Jedro

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožniku omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce ... od 10. 11. 2025 od 12.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 2. 2026 do 12.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 4. 4. 2023 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka zavrgla s sklepom (pravnomočen je postal 13. 11. 2023). Tožena stranka je bila 4. 11. 2025 obveščena, (1) da je bil tožnik 30. 10. 2025 izpuščen s prestajanja zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 47165/2023 z dne 25. 10. 2024 in (2) da tožnik v času prestajanja zaporne kazni ni ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, saj je to s pisno izjavo storil 4. 11. 2025 v Centru za tujce. Elektronskemu sporočilu je med drugim priložena odločba s številko 721-204/2025/3 z dne 30. 10. 2025, s katero je Policija tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce.

3.Dne 10. 11. 2025 je tožnik v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V njej je navedel, da je Maroko sicer varna država, vendar je izgubil očeta in mater, saj sta oba umrla. Izgubil je ljubezen staršev, ko se je vračal domov, ga ni nihče čakal. Ker ni več imel staršev, se je odločil oditi. Rad bi ostal in delal v Republiki Sloveniji.

4.Po vložitvi prošnje je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Na vprašanje, zakaj je namero za prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po nastanitvi v Center za tujce 4. 11. 2025, je tožnik odgovoril, da je bil prej zaprt. Na vprašanje, zakaj namere za prošnjo ni podal že v času prestajanja zaporne kazni, saj je sklep, s katerim je pristojni organ zavrgel njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, postal pravnomočen že 13. 11. 2023, pa je tožnik odgovoril, da ni bil seznanjen z zakonodajo in postopki. Rekel si je, da bo zaprosil za zaščito po zapustitvi zapora. Na nadaljnje vprašanje, kako je vedel, da lahko zaprosi za zaščito v Centru za tujce, je tožnik odgovoril, da ni vedel, mislil je, da ne more zaprositi za zaščito v času, ko je zaprt. Govoril je z neko osebo tukaj in ji rekel, da bi rad zaprosil za azil v Sloveniji, nakar so mu rekli, naj napiše izjavo, da prosi za azil.

5.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik šele šesti dan nastanitve v Centru za tujce izrazil namero za vložitev druge prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je bil z odločbo seznanjen, da je nastanjen zaradi odstranitve iz Republike Slovenije. Poleg tega bi lahko prošnjo za mednarodno zaščito vložil že v času prestajanja zaporne kazni. Na vprašanje, zakaj ni že prej izrazil namere za prošnjo, je tožnik odgovoril, da je bil zaprt, da ni bil seznanjen z zakonodajo in da si je rekel, da bo za zaščito zaprosil, ko bo zapustil zapor. Tožnik po presoji tožene stranke ni navedel upravičenega razloga, da tega ni poskušal storiti že prej, še posebej ker je bil predhodno že v postopku mednarodne zaščite, torej mu ni moglo biti povsem neznano, da lahko svojo namero za mednarodno zaščito izrazi tudi v zaporu. Tožnik tako v času prestajanja zaporne kazni kljub predhodnim izkušnjam ni niti poskušal zaprositi za mednarodno zaščito. Neprepričljivo je tudi tožnikovo pojasnilo, kako je izvedel, da za zaščito lahko zaprosi v Centru za tujce. Izjavil je namreč, da tega ni vedel, saj je mislil, da ne more zaprositi za zaščito medtem, ko je zaprt, šele po pogovoru mu je eden od zaposlenih povedal, naj napiše izjavo. Tudi če tožnik ne bi imel nobene izkušnje z azilnimi postopku, bi bilo pričakovano njegovo zavedanje, da lahko za zaščito prosi pri državnih organih, torej pri predstavnikih oblasti države, katere zaščito želi. Ker pa tožnik že ima izkušnje s postopkom mednarodne zaščite tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Republiki Hrvaški, so njegova pojasnila še toliko bolj nesprejemljiva. To velja tudi zato, ker je tožniku tako po izdaji sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska sankcija izgona iz države, kot tudi po nastanitvi v Centru za tujce, neposredno grozila odstranitev iz države. V takšnih primerih se pričakuje, da bo oseba takoj reagirala in prosila za zaščito, če jo res potrebuje in se boji vrnitve v izvorno državo. Ni sprejemljiva tožnikova navedba, da je čakal, da ne bo več zaprt, saj se je moral zavedati, da si ob odsotnosti pravnega naslova za bivanje v Republiki Sloveniji ne more obetati izpustitve na prostost, ampak ga čaka odstranitev.

6.Poleg tega tožena stranka opozarja na tožnikove navedbe v drugi prošnji za mednarodno zaščito, da sta njegova starša že pokojna in da je zato zapustil Maroko, saj ga tam nihče več ne čaka. Tožnik je bil od vstopa v Republiko Slovenijo večkrat seznanjen z razlogi za priznanje mednarodne zaščite in z dejstvo, da je Maroko razglašen za varno izvorno državo. Kljub temu svojo prošnjo utemeljuje z razlogi, s katerimi ne more uspeti.

7.Navedene okoliščine zadoščajo za utemeljeno domnevo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

8.Tožena stranka je preverjala še možnost izreka milejšega ukrepa (pridržanje na območju azilnega doma). Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, tožena stranka ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države.

9.S sklicevanjem na prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1 je tožena stranka, glede na to, da je bila tožniku z navedeno sodbo izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let in da je tožnik prošnjo vložil šele, ko je bil v postopku vračanja, čeprav bi to lahko storil že bistveno prej, ugotovila, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, zato bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma neučinkovita. Po vložitvi prošnje bi bil tožnik nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, če bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev, naloge varovanja namreč opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZZasV-1, ki določa ukrepe varnostnika, in 51. člena tega zakona tožena stranka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, da bi bilo možno policijsko posredovanje. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Glede na dolgoletne izkušnje in statistike je tožena stranka ugotovila, da ni učinkovit ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce, saj je večina pridržanih oseb to območje samovoljno zapustila preko kovinske ograje ob odsotnosti varnostnika ali skozi glavni vhod. Učinkovit nadzor oseb v azilnem domu je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer.

Tožbene navedbe

10.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11.Iz tožbenih navedb je razvidno, da izrečeni ukrep pomeni poseg v človekovo osebno svobodo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

12.Tožnikove subjektivne okoliščine v zvezi z begosumnostjo niso v zadostni meri pojasnjene. Ker je v postopkih za priznanje mednarodne zaščite dokazno deljeno, tožniku ni treba dokazovati, "komu je kdaj izrazil namero za mednarodno zaščito v zaporu". V času prestajanja zaporne kazni je bil tožniku omejen dostop do uradnih organov v zvezi z mednarodno zaščito. Ne strinja se z očitki tožene stranke, da je bil seznanjen z azilno zakonodajo. V zaporu je bil tožnik v podrejenem položaju, zato ni uspel podati namere in pridobiti dokazov za utemeljevanje razlogov za mednarodno zaščito.

13.Zaradi bivanja na Dobu je bil tožnik v osebni stiski in ni dobro razumel odločbe in nadaljnjega postopka. Tudi iz odločbe Policije z dne 30. 10. 2025 ne izhaja, da mu je bilo omogočen tolmačenje. Ta odločba mu je bila vročena v njemu nerazumljivem jeziku, zato je ni mogel izpodbijati. Odločbo o nastanitvi je sicer podpisal, vendar je ni razumel.

14.Poleg tega v obravnavani zadevi niso kumulativno izpolnjeni pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je izrekla ukrep na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, skladno s katero se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril, ki jih ZMZ-1 po tožnikovem mnenju nima. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil prošnjo le zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi (po šestih dneh v Centru za tujce) podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (pravilno prošnje). Ugotovitev, da je imel tožnik možnost podaje namere že med prestajanjem pripora (pravilno zapora) od dneva pravnomočnosti odločitve o prvi prošnji je le eden od zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ni istoveten s pojmom "objektivnih kriterijev", ki morajo biti določeni v zvezi z drugim pogojem, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (pravilno prošnje) podal le zato, da bo zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

15.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je bil tožnik po izpustitvi iz zapora (in v njem) izjemno prestrašen ter v osebni stiski in v šoku. Pri delu svoje prošnje z dne 10. 11. 2025 sicer vztraja, vendar takrat ni razumel, kaj se pričakuje od njega. Zato ni navedel vseh razlogov za mednarodno zaščito. V izvorno državo se namreč noče vrniti zaradi groženj salafistov (torej islamskih skrajnežev), ker je imel osebne odnose z določenim dekletom družine, ki se strožje drži verskih običajev. Sorodniki dekleta so ga preganjali, varnostni organi njegove izvorne države pa mu ne bi nudili zaščite, ker gre za radikalno sunitsko islamsko skupino.

16.V zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša zopet omejitev osebne svobode. Je žalosten in meni, da se mu z izrečenim ukrepom zgodila krivica. Zaveda se sicer, da mu je odrejena kazenska sankcija izgona tujca, vendar trdi, da bo v Azilnem domu počakal do konca postopka za mednarodno zaščito. Z izrečenim ukrepom je bila kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

Odgovor na tožbo

17.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da presoja sorazmernosti ni bila opravljena le na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostjo izvajanja ukrepov, ampak tudi na podlagi tožnikovega ravnanja. Dodaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, ki pa jo je po nekaj dneh zapustil, kar je dodatna okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da je tožnik v zaporu sploh poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, saj se je iz nepojasnjenih razlogov, čeprav je predhodno že bil v postopku mednarodne zaščite, sam odločil, da bo za zaščito zaprosil, ko bo prišel iz zapora. Navedeno ne izhaja niti iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja. Tudi okoliščino, da v Centru za tujce ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj ob prihodu, tožnik pojasnjuje le s trditvijo, da je mislil, da tega ne more storiti, in ne trdi, da je to želel, pa mu je bilo onemogočeno.

Dokazni postopek

18.Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21.Skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.⁵ Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Navedeno zakonsko besedilo, ki omejitev gibanja v položaju, kot je obravnavani, veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v tem pogledu ustrezno implementacijo te direktive (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 33/2021, 15. točka obrazložitve).

22.V obravnavani zadevi ni sporen obstoj prvega pogoja na podlagi navedene zakonske določbe (da je bilo tožniku pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 721-204/2025/3 z dne 30. 10. 2025, s katero je Policija tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce). Prav tako ni sporno, da tožnik v času prestajanja zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 47165/2023 s 25. 10. 2024 ni ponovno zaprosil za postopek mednarodne zaščite in da je to storil šele šesti dan nastanitve v Centru za tujce s pisno izjavo z dne 4. 11. 2025. Sporen je obstoj drugega pogoja, in sicer da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

23.Glede tega je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je tožnik šele šesti dan nastanitve v Center za tujce izrazil namero vložiti drugo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav je bil z odločbo seznanjen, da je nastanjen zaradi odstranitve iz Republike Slovenije. Prošnjo za mednarodno zaščito bi lahko vložil že v času prestajanja zaporne kazni, saj za nasprotno ni navedel upravičenih razlogov, ampak le, da je bil zaprt, da ni bil seznanjen z zakonodajo in da si je rekel, da bo za zaščito zaprosil, ko bo zapustil zapor. Poleg tega je pred tem že bil v postopku mednarodne zaščite in mu zato ni moglo biti povsem neznano, da lahko svojo namero za mednarodno zaščito izrazi tudi v zaporu. Tožnik po presoji tožene stranke ni prepričljivo pojasnil, kako je izvedel, da lahko za zaščito zaprosi v Centru za tujce, saj je izjavil le, da tega ni vedel, ker je mislil, da za zaščito ne more zaprositi medtem, ko je zaprt, šele po pogovoru mu je nekdo od zaposlenih rekel, naj napiše izjavo. Tudi če tožnik ne bi imel nobenih izkušenj z azilnimi postopki, se pričakuje, da se bo zavedal, da lahko pri državnih organih prosi za zaščito. Ker pa je take izkušnje že pridobil tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Republiki Hrvaški, so njegova pojasnila toliko bolj nesprejemljiva, kar velja tudi zato, ker je tožniku po izdaji sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska sankcija izgona iz države, in po nastanitvi v Centru za tujce, neposredno grozila odstranitev iz države. Ob takih okoliščinah se pričakuje, da bo oseba takoj prosila za zaščito, če jo res potrebuje in se boji vrnitve v izvorno državo. V tem pogledu torej ni sprejemljiva tožnikova navedba, da je čakal na izpustitev iz zapora, saj se je moral zavedati, da ga čaka odstranitev iz Republike Slovenije. Poleg tega je tožnik v prošnji z dne 10. 11. 2025 navajal le pravno nepomembna dejstva čeprav je bil od vstopa v Republiko Slovenijo večkrat seznanjen z razlogi za priznanje mednarodne zaščite in da je Maroko razglašen za varno izvorno državo.

24.Prepričljivim in logičnim stališčem tožene stranke tožnik nasprotuje le s posplošenimi tožbenimi navedbami, (1) da mu zaradi deljenega dokaznega bremena v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ni treba dokazovati, kdaj je komu rekel, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, ko mu je bila omejena osebna svoboda, (2) da mu je bil v času prestajanja zaporne kazni omejen dostop do uradnih organov v zvezi z mednarodno zaščito, (3) da ni bil seznanjen z azilno zakonodajo, in (4) da je bil v zaporu v podrejenem položaju, zato ni uspel podati namere in pridobiti dokazov za utemeljevanje razlogov za mednarodno zaščito. Zato glede na navedene pavšalne tožbene navedbe, iz katerih niso razvidne določno opredeljene časovne⁶ , osebne⁷ in ostale⁸ okoliščine, ki bi nakazovale na to, da tožnik v času prestajanja zaporne kazni ni imel dostopa do postopka mednarodne zaščite, pri čemer tega ni izkazal niti s svojo izpovedbo na glavni obravnavi, sodišče (v tem delu) ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Sodišče še dodaja, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v času njegovega priprtja v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora na Povšetovi ulici v Ljubljani, ko je bil z njim 13. 9. 2023 opravljen osebni razgovor po Uredbi Dublin III zaradi predaje Republiki Hrvaški. Tudi zato ni razumnih razlogov, ki bi govorili v prid tožnikovi posplošeni in neizkazani trditvi, da v času prestajanja kazni zapora po sodbi z dne 25. 10. 2024 te možnosti ni imel. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožniku ni bil poznan postopek mednarodne zaščite, saj je bil z njim očitno seznanjen že ob vložitvi prve prošnje 4. 4. 2023, ko je nikalno odgovoril na vprašanje, ali pred sprejemom prošnje potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob takih okoliščinah je izkazan tudi obstoj drugega pogoja za omejitev tožnikovega gibanja.

25.V obravnavani zadevi je sporna tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. V zvezi s tem pa je bistveno, (1) da je tožnik šele šesti dan nastanitve v Center za tujce izrazil namero vložiti drugo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav bi to kot rečeno lahko storil že prej, in (2) da je v drugi prošnji za mednarodno zaščito navajal očitno nepomembna dejstva (da je Maroko sicer varna država, vendar tam nima več staršev), ki so popolnoma različna od tistih v prvi prošnji (z družino se je skregal in zato zapustil Maroko). V zvezi s tem sodišče še dodaja, da tožnik v drugi prošnji za mednarodno zaščito ni skliceval na grožnje salafistov in da s posplošeno tožbeno navedbo, "da je bil izjemno prestrašen ter v osebni stiski in šoku" ni navedel opravičljivih razlogov za to opustitev, čeprav mu je bil poznan postopek mednarodne zaščite, saj mu je bil pojasnjen že večkrat, nazadnje ob sprejemu druge prošnje za mednarodno zaščito dne 10. 11. 2025, ko je tožnik tako kot ob vložitvi prve prošnje izjavil, da pred njenim sprejemom ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vse navedeno tako očitno nakazuje na zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države. Poleg tega tožnik ne navaja jasnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi mogoče doseči cilj. Zato je logično sklepanje tožene stranke, da tožnik nima namena počakati na odločitev o svoji prošnji ali sodelovati s toženo stranko. Že ob takih okoliščinah omejitve tožnikovega gibanja ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje ali prostore azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem iz Republike Slovenije. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnik, kot je razvidno iz listin upravnega spisa, 19. 10. 2023 že samovoljno zapustil azilni dom (potem, ko mu je bil 3. 10. 2023 odpravljen pripor), kar prav tako nakazuje na njegovo begosumnost. Zato sodišče pri tožniku, kljub obljubi, da do konca postopka za mednarodno zaščito ne bo zapustil Republike Slovenije, ni zaznalo resnicoljubnosti. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot trdi tožnik, ampak za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na navedene tožnikove individualne okoliščine.⁹

26.Predmet presoje zakonitosti v obravnavani zadevi ni odločba Policije z dne 30. 10. 2025. Zato so nebistvene tožbene navedbe, "da tožnik ni dobro razumel odločbe in nadaljnjega postopka, tudi iz odločbe Policije z dne 30. 10. 2025 ne izhaja, da mu je bil nuden tolmač (podpisa ni), ta odločba mu je bila vročena v njemu nerazumljivem jeziku, zato je ni mogel izpodbijati".

27.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

28.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

29.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

30.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

31.Iz tožbenih navedb je razvidno, da pogoji za pridržanje niso podani. Tožnik trdi, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Izrečeni ukrep naj bi posegal v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

32.V obravnavani zadevi izpodbijani akt ni nezakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Zato tožnik v tem pogledu ni uspel izkazati težko popravljive škode. Ta ni podana niti s trditvijo o slabem počutju, saj tožnik ni izkazal svoje posebne ranljivosti. Zato je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1 Glasi se: Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. 2 Določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju. 3 Določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage. 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Gre za implementacijo člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU, po katerem se sme prosilca pridržati le, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. 6 Kdaj mu je bil onemogočen dostop do mednarodne zaščite. 7 Pri kateri uradni osebi je hotel vložiti prošnjo ali namero za mednarodno zaščito, pa je ta oseba ni sprejela. 8 Na primer kje v Zavodu za prestajanje kazni zapora je želel vložiti prošnjo ali namero za mednarodno zaščito. 9 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).