Jedro

Tožnica ni trdila, da bi med pravdnima strankama bila dogovorjena valorizacija izplačil oškodovancem, zato prvo sodišče ne bi smelo prisoditi tožnici tudi valorizacijskih obresti. Čistih denarnih obveznosti (brez dogovora strank) ni mogoče valorizirati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 11.028,16 EUR nadomesti z zneskom 11.017,66 EUR, glede zneska 10,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do plačila pa se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152180/2011 z dne 19. 10. 2010 razveljavi v prvem odstavku izreka in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v II. točki izreka tako, da se znesek 1.540,95 EUR nadomesti z zneskom 1.536,89 EUR, glede zneska 4,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152180/2011 z dne 19. 10. 2010 v veljavi za plačilo glavnice 11.028,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po prejemu sklepa do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo zneska 1.540,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 do plačila (II. točka izreka), poleg tega pa je toženec dolžan plačati tožnici tudi pravdne stroške v znesku 1.043,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je na prvem naroku ugovarjal obračunu revalorizacijskih obresti. Tožnica je upravičena le do zamudnih obresti. Vztrajal je, da ni vzročne zveze med uživanjem prepovedanih sredstev in prometno nesrečo, kar bi moral ugotavljati izvedenec toksikolog. Toženec je na prvem naroku ugovarjal tudi višini odškodnine, ker kolesar ni uporabljal čelade in tiste poškodbe, ki so nastale zaradi neuporabe čelade, ne morejo bremeniti njega. Glede tega je predlagal izvedenca medicinske stroke, oba dokazna predloga pa je prvo sodišče zavrnilo kot prepozna, čeprav ju je toženec podal na prvem naroku. Prvo sodišče je z zavrnitvijo obeh dokazov za postavitev izvedencev in zavrnitvijo ugovornih navedb glede obračuna revalorizacijskih obresti bistveno kršilo določbe postopka. Izvedenec za raziskavo prometnih nesreč je dopustil možnost obojestranske krivde, kar pa je prvo sodišče zanemarilo. Ko je zadel kolesarja še ni bil na njegovem voznem pasu. V času prometne nesreče ni vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Oškodovanec je različno izpovedoval v pravdnem in kazenskem postopku, kar vzbuja dvom o verodostojnosti njegovega pričanja. Toženec se je tik pred dogodkom postavil na sredino cestišča in se pripravljal, da bo zavil na levo. Če bi res odvzel prednost kolesarju, bi ta zadel v desno stran njegovega vozila. Toženec ni bil toliko na nasprotni strani cestišča, da ga ne bi mogel kolesar obvoziti. Oškodovanec je sam priznal, da ni zaviral. Kolesar je vozil bližje navidezni sredinski črti in le 1,1 m od nje, vozil pa je z višjo hitrostjo, kot jo navaja izvedenec. Izvedenec je izpovedal, da se toženec in kolesar verjetno nista videla na razdalji 60 m, ampak manj. Toženec v bistvu ni imel reakcijskega časa. Izvedenec ima dvojna merila, saj je v drugi pravdni zadevi sodišča prve stopnje podal drugačno mnenje, čeprav gre za identični prometni situaciji. Toženec je pred nesrečo ustavil vozilo, v tistem trenutku pa je kolesar priletel vanj. Kolesar ni prilagodil svoje hitrosti razmeram na cesti. Tožnica ni dokazala, da naj bi toženec pred dogodkom že prejel pošto, da je ostal brez vozniškega dovoljenja. Dejstvo, da ni imel vozniškega dovoljenja in vožnja pod vplivom substanc nista v nobeni vzročni zvezi s prometno nesrečo. Nesreča bi se zgodila v vsakem primeru, ker je toženca zaslepilo sonce. Sodišče ni ugotovilo višine škode. Ni se izjavilo o ugovoru toženca glede obračuna in teka obrestnih obresti.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je za nastalo prometno nesrečo v celoti odgovoren toženec. Njegovi razlogi so prepričljivi in skladni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje tudi nanje. Kolesarju (oškodovancu A. A.) ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku nesreče. Tedaj je vozil v mejah dovoljene hitrosti in po svojem delu vozišča. Imel je prednost pred tožencem, ki je vozil iz nasprotne smeri in nameraval zaviti v levo. Toženca je videl in upravičeno pričakoval od njega, da bo ravnal v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, to je, da bo počakal na svoji strani vozišča in zavil v levo šele potem, ko bo sam odpeljal mimo. Toženčeva reakcija (ko je neposredno pred trčenjem zapeljal čez namišljeno sredinsko črto vozišča naravnost v območje kolesarjeve smeri vožnje) je bila za oškodovanca iznenada in nepričakovana ter se trčenju ni mogel izogniti. Toženec je upravljal motorno vozilo, ki je nevarna stvar, kar je od njega terjalo toliko večjo pozornost pri udeležbi v cestnem prometu, glede na to, da iz obratovanja motornega vozila izvira povečana stopnja nevarnosti. Odločilno je, da je do prometne nesreče prišlo zato, ker je toženec kot voznik motornega vozila kršil pravila o prednosti (kar je huda kršitev cestnoprometnih predpisov), saj je pri zavijanju v levo spregledal kolesarja in mu odvzel prednost. Takšni zaključki izhajajo iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča. 6. Toženec pavšalno ugovarja ugotovitvam prvega sodišča o njegovi izključni odgovornosti za prometno nesrečo, saj v pretežni meri zgolj povzema svojo izpovedbo in izpovedbo A. A., pri čemer njegovo videnje poteka dogodkov nima opore v izvedenih dokazih oziroma dejanskih ugotovitvah prvega sodišča. Toženec izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča, pri čemer pa ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko dali ustrezno težo oziroma upošteven pomen pritožbenim trditvam.

7. Prvo sodišče je na prvem naroku dalo tožencu rok 15 dni, da lahko odgovori na tiste navedbe in dokazne predloge, ki jih je tožnica podala na zapisnik na prvem naroku. Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvo sodišče je presodilo vse ugovore toženca o domnevni soodgovornosti kolesarja, pri čemer pa toženec ni pravočasno predlagal izvedbe dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke. Na prvem naroku je podal le trditev, da je kolesar utrpel poškodbo glave, katere sicer ne bi, če bi imel čelado, sodnega izvedenca medicinske stroke pa ni predlagal (predlagal je le izvedenca cestnoprometne stroke in toksikologa). V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2014 predlagani dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke je bil prepozen, zato ga prvo sodišče utemeljeno ni izvedlo. Toženec zato ni dokazal, da naj bi bila kolesarjeva škoda delno tudi posledica opustitve uporabe čelade in v katerem delu. Razen tega predpisi o cestnem prometu kolesarju niti niso nalagali obvezne uporabe čelade.

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženec v času prometne nesreče ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Iz razlogov izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da je bila stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja toženca vpisana v evidenco izdanih vozniških dovoljenj v skladu s prvim in drugim odstavkom 124. člena v zvezi s 139. členom ZIKS-1, pri čemer je bila ta stranska sankcija izvršena pred prometno nesrečo 17. 5. 2010, in sicer 10. 5. 2010 (s tem dnem je vozniško dovoljenje toženca prenehalo veljati). Tem ugotovitvam prvega sodišča toženec ne ugovarja. Trdi le, da naj bi „ne vedel v času prometne nesreče, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ker mu pošta še ni bila vročena“. Ta trditev ne vzdrži resne presoje, saj se ta stranska sankcija izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je bila sankcija izrečena, obsojencu (prvi odstavek 124. člena ZIKS-1). Za izrečeno stransko sankcijo je toženec torej moral vedeti, glede na pravnomočnost sodbe o tej sankciji pa je lahko vedel tudi, kdaj bo izvršena oziroma kdaj bo ostal brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

9. Okoliščina, da toženec v času prometne nesreče ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, je povzročila, da je izgubil zavarovalne pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (2. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Glede na to ni relevantno, ali je obstajal tudi dejanski stan iz točke 4.d prvega odstavka 3. člena navedenih splošnih pogojev, zato izvedba dokaza z izvedencem toksikologom že iz tega razloga ni bila potrebna.

10. Tožnica je opredelila višino vtoževane terjatve, toženec pa glede tega ni podal obrazloženih ugovorov. Zato je prvo sodišče pravilno štelo ta dejstva za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Utemeljeno toženec izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava glede priznanja valorizacijskih obresti (tak ugovor je podal na prvem naroku). Tožnica ni trdila, da bi med pravdnima strankama bila dogovorjena valorizacija izplačil oškodovancem, zato prvo sodišče ne bi smelo prisoditi tožnici tudi valorizacijskih obresti. Čistih denarnih obveznosti (brez dogovora strank) ni mogoče valorizirati. Prvo sodišče je zato neutemeljeno prisodilo valorizacijske obresti v zneskih 10,50 EUR in 4,06 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

11. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi obrazložila in z ustreznimi listinami izkazala višino vtoževane terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred. Prvo sodišče je v zadostni meri obrazložilo tudi višino tožbenega zahtevka. Po zgoraj opisani spremembi izpodbijane sodbe je tožnica upravičena do plačila glavnice v skupnem znesku 12.000,00 EUR (10.500,00 EUR in 1.500,00 EUR) s prištetimi zakonskimi zamudnimi obresti (v zneskih 517,66 EUR in 36,89 EUR) od poteka 15, dne za prostovoljno izpolnitev obveznosti, kot je tožnica pozvala toženca na plačilo (regresni zahtevek z dne 16. 3. 2011 in dodatni regresni zahtevek z dne 18. 6. 2012), do vložitve izvršilnega predloga (14. 10. 2011) oziroma do zvišanja tožbenega zahtevka (11. 10. 2012). Prvo sodišče je priznalo obrestni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 299. člena in 381. členom OZ.

12. Za začetek teka zakonskih zamudnih obresti oziroma nastop toženčeve zamude je odločilen trenutek, ko je tožnica pozvala toženca k plačilu (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožnica je priporočeno naslovila na toženca obrazložena zahtevka (regresni zahtevek z dne 16. 3. 2011 in dodatni regresni zahtevek z dne 18. 6. 2012) ter mu dala rok 15 dni za plačilo. Po preteku teh rokov je toženec prišel v zamudo. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec med drugim prejel tudi dva regresna zahtevka, te ugotovitve pa toženec ne izpodbija. Toženec glede obračunov zakonskih zamudnih obresti ni podal nobenih obrazloženih ugovorov. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je tožnica uveljavljala svojo terjatev v skladu s šestim odstavkom 7. člena ZOZP.

13. Ker v ostalem uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Ker tožnica ni uspela le z majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi česar posebni stroški niso nastali, ni bilo razlogov za spremembo stroškovne odločitve prvega sodišča (tretji odstavek 154. člena ZPP).

14. Toženec je s pritožbo uspel v neznatnem delu, glede tega pa ni bilo posebnih stroškov. Toženec zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).