Jedro

Vložitev obtožnega predloga, če to stori upravičeni tožilec, in izdaja odredbe, s katero sodnik določi glavno obravnavo, sta procesni dejanji za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, ki pretrgata zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 60.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je obsojenega J.Č. z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ. Obsojencu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 2. odstavka 303. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 25.888 SIT in povprečnino določeno na 40.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obsojenca oprosti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje ali pa da "postopek ustavi".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru navaja, da je zahteva obsojenčevega zagovornika utemeljena, saj da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, s tem pa da je bil s pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon na način, predpisan v 3. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zoper obsojenega J.Č. zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z zagovornikom obsojenega J.Č. se ni mogoče strinjati, ko zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih v zahtevi pobliže niti ne opredeli. Po vložnikovem mmnenju so te kršitve podane, ker da sodišče sodbe ni razglasilo v obsojenčevi prisotnosti in obsojenca ni poučilo o pravici (očitno mišljeno dolžnosti) do napovedi pritožbe ter da zato ta ni vedel, da je obsojen in da mora pritožbo napovedati, zaradi česar je sodba postala pravnomočna.

Trditev, da obsojenec ob razglasitvi sodbe ni bil navzoč in da ga sodišče ni poučilo o dolžnosti napovedi pritožbe, je protispisna. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, enako izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe, da je sodišče poučilo stranki (torej tudi obdolženca) o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, kar je zabeležilo tudi v zapisniku.

Zahteva svoje stališče torej ne opira na procesno relevantna dejstva, pomembna pri presoji, ali je bila na zatrjevani način obsojencu kršena pravica do obrambe (pritožbe), ki so ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, marveč izhaja iz temu nasprotne podmene, ki je spisovnimi podatki ne potrjujejo. Zato v tem delu zahteve obsojenčev zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 362. člena ZKP, pač pa razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona, očitno tisto po 3. točki 372. člena ZKP, ker da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Uveljavljanje te kršitve obsojenčev zagovornik opira na trditev, da je bilo dejanje storjeno dne 05.04.1997, obsojenec pa da je prejel vabilo za glavno obravnavo in obtožni predlog dne 20.05.2000, torej po preteku zastaralnega roka, predpisanega v 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ. Navaja tudi, da je državni tožilec obtožni predlog vložil šele dne 05.05.2000, torej že po preteku relativnega zastaralnega roka.

Navedbe v zahtevi so glede datumov, razen tistega, ki se nanaša na čas storitve kaznivega dejanja, protispisne. Okrožna državna tožilka je obtožni predlog zoper obsojenca vložila dne 05.05.1997 in ne 05.05.2000, kot to napačno navaja vložnik. Četudi na odločitev o utemeljenosti zahteve to nima nobenega vpliva, ne drži niti navedba v zahtevi, da je obsojenec, kakor je razvidno iz povratnice, prejel vabilo za glavno obravnavo in obtožni predlog dne 20.05.2000, temveč dne 18.05.2000 (listovna št. 19).

Po 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je za obsojenca milejši, kazenski pregon ni bil več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 302. člena KZ, pri čemer je poskus po 2. odstavku iste določbe kazniv, je predpisana kazen zapora do dveh let. Če bi ne bila podana katera od okoliščin, ki pretrga zastaranja kazenskega pregona, bi tako zastaranje nastopilo dne 23.04.2000. Po 3. odstavku 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Zastaranje je bilo v konkretni kazenski zadevi pretrgano z vložitvijo obtožnega predloga dne 05.05.1997 in nato z odredbo sodnika, s katero je dne 04.05.2000 glavno obravnavo določil na dan 30.05.2000. Da bi sodnik navedenega dne ne izdal odredbe, ki je bila izvršena (šele) dne 17.05.2000, zahteva niti ne zatrjuje. Vložitev obtožega predloga, če to stori upravičeni tožilec, in izdaja odredbe, s katero sodnik določi glavno obravnavo, sta procesni dejanji za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, ki pretrgata zastaranje kazenskega pregona. Med navedenima procesnima dejanjima niso pretekla tri leta, tako da ne drži trditev v zahtevi, da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Vložnik zahteve uvodoma navaja, da jo vlaga tudi iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 371. člena ZKP, pa tega pobliže ne obrazloži. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zatrjevanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, ki v zahtevi niso v ničemer konkretizirane, takega preizkusa sploh ne omogoča in ima enak učinek, kot da vložnik takih kršitev sploh ne uveljavlja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega J.Č., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člen ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni J.Č. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000 SIT.