Jedro

Pri kazenski obsodilni sodbi zoper storilca prične z dnem njene pravnomočnosti zastaranje za terjatev za nadomestilo škode teči znova. Zatrjevano poslabšanje prejšnjega zdravstvenega stanja v posledici škodnega ravnanja mora zdravniški izvedenec izrecno ugotoviti, tudi glede obsega tovrstne škode po uveljavljanih odškodninskih postavkah.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva pošlje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek za znesek 1,200.000,00 SIT v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom z dne 30.9.1989, ko bi naj toženec tožniku z močnejšim udarcem po levi ličnici poškodoval uho. Tožnika je zavezalo še k povračilu pravdnih stroškov v višini 71.910,00 SIT.

Zoper takšno zavrnitev se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev. V pritožbi izpostavlja pravnomočno kazensko sodbo, po kateri je bil toženec obsojen za dejanje, ki mu je povzročilo v tej pravdi uveljavljano škodo zaradi poslabšanja sluha. Njegova terjatev naj bi tudi ne bila zastarana, kot je zmotno zaključilo prvo sodišče. V vloženem odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena in je preizkus zadeve pokazal naslednje: Predvsem tudi pritožbeno sodišče ni moglo spregledati podatkov iz vpogledanega in spisu priloženega kazenskega spisa z opr. št. III K 412/89, iz katerih je razvidno, da sta v času storitve kaznivega dejanja bili pravdni stranki že dalj časa v sporu, in kar bi vendar lahko govorilo v prid tožnikovi trditvi, da ga je toženec v jezi močneje udaril po levi strani obraza in ne samo oplazil s konico prstov, kot sedaj zatrjuje. Na glavni obravnavi, opravljeni v kazenski zadevi, pa je razen tega sam povedal o udarcu po obrazu, ko je tožnika pred tem dvakrat pozval naj "izgine" iz njegovega vinograda (l. št. 19 kazenskega spisa).

Pritožbeno sodišče torej ne more brez pomislekov slediti zaključku prvega sodišča, da tožeča stranka ni ponudila zadostnih dokazov o nastali škodi v posledici škodnega dogodka, in ki je bil tudi predmet kazenskega obravnavanja. Tožeči stranki je zato treba pritrditi, da v dosedanjem postopku prvo sodišče ni dovolj zanesljivo razčistilo vseh okoliščin, pomembnih za pravilno razsojo in kar je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe.

V novem sojenju naj prvo sodišče stori vse, da med strankama sporna dejstva ugotovi popolnoma in po resnici (7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter v ta namen na novo oceni že izvedene dokaze ter tiste, ki bodo predlagani na novo (220. člen ZPP), da bo lahko zanesljivo zaključilo, če je bila tožniku v tej pravdi uveljavljana škoda storjena na zatrjevani način, ali ne. V kolikor bi ugotovitve govorile v prid tožbeni povesti, pa pritožbeno sodišče opozarja na določilo iz 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, da pri škodi, povzročeni s kaznivim dejanjem, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Zastaralni rok za nadomestilo škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem začne sicer teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja škode, konča pa se, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Za pretrganje zastaranja je pomembno vsako delovanje v smeri odkrivanja in pregona storilca, začne pa ponovno teči z dnem, ko je postala obsodilna kazenska sodba pravnomočna. Tožnikov tožbeni zahtevek torej ne bi bil zastaran, v kolikor bi dopolnjeni postopek pokazal, da je uveljavljana škoda posledica kaznivega dejanja. Obsodilna kazenska sodba je postala pravnomočna dne 6.5.1992, obravnavani odškodninski zahtevek pa je bil vložen dne 15.3.1994. Pri morebitnem ponovnem obravnavanju postavljenega odškodninskega zahtevka pa bo prvo sodišče moralo bolj zanesljivo razjasniti, v kolikšni meri in v čem je toženčev udarec vplival na že prisotno okvaro levega notranjega ušesa in v ta namen priskrbeti še dodatno izvedenčevo mnenje, po potrebi pa opraviti še njegovo zaslišanje na naroku za glavno obravnavo. Izvedenec naj tudi pojasni, če bi ugotovljeni način udarca lahko povzročil poškodbo ušesa. Iz dosedanjega mnenja izvedenca dr. B. V. je namreč samo razvidno, da je bil tožnikov sluh že pred zatrjevanim škodnim dogodkom oslabljen in da so spremembe v srednjem ušesu po poškodbi prisotne (l. št. 23 v spisu). Naglušnost prizadetega levega ušesa pa da je le za malenkost večja od desnega in še to zgolj pri visokih frekvencah.

Vsled obrazloženega je bilo odločiti kot je razvidno iz izreka tega sklepa (370. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Citirane določbe pravnih pravil prejšnjega Zakona o pravdnem postopku so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj uveljvljenega Zakona o pravdnem postopku, citirana določba Zakona o obligacijskih razmerjih pa kot pravno pravilo.