Jedro

Obsojenec ni med osebami, ki lahko predlagajo premestitev, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo kot nedovoljeno zavrgel že v okviru njenega predhodnega preizkusa na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova vloga za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je po prvem odstavku 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) tožnikova vloga nedopustna, zato jo je organ na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej navaja, da je organ njegovo vlogo „nedopustno zavrnil iz razloga, ki ga narekuje 80. člen ZIKS-1“. Očita mu, da ni preveril vseh pogojev in ni zahteval dokumentacije glede poslabšanja zdravstvenega stanja in načrtovanih specialističnih pregledov, operacije ter rehabilitacije. Trdi, da organ s takšnimi dejanji, „ki se počnejo v zavodu od nepravilne obravnave zdravstva do povzročanja dodatnih bolečin (telesno kot duševno, 135.a člen KZ-1)“, krši 85. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) in meni, da bi moral glede na njegovo zdravstveno stanje, ki se slabša, sam zavod oziroma direktorica oddati vlogo za premestitev v odprti oddelek, ki ga je prvotno določilo sodišče. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je upravni organ tožnikovo vlogo za premestitev v drug zavod za prestajanje kazni zapora zavrgel kot nedovoljeno, ker tožnik ni upravičen predlagatelj postopka za premestitev.

7. Organ kot pravno podlago za svojo odločitev pravilno navaja prvi odstavek 80. člena ZIKS-1, ki določa, da se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Gre za jasno določbo, ki izrecno določa subjekte, ki lahko predlagajo začetek postopka za premestitev obsojenca v oddelek drugega zavoda (za kar gre v obravnavani zadevi), in zato ne dopušča drugačne razlage.

8. Ker obsojenec ni med osebami, ki lahko predlagajo premestitev, je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo kot nedovoljeno zavrgel že v okviru njenega predhodnega preizkusa na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne da bi se vsebinsko opredelil do tožnikovih navedb o njegovi zdravstveni situaciji.

9. Na drugačno odločitev v zadevi pa ne vplivajo niti tožbene trditve, da organ s svojim ravnanjem krši 85. člen KZ-1, oziroma sklicevanje na 135.a člen KZ-1 (mučenje). Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi posega v človekove pravice je namreč na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) mogoče le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za primer, da je obsojenec podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, pa je v 83. členu ZIKS-1 predvideno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Predmet tega upravnega spora je bila procesna odločitev o tožnikovi vlogi, saj jo je upravni organ zavrgel brez vsebinske obravnave, ker je presodil, da tožnik ni upravičen predlagatelj postopka. S tem povezana pravna dejstva med strankama niso bila sporna, sodišče pa je presojalo le o pravilni uporabi prava. V zadevi je zato odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.