Jedro

Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, Ministrstvo za pravosodje, Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, A.A., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločil, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 4. 2018, tako da bo najpozneje do 2. 4. 2018 ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za takšno namestitev; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik 12. 1. 2018 nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, ker je s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil delovno osebje zavoda. Nato mu je bila takšna namestitev z odločbo podaljšana, ker je še vedno huje motil delovno osebje. Navaja (tri) konkretne primere tožnikovega motečega in nesprejemljivega vedenja. Tožnik je dne 28. 2. 2018 podal prijavnico, naslovljeno na direktorja zavoda, v kateri je, med drugim, navedel, da (imenovana) pedagoginja in (imenovana) socialna delavka ne prideta reševat težav obsojencev, temveč rešujeta svoje nesposobne težave, kar ni pod nadzorom in nekateri podrejeni namerno izigravajo zakone in izvajajo nad obsojenci mučenje, psihične pritiske, zaničevanje in poniževanje z maščevanjem. Dne 4. 3. 2018 je podal prijavnico, naslovljeno na vodjo spremstev na sodišča, v kateri je navajal neresnična dejstva v zvezi z obravnavo na Okrajnem sodišču v B., kar tudi opredeljuje, ter istega dne (4. 3. 2018) na direktorja zavoda naslovil prijavnico z zahtevo, da se mu v sobi uredi televizijo, ker bo sicer pričel z nadaljnjimi postopki proti njemu. Organ poudarja, da sta konkretno delo in komunikacija s tožnikom nepredvidljiva in otežena do te mere, da je bila posledično potrebna celo zamenjava pristojne tožnikove pedagoginje, ker odnosa s tožnikom ni več zmogla prenašati in da tudi sedanja pedagoginja izrazito težavno prenaša delo s tožnikom. Nič drugače tudi ni z ostalimi delavci zavoda. Sklicuje se na 98.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Glede na navedeno je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku, na podlagi treh predmetnih prijavnic, iz katerih izhaja tožnikovo moteče in nesprejemljivo vedenje do zaposlenih v zavodu, podaljša namestitev v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja, pravilna.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper prvotoženo stranko Ministrstvo za pravosodje, Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij in zoper drugotoženo stranko, A.A., višjo svetovalko na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij. V obširni tožbi navaja, da sta toženi stranki z izpodbijanim aktom pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje, saj iz akta ne izhajajo konkretna dejstva, na podlagi katerih sta sprejeli svojo odločitev. Pri odločitvi sploh nista vpogledali v celotni spis, saj nista vpogledali v osebne načrte zavoda. Noben postopek ni bil voden v skladu z 22. in 25. členom Ustave RS, niti ne po ZUP, po katerem imaš možnost navajati dejstva in prilagati dokaze, ki so določeni v 214. členu. Zato je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Toženi stranki sta imeli z izpodbijanim aktom samo namen škoditi tožniku. Nikoli ni imel takih obtožb, kot jih navajata toženi stranki. V posebnem strožjem režimu prestajanja kazni zapora je njegovo trpljenje preseglo prag strogosti po 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V ZPKZ C. z osebjem nima nobenih težav. Sodišču predlaga, da razsodi tako, da odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 10. 8. 2018 v celoti odpravi oziroma prepove izvajanje po 98.a členu ZIKS, razsodi, da mu morata toženi stranki plačati odškodninski zahtevek v višini 4.200,00 EUR od 1. 3. 2018 do 5. 4. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2018 do plačila, to je za čas bivanja v prostorih, ki so v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena PIKZ o neustreznih razmerah zavoda, in da mu mora drugotožena stranka dodatno plačati še odškodninski zahtevek v višini 3.000,00 EUR zaradi poniževanja in maščevanja nad tožnikom in zaradi duševnih bolečin, ki jih je utrpel od 1. 3. 2018 do 5. 4. 2018, v prostorih pod sankcijami iz 98.a člena ZIKS. Zahteva tudi vrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika in se, v izogib ponavljanju, sklicuje na že podane ugotovitve v odločbi z dne 10. 8. 2018, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena, ter še dodaja, da tožnik ne prestaja več kazni zapora v ZPKZ D., temveč v ZPKZ C..

6. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

K II. točki izreka:

7. Tožba zoper drugotoženo stranko se zavrže. 8. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna skupnost, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Drugotožena stranka ni izdala nobenega od izpodbijanih aktov. Sodišče je zato s sklepom v II. točki izreka, tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K I. In III. točki izreka:

9. Tožba zoper prvotoženo stranko ni utemeljena.

10. Sodišče uvodoma navaja, da je v obravnavani zadevi smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je torej odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da tožnik še naprej ostaja nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, najdlje do 5. 4. 2018 in bo najpozneje do 2. 4. 2018 ponovno preverjeno, ali so še podani razlogi za takšno namestitev.

12. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Direktor zavoda določi oddelek ali prostor v zavodu, v katerem se izvaja poseben strožji režim (prvi odstavek 98.a člena). Direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki so izrazito begosumni, s svojim vedenjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda, so nevarni, ker ogrožajo življenje ali zdravje drugih, ali so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci (drugi odstavek 98. a člena). Direktor zavoda izda odločbo o namestitvi obsojenca v poseben strožji režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev (tretji odstavek 98.a člena). O namestitvi v poseben strožji režim, ki je bila določena iz razloga iz prve ali druge alineje drugega odstavka tega člena, se izda odločba za obdobje enega meseca. Trajanje take namestitve se lahko podaljšuje še za po en mesec, dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev (četrti odstavek 98.a člena). Pritožba zoper odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka tega člena, ne zadrži izvršitve (sedmi odstavek 98.a člena).

13. ZIKS-1 v četrtem odstavku 98.a členu določa, da se namestitev v strožji režim „lahko“ podaljšuje, kar pomeni, da gre pri takšni odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju pa je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98.a člena ZIKS-1).

14. Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da sodišče lahko opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

15. Po presoji sodišča je odločitev upravnih organov pravilna in zakonita. Za svojo odločitev, da tožnik ostane nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, sta oba organa navedla razloge, s katerimi se sodišče strinja in se zato, na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, nanje sklicuje ter jih ne bo ponavljalo. Po mnenju sodišča sta upravna organa tudi pravilno uporabila določbe 98.a člena ZIKS-1. Prav tako sta pravilno uporabila zakonska pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Sodišče meni, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene in da prosti preudarek tudi ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

16. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Izpodbijana odločba je po mnenju sodišča zadosti obrazložena in je iz obrazložitve izpodbijane odločbe dovolj jasno razvidno, zakaj je bilo potrebno, da tožnik še naprej ostane nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni. Določbi 214. člena ZUP (obrazložitev odločbe) je torej v celoti zadoščeno. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožniku ni bila dana možnost navajati dejstev in predlagati dokazov, sodišče pojasnjuje, da, v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZIKS-1, organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, torej tudi v primeru namestitve v prostor s strožjim režimom prestajanja kazni, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tožnik se v tožbenem zahtevku sklicuje tudi na prvi odstavek 21. člena PIKZ (Pravilnika). Ker ta odstavek govori o sprejemnem obdobju v zavodu, za kar v tožnikovem primeru ne gre, se sodišče do tega ne more podrobneje opredeliti. Tožnik v tožbi tudi substancirano ne oporeka dogodkom iz navedenih treh priglasnic. Zgolj pavšalno navaja, da nikoli ni imel takih obtožb, kot jih navajata toženi stranki. Temu pa sodišče ne more slediti, saj sta se upravna organa pri svoji odločitvi oprla na listinsko dokumentacijo, ki je sestavni del upravnega spisa. Ker je tožnik v tožbi smiselno zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove ustavne pravice in temeljne svoboščine in da je bila kršena pravica iz 3. člena EKČP, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi navedbi.

17. Ker je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega za njim, po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave (s svojim zaslišanjem in zaslišanjem predlaganih prič), sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na seji senata (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker je tožnik navajal zgolj tista dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen tega zakona, tožbena novota).

18. Tožnik je s tožbo zahteval tudi odločitev o odškodninskem zahtevku kot adhezijskem zahtevku v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1. Sodišče je tožbo zavrnilo. To pomeni, da je sodišče hkrati odločilo tudi o odškodninskem zahtevku v uveljavljani višini. Če namreč sodišče tožbo zavrne in s tem pritrdi pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, potem ni podlage za priznanje tožnikovega zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Tožnik pa še vedno lahko uveljavlja povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti, če meni, da bi s svojim zahtevkom lahko uspel. 19. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.