožbi, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila.

Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa tudi, če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v znesku 229,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 11. 2019 ter obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 2.071,83 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.045,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je na njem trditveno in dokazno breme o tem, ali je toženka kršila njegovo pravico do odmora. Sodišče je zmotno oprlo svojo odločitev le na število mejnih kontrol in ni upoštevalo, da je imel tudi druge naloge. V času odmora je moral biti ves čas prisoten na mejnem prehodu ter opazovati in nadzirati okolico. Takoj ob prihodu vozila je moral opraviti kontrolo ter biti ves čas v stanju pozornosti. Če ni imel menjave, ni imel odmora. Komandir je v letu 2010 dal navodilo, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako pa se je v letu 2018 uredilo zamenjave, kar kaže na to, da brez menjave odmor ni bil mogoč. Sklicuje se na stališče zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma pa se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki omogoča regeneracijo. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer je tudi Vrhovno sodišče enačilo pojem odmora s počitkom po Direktivi. Ves čas je moral biti v položaju stalne pozornosti in pripravljen, da takoj odreagira, zato se zaradi nepredvidljivosti morebitnih prekinitev tudi glede na Direktivo, ta čas šteje za delovni čas. Trditveno in dokazno breme o zadostnem številu zaposlenih na A. je na toženki, ki temu bremenu ni zadostila, zato ne drži, da je tožnik podnevi lahko koristil menjavo. Sodišče napačno ugotavlja, da so bili na meji praviloma trije. A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, kar pomeni, da temeljna kontrola ni trajala le nekaj sekund, ampak praviloma minuto, opravljene pa so bile tudi temeljite kontrole. V eni uri je povprečno porabil 78,07 minute za izvedbo mejnih kontrol. Ostali mejni prehodi so imeli manj prehodov, vendar je bilo potrebno ves čas opazovati in nadzorovati okolico, kar je onemogočalo odmor. To so potrdili B. B., C. C. in D. D. v zadevi št. 27/2020. Vztraja, da odmora ni bilo mogoče koristiti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora v obdobju od julija 2014 do januarja 2018 na Postaji mejne policije E., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole na mejnih prehodih A., F., G., H. in I. Pri tem je izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja delovni čas, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, pri čemer ni spregledalo pravno pomembnih navedb in dokazov ter ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo.

7. Pritožbeno nasprotovanje stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme glede dejstva, ali je toženka kršila tožnikovo pravico do odmora, na strani tožnika, je nasprotujoče nadaljnjim navedbam v pritožbi, da je z zatrjevanjem, da zaradi narave dela brez zamenjave ni mogel prenehati z opravljanjem delovnih nalog za čas odmora, izpolnil svojo materialno trditveno in dokazno breme glede kršitve pogodbene obveznosti. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora tožnik dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, kot skuša to zmotno prikazati v pritožbi, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila.

8. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje v delovni čas. Vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe, zato tožniku zaradi izpodbijanega stališča nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen v povezavi s 3.a členom Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami) in poštenega sojenja (6. člen EKČP). Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Poudarilo je namen odmora (regeneracija), pri čemer ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Kot je Vrhovno sodišče dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika je moralo sodišče presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas (to določa že prvi odstavek 142. člena ZDR-1), ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

10. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa tudi, če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je v letu 2018 toženka uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši. Uporabljali so jih predvsem obmejni prebivalci, ki so imeli zaposlitev ali zemljišče na drugi strani meje, zato se podatki o prehodu potnikov večinoma nanašajo na iste osebe, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. V času turistične sezone in praznikov so te prehode uporabljali tudi drugi, zato so bili nekoliko bolj obremenjeni, vendar je iz statističnih podatkov razvidno, da ni šlo za bistveno višje število prehodov, o čemer je izpovedal J. J. Ugotovilo je še, da potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Tudi tožnik je zaslišan povedal, da je bilo enkrat več, drugič manj prometa. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

12. Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah o obremenjenosti glede na povprečno število prestopov potnikov na uro na A. in številom temeljitih in temeljnih mejnih kontrol. V povprečju je bilo na tem mejnem prehodu v eni uri 46,83 potnikov pri vstopu in 45,72 potnikov pri izstopu, kar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še ne pomeni velike frekvence, saj prehajanje meje ni bilo ves čas enako. Izpostaviti velja, da tožnik izračun pripravlja na podatkih za mesec februar 2014, ki sploh ni predmet tožbe. Poleg tega izhaja iz povprečnega števila in ne upošteva, da povprečno število prehodov ne pomeni, da je bilo vsak dan v posameznem mesecu enako število prehodov vsako uro. Da takšen pristop ni ustrezen, je razvidno iz tožnikovega izračuna, na podlagi katerega trdi, da je glede na povprečno število potnikov imel v eni uri za 78,07 minute dela z mejnimi kontrolami. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat in je potekala hitreje, ne izhaja, da bi moral tožnik ves čas izvajati mejno kontrolo. Na podlagi izpovedi prič B. B., J. J. in D. D. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila frekvenca različna, tudi z vmesnimi prekinitvami, ko ni bilo prehodov po 15 minut ter, da je po 23.00 uri prišel le kakšen avto, zato je bil ponoči promet bistveno nižji kot čez dan. Sodišče prve stopnje se glede nižjega števila prehodov ponoči ni sklicevalo na statistiko, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, ampak izpovedi prič J. J., K. K., B. B. in D. D. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov o številu potnikov, ki so prestopili mejo čez dan in ponoči, ki so jih navedli B. B. (čez dan okoli 1.300 potnikov, ponoči 800), J. J. (na izmeno je prestopilo okoli 350 vozil za oba policista) in D. D. (čez dan 500 do 600 vozil, zvečer polovica manj), v 20. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je bilo ponoči bistveno manj prehodov. Tožnik glede tega neutemeljeno uveljavlja, da ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi J. J., D. D., B. B. in L. L. ugotovilo, da so bili na A. čez dan oziroma od 6.00 do 22.00 ure v izmeni praviloma trije policisti, kar je pomenilo, da je bila mogoča menjava za čas odmora, zato je tožnik v času dnevnih izmen imel možnost koristiti odmor. Utemeljeno je tudi upoštevalo, da je tožnik glede tega spreminjal navedbe tekom postopka. Najprej je (v tožbi) trdil, da sta bila na A. čez dan le dva policista, nato pa je pričel trditi, da so bili trije (druga pripravljalna vloga), nato pa spet, da sta čez dan velikokrat bila le dva policista (na prvem naroku za glavno obravnavo). Tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da so čez dan praviloma delali trije policistih z izpovedjo B. B., da je dan pred zaslišanjem delal z dvema policistoma, preostale dneve v preteklem tednu pa le z enim, saj ni govoril o vtoževanem obdobju. S pritožbenim navajanjem, da bi morala toženka z razporedi dela dokazati, da so v dnevni izmeni delali trije policisti, tožnik ne omaje prvostopenjskega zaključka, da je toženka z izpovedmi prič dokazala, da je v dnevni izmeni zagotovila tri policiste, le izjemoma oziroma občasno (v primeru bolniških odsotnosti ali dopustov) pa sta delala dva policista. ZPP namreč ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, npr. z listinami. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP stališče, da bi se dejstvo, ali je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi za zagotovitev zamenjave, lahko dokazovalo le z listinskimi dokazi. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da čeprav bi na A. tudi čez dan delala le dva policista, intenzivnost in narava dela ni bila takšna, da bi tožniku onemogočala koriščenje odmora.

14. Pritožba izpostavlja, da za odločitev o zahtevku ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora z namenom regeneracije. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub temu imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij (npr. nedovoljeni prehodi meje, drugi prekrški in kazniva dejanja), prav tako ni bila zabeležena uporaba daljnogledov, kar kaže na neutemeljenost navedb o neprestanem opazovanju okolice. Ne drži, da se je od tožnika zahtevalo, da mora ves čas neprestano oziroma neprekinjeno opazovati okolico, saj, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve, to tudi ni mogoče v času mejne kontrole ali opravljanja fizioloških potreb. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved J. J., da opazovanje okolice ni bilo potrebno izvajati ves čas in zato utemeljeno ni sledilo izpovedi L. L. v zadevi IV Pd 27/2020, da če bi tožnik (v citirani zadevi) zapustil mejo in bil v čajni kuhinji 30 minut, bi šlo za kršitev delovnih obveznosti. Pri tem pritožba spregleda, da je L. L. nadalje povedal, da so policisti kljub temu koristili čas za malico, saj so med 12 urno izmeno pojedli obrok. Kar se pa tiče izpovedi D. D. in B. B. v zadevi IV Pd 27/2020, pa se njuna izpoved ni uporabila v predmetni zadevi, saj ju je sodišče neposredno zaslišalo. D. D. je tako povedal, da se je opazovanje opravljalo, ko se ni delala mejna kontrola ali seznanjalo z novostmi, torej ne držijo navedbe o zahtevi po neprestanem opazovanju. Tudi B. B. ni potrdil, da se je ves čas izvajalo opazovanje, saj je povedal, da so policisti izvajali opazovanje, kadar niso opravljali mejne kontrole. Prav tako je tožnik zaslišan povedal, da je izvajal opazovanje v času, ko ni imel potnikov in se ni seznanjal s spremembami, torej ne ves čas. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 35/2010 s spremembami) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda, neutemeljeno.

15. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker se je od njega terjala stalna pozornost, zato bi si lahko vzel čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je moral nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika takoj odreagirati, kar kaže na to, da mu odmor ni bil omogočen. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES ter na odločitvi SEU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave.

16. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.