Jedro

Šteje se, da je spor le zaradi plačila nadomestila plače delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja premoženjski spor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 79/2001-51 z dne 8. 11. 2001, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št, Pdp 1605/2002-5 z dne 15. 1. 2004, presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova nadomestila plače znesek 588.060,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vsakomesečno zapadlih zneskov, in plačati tudi pripadajoče mesečne zneske prispevkov in davkov.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo. Vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega z zakonom določene vrednosti za dovoljenost revizije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V tem sporu je sodišče odločalo le še o denarnem zahtevku zaradi izplačila neto plač za čas od julija 1998 do junija 1999, o prenehanju delovnega razmerja pa je bilo že pred tem odločeno z drugo pravnomočno sodbo.

Zoper pravnomočni sklep, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izrek izpodbijanih sklepov nasprotuje njihovim razlogom v obrazložitvi, oziroma so razlogi v nasprotju sami s seboj, sodišči pa zmotno štejeta odločitev v tej zadevi zgolj kot premoženjski spor. Sodišče naj bi odločalo tudi o tem, kako dolgo naj bi še trajalo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki. Sodišče se ni nikoli izreklo o tem, do kdaj je bila tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem razmerju, to je storilo le posredno v obrestnem delu zahtevka. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožba nikjer izrecno ne zahteva, da bi sodišče odločilo do kdaj naj bi časovno trajalo delovno razmerje. Sodišče bi lahko le vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega sklepa delodajalca.

Predmet zavržene revizije je bilo pravno vprašanje, do kdaj je bila tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem razmerju. Sodišče tudi ni odločalo zgolj o znesku 588.060,00 SIT, temveč tudi o obrestih ter plačilu davkov in prispevkov. Seštevek vseh prisojenih zneskov pa bi presegel znesek, ki dovoljuje revizijo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 384. člen ZPP je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. V postopku s tako revizijo se smiselno uporabljajo določbe ZPP o reviziji zoper sodbo, predmet revizijske presoje pa je le odločitev o dovoljenosti revizije, ne pa tudi že revizija sama.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba upoštevati tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS je v prvem odstavku 21. člena določal, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP.

Šteje se, da je spor le zaradi plačila nadomestila plače delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja premoženjski spor.

Predmet spora v postopku, v katerem tožena stranka vlaga revizijo, pa je zgolj denarni zahtevek. Sodišče je namreč odločalo le še o tistem delu zahtevka tožnice, v katerem mu je bila zadeva vrnjena v novo odločanje. O nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je sodišče pravnomočno odločilo že v prvem postopku, in v tem delu je bila tudi revizija zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 16/2002 z dne 15. 10. 2002). Ker je v novem postopku tožnica reintegracijski zahtevek umaknila in zahtevala le plačilo plače od prenehanja delovnega razmerja do prenehanja statusa tožene stranke kot samostojnega podjetnika, je ostal predmet spora le še denarni zahtevek. V takem primeru pa je čas trajanja delovnega razmerja le dejanska podlaga odločitve oziroma dejanska ugotovitev, saj sodišče v nobenem primeru ne bi moglo samo odločati o tem, ali je obstajal kakšen drug zakonit razlog za prenehanje delovnega razmera tožnici pred junijem 1999, ko je tožena stranka prenehala s poslovanjem.

Potreba po ugotavljanje tega dejstva pa ne spremeni narave spora kot premoženjskega spora.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače v znesku 588.060,00 SIT (vrednost glavnega zahtevka brez obresti). Po 39. členu ZPP se za ugotovitev pravice do revizije, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne upoštevajo pa se postranske terjatve, kot so na primer obresti in pravdni stroški. Drugačne navedbe tožene stranke v reviziji so zato očitno neutemeljene. Tudi plačilo davkov in prispevkov (točka I/2 prvostopne sodbe) sicer predstavlja denarno terjatev, ki pa mora biti za presojo dovoljenosti revizije opredeljena z zneskom in ne le pavšalno (39. člen in drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnici gre plača v bruto znesku, od katerega je delodajalec dolžan plačati (za tožnico) pripadajoče davke in prispevke, njej pa izplačati neto znesek plače. To pomeni, da zahtevka za plačilo neto zneskov plače ter pripadajočih davkov in prispevkov, predstavljata celoto, oziroma zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno podlago. Iz navedenega bi na podlagi prvega odstavka 41.člena ZPP izhajalo, da je treba upoštevati seštevek obeh zahtevkov. Toda zahtevek za plačilo davkov in prispevkov ni bil opredeljen z zneskom in tudi izrek sodbe je v tem delu le opisen.

Revizijsko sodišče pa je pri presoji dovoljenosti revizije vezano na tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

Tožena stranka v tem delu v reviziji ni opredelila davkov in prispevkov z denarno vrednostjo (zneskom v SIT) in tako ni izkazala predpostavk za dovoljenost revizije. Tožena stranka ni navedla niti višine glavne terjatve, ki naj bi predstavljala podlago za izračun ustreznih davkov in prispevkov. Tako višine spornega predmeta v tem delu ni mogoče niti posredno ugotoviti, saj dosojeni zneski neto plače niso osnova za obračun davkov in prispevkov (16. člen Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. in 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost, Uradni list RS, št. 5/96 in nasl.).

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).