Jedro

V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je navedeno, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, dele vozil, agregat in vozičke pa je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev.

Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe ter ustrezno navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti. Pri presoji se je oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov in ne na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 2. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kazniva dejanja določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev. V okviru premoženjskopravnega zahtevka mu je naložilo plačilo 1.535,00 EUR oškodovani družbi A. ter vrnitev zaseženih delov vozil oškodovanim F. F., B. B., C. C., D. D. in E. E., s presežki premoženjskopravnih zahtevkov pa oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovane G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., C. d.d. in N. N. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov tega dela kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi 3. točke 358. člena ZKP je obsojenca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po prvem odstavku 244. člena KZ-1 ter iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper njega zavrnilo obtožbo zaradi treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po prvem odstavku 244. člena KZ-1. Glede stroškov tega dela kazenskega postopka je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 11. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovoril, da ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do obsojenčeve zavesti, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, očitke glede nesklepčnosti izreka sodbe pa je prepričljivo zavrnilo sodišče druge stopnje. Kršitev pravice do obrambe ni podana, saj je sodišče prve stopnje presojalo navedbe iz zapisnika o sprejemu obsojenčeve ustne ovadbe v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. V ostalem pa obsojenčev zagovornik z zahtevo izraža nestrinjanje z dokazno oceno. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da izvršitvena ravnanja, kot so opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, niso kazniva, saj konkretni opis ne vsebuje okoliščin, ki bi omogočale subsumpcijo pod zakonski znak očitanega kaznivega dejanja »za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem«. V izreku niso navedene okoliščine, zaradi katerih naj bi obsojenec to vedel. Meni, da se v obsodilnem delu izreka sodbe navaja le splošna odsotnost listin, ki niso konkretizirane, obsojencu pa se očita, da je kaznivo dejanje izvršil na avtoodpadu, kjer listine o lastništvu pojmovno »niso več predmetne«, saj tam končajo vozila brez lastnika. Gre za rezervne dele vozil, ki so končala v uničenju ali popravljene dele zamenjanih delov vozil, ki se prodajajo brez računov v spletnih in časopisnih oglasih. Katere listine bi obsojenec moral imeti, sodba in obtožba ne konkretizirata, zato ni konkretiziran zakonski znak, da je obsojenec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, obsojencu pa zato ni mogoče očitati storitve očitanega kaznivega dejanja. Navedeno je očitneje v točki II tega dela izreka, kjer se navaja izraz »ustreznih«, ki je povsem prazen. Meni, da je z isto kršitvijo obremenjena tudi sodba sodišča druge stopnje, ki spregleda, da ne gre le za subjektivni odnos do kaznivega dejanja, temveč za njegov zakonski znak. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-879/14 z dne 22. 4. 2015 in zatrjuje, da ni dovolj v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ponavljati neobveznega abstraktnega dela opisa, saj se abstraktnega pod abstraktno ne da subsumirati in gre za logični nesmisel.1 Zatrjuje, da je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nejasen, saj ni mogoče preizkusiti, zaradi odsotnosti katerih listin je obsojenec vedel, da so vozila ukradena.

7. Zahteva v tem delu ni utemeljena. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ-1 stori, kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. Kaznivo dejanje je podano, če storilec ravna z naklepom, saj zakon izrecno določa, da mora storilec vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi vedel s katerim kaznivim dejanjem je bila stvar pridobljena. Pomembno je, da storilec na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja, hkrati pa s svojim ravnanjem izraža hotenje, da stvar prikrije na enega izmed načinov storitve iz prvega ostavka 217. člena KZ-1.2 V obsodilnem delu izreka sodbe sodišča prve stopnje je v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj navedeno, da je obsojenec pridobil premične stvari, za katere je vedel, da so pridobljene s kaznivim dejanjem, kar je v konkretnem delu opisa glede kaznivih dejanj iz točke I tega dela izreka konkretizirano z navedbo, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, ter glede kaznivih dejanj iz točke II tega dela izreka z navedbo, da je dele vozil, agregat in vozičke pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev.3 Sodišče šele po oceni dokazov ugotovi, ali je obsojenec ravnal kot se mu očita in je s tem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja, torej tudi, ali je vedel za izvor stvari iz kaznivega dejanja.4 Okoliščine in dejstva glede pridobitve stvari, na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti oziroma védenju storilca o izvoru predmeta prikrivanja, zato navede v obrazložitvi sodbe, tako kot tudi razloge za zaključke o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, saj je dokazna ocena del obrazložitve sodbe in ne izreka.5 Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 že utemeljilo, da ni treba, da je subjektivni odnos storilca opisan v izreku sodbe, morajo pa biti tam zapisana tista objektivna dejstva, ki ga opredeljujejo navzven.6 Obrazložen mora biti v razlogih sodbe (točki 48 in 50 obrazložitve sodbe).7 Glede na navedeno tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izrekom sodbe.

8. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenčev zagovornik zatrjuje še v zvezi z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da sodba nima razlogov o tem, na podlagi katerih okoliščin je mogoče zagotovo sklepati, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, torej, da je vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, ob tem, da so se na avtoodpadu prodajali tako neproblematični kot ukradeni rezervni deli. Sodišče bi moralo ugotoviti in določno pojasniti, da je obsojenec vedel za posamezni del, posamezno vozilo, agregat, voziček, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem in s katerim, navedlo pa je samo kje in kdaj je bilo vozilo odtujeno. Meni, da ni konkretizirano, kaj je glede posameznega vozila vedel obsojenec. V točki 53 obrazložitve sodbe je le splošno zapisano, da se je zavedal in hotel storiti kaznivo dejanje, kar je konkretizirano z zmotno ugotovljenim dejstvom, da naj bi bil lastnik in družbenik družbe, zaradi česar naj bi nedvomno vedel za izvor posameznega vozila ali dela. Obsojencu bi se moralo očitati in dokazati, da je za vsako vozilo in vsak del vedel od kje izhaja ali vsaj konkretna okoliščina, primeroma, da ga je pridobil za zelo nesorazmerno ceno. Okoliščina, da je vodil oziroma bil dejanski lastnik avtoodpada, pa ni pomembna za očitek direktnega naklepa.

9. Zahteva obsojenčevega zagovornika tudi v tem delu ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje konkretne razloge glede obsojenčevega védenja oziroma zavesti, da so bile stvari, ki si jih je pridobil, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Poleg tega je ustrezno navedlo, da se za kaznivo dejanje prikrivanja ne zahteva, da bi storilec vedel iz katerega kaznivega dejanja izvira stvar, ki jo prikriva, zato odsotnost razlogov o tem dejstvu ne more predstavljati zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Sicer pa iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni sprejelo obsojenčevega zagovora, ki ga je glede na izvedeni dokazni postopek ocenilo kot popolnoma neprepričljivega oziroma v nasprotju s samim seboj. V točki 22 obrazložitve sodbe je ugotovilo, da je obsojenec pridobil tri vozila, eno večje vrednosti, za katera je vedel, da so bila pridobljena s kaznivimi dejanji, saj za nobeno od vozil ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je nedvomno izkazano, da je obsojenec v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot izhajajo iz izreka sodbe, na neugotovljen način pridobil osebno vozilo Fiat Punto ter tovorni vozili Iveco Eurocargo in Peugeot Boxer, ki so bila pred tem odtujena oškodovancem. Ocenilo je, da je obsojenec glede na svoj položaj v družbi B. d.o.o. vedel, da so bila vozila predhodno pridobljena s kaznivimi dejanji, saj zanje ni dobil nobenih potrebnih listin o lastništvu oziroma nakupu, izvirne številke šasij vozil pa so bile nezakonito predrugačene oziroma zamenjane s številkami istovrstnih, praviloma odsluženih vozil, registriranih ravno na družbo B. d.o.o. V točki 51 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje v zvezi z očitanim nadaljevanim kaznivim dejanjem prikrivanja ocenilo, da je obsojenec vedel, da gre za dele odtujenih vozil oziroma za odtujene predmete, saj zanje ni pridobil ustreznih listin, računov oziroma drugih potrdil o lastništvu, prav tako ni šlo za odslužene in likvidirane dele vozil, k temu pa je obsojenec dele reklamiral in prodajal preko družb B. d.o.o. in C. d.o.o., kar vse je izvrševal z namenom pridobitve čim večje premoženjske koristi. Iz vsega navedenega je sodišče v točki 53 obrazložitve sodbe zaključilo, da je obsojenec dejanja storil z direktnim naklepom, saj se je zavedal svojih dejanj in jih je hotel storiti, prav gotovo pa se je zavedal tudi njihove prepovedanosti. Ugotovilo je, da je bil obsojenec v celotnem spornem obdobju dejanski lastnik in družbenik B. d.o.o., zato je nedvomno vedel, da so bila vozila, deli vozil in ostali predmeti pridobljeni s kaznivimi dejanji, saj je vse pridobil brez ustreznih listin in računov ter listin o izvoru lastništva, poleg tega pa je avtodele prodajal preko B. d.o.o. in C. d.o.o., s katerima je posloval, s tem pa so zadostno obrazložena vsa odločilna dejstva glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do izvršitve kaznivega dejanja, na katerih temelji izrek sodbe. Z ostalimi navedbami v tem delu zahteve zagovornik predstavlja svojo oceno že izvedenih dokazov in na tak način le pod videzom zatrjevane kršitve uveljavlja po drugem odstavku 420. člena ZKP nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Zagovornik v zahtevi zatrjuje kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sodba sodišča prve stopnje ni zakonita, saj se v točkah 12 in 13 obrazložitve opira na uradni zaznamek o obsojenčevi podaji kazenske ovadbe, pravilnost vsebine katerega je obsojenec na sodišču zanikal. Ob sklicevanju na sodno prakso izpostavlja, da se sodba ne sme neposredno opirati na uradni zaznamek policije, še posebej ne v bistvenem oziroma pretežnem delu, v obravnavani zadevi pa se praktično izključno opira na uradni zaznamek. Trdi, da uradni zaznamek nima dokazne vrednosti, še posebej, ko avtor zanika pravilnost njegove vsebine. Sodišče bi smelo na podlagi uradnega zaznamka sklepati le glede kredibilnosti obsojenčevega zagovora, glede na to, da je na policiji govoril drugače kot na sodišču. Meni, da je nejasno tudi stališče sodišča druge stopnje, da kršitev ni podana, ker ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče je že v več odločbah sprejelo stališče, da kazenska ovadba ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa, lahko pa je tudi procesno veljaven dokaz,8 če se nanaša na dokazovanje časa vložitve kazenske ovadbe in tega, kdo je kazensko ovadbo vložil.9 Zagovornikove navedbe se dejansko nanašajo na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 18. 11. 2014, sestavljen istega dne v prostorih Policijske postaje Ljubljana Moste, katerega vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 12 in 13 obrazložitve sodbe ter navedbe v njem presojalo z dokazno oceno obsojenčevega zagovora, zgodovinskega izpisa Poslovnega registra za B. d.o.o., izpovedb O. O. ter obsojenčeve bivše partnerke P. P., vizitke E. in podatkov Poslovnega Informatorja RS (PIRS). Ustrezno je navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, njegovo vsebino pa je presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. V nadaljevanju je v točki 16 obrazložitve sodbe zaključilo, da je bil glede na obsojenčeve navedbe v ovadbi ter upoštevaje dejstva, ki sta jih potrdila P. P. in O. O., nedvomno obsojenec tisti, ki je v spornem obdobju dejansko upravljal družbo B. d.o.o. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja tudi, da se je sodišče pri presoji oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov, torej je obsojenčevo vlogo preverilo z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, in se ni oprlo na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.10

12. Zagovornik z zahtevo uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še z navedbami, da sodbi nimata jasnih razlogov, zakaj ni verjeti desetim pričam, od katerih jih je več očitno povsem nevtralnih. Zatrjuje, da ni dokazov, da je bil obsojenec dejanski lastnik avtoodpada, vrsto izvedenih dokazov pa sta sodišči preslišali. Izpostavlja, da je O. O. povedal, da je obsojenec najbrž vodil avtoodpad, da sam tega ne ve in je imel tak občutek, P. P. pa je obsojenčeva bivša partnerica, s katero sta po razvezi v sovražnih odnosih in je zato neverodostojna. Poudarja, da iz razbremenilnih dokazov z gotovostjo izhaja, da obsojenec ni bil dejanski vodja avtoodpada, še manj vodja hudodelske združbe, zato obrambi »ni jasno«, na kateri podlagi so policisti domnevali, da je vodja prav obsojenec. Sodbi se do tega ne opredelita konkretno. Obsojenec je bil prokurist družbe B. dobro leto, ki pretežno sega izven obtožbenega obdobja, niti ena priča, ki je bila v stiku z avtoodpadom ali navedeno družbo, pa ni vedela povedati, da bi bil obsojenec tisti, ki je tam vodil posle, temveč R. R. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je z gotovostjo dokazano, da obsojenec očitanih kaznivih dejanj ni storil in bi ga moralo oprostiti obtožbe.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve sodbe navedlo obširne razloge, zakaj ga niso prepričale izpovedbe prič, ki so zaslišane povedale, da je bil na odpadu glavni pokojni R. R. in hkrati zanikale udeležbo obsojenca v družbi B. d.o.o. Ocenilo je, da so povsem neprepričljivo poskušale prilagoditi svoje pričanje obsojenčevemu zagovoru, do takšnih dokaznih zaključkov pa je prišlo ob tehtanju njihovih izpovedb z izpovedbami ostalih v postopku zaslišanih prič. Kolikor se zagovornik s takšnimi razlogi sodišča ne strinja, v tem delu z zahtevo ponovno podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Zagovornik se sklicuje na točko 7 pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Mitje Deisingerja k odločbam Ustavnega sodišča RS Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, Up-883/14 z dne 20. 4. 2015 in Up-889/14 z dne 20. 4. 2015. 2 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, Poslovna založba MB, Maribor 2017, strani 448 in 449. 3 Sicer abstraktni opis kaznivega dejanja ni nujna konstitutivna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe (tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 599 in 600). 4 Kaznivo dejanje mora biti v obtožnem aktu opisano na način, da vsebuje vse zakonske znake, v dokaznem postopku pa je treba ugotoviti, ali je obdolženec izpolnil tako objektivne kot tudi subjektivne znake kaznivega dejanja. Če ti v dokaznem postopku niso ugotovljeni z gotovostjo, se izreče oprostilna sodba, ki pomeni, da obsojencu kaznivo dejanje ni bilo dokazano. 5 Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008 in I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019. 6 Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 879/14 z dne 20. 4. 2015, na katero se v zahtevi sklicuje zagovornik, v točki 22 obrazložitve navedlo, da je to, ali je opis konkretnega dejanskega stanu v celoti ali delno v izreku sodbe, delno pa s konkretizacijo odločilnih dejstev v obrazložitvi sodbe, vprašanje pravilne razlage kazenskega procesnega prava, kar je stvar pristojnega sodišča, ne pa Ustavnega sodišča in je za ustavnosodno presojo pomembno le, ali je posamezno odločilno dejstvo konkretnega dejanskega stanu zajeto v sodbi, v njenem izreku ali obrazložitvi. 7 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-290/19, Up-657/19 in Up-660/19 z dne 12. 12. 2019, ki povzema navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. 8 Kazenska ovadba je dokaz v polnem obsegu, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe po 283. členu KZ-1 (soba Vrhovnega sodišča I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017). 9 Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006, I Ips 342/2006 z dne 31. 5. 2007 in I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017. 10 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006.