Jedro

Kot izhaja iz zapisnika zapuščinske obravnave, sodišče prve stopnje ni opravilo niti materialno procesnega vodstva, niti dedinj ni opozorilo na posledice prekluzije. Na zapuščinski obravnavi je sicer povzelo dedni dogovor, nato pa ugotovilo, da se dve od dedinj z njim ne strinjata, nikoli pa z njimi ni razčistilo, zakaj se dedinji z dednim dogovorom, ki naj bi ga pred tem sklenile, ne strinjata in ali je res težava zgolj pomoten zapis sodišča, ali pa morda kaj drugega. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, in nanjo pritožnici v pritožbi tudi utemeljeno opozarjata (prvi odstavek 339. člena ZPP). To bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti v ponovljenem postopku, v primeru spornih dejstev med dedinjami pa tisto, katere pravico bo štelo za manj verjetno, napotiti na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka), razglasilo kot zakonite dediče po pokojnem zapustnikovo soprogo A. A. in hčerki B. B. in C. C., z deležem vsake do 1/3 zapuščine (II. točka izreka). Ugotovilo je, da zakonite dedinje dednega dogovora o delitvi zapuščine niso sklenile (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta dedinji A. A. in C. C. po odvetniku. V obrazložitvi navajata, da tudi iz zapisnika o naroku izhaja, da naj bi dedinje sklenile dedni dogovor in da se dedinji z zapisano vsebino dogovora nista strinjali, to pa zato, ker je sodišče vsebino dednega dogovora zapisalo in povezalo napačno. V dednem dogovoru, kot ga je zapisalo sodišče, sploh ni bilo parcele ID znak 0000 315, ID znak 0000 312/1 in ID znak 0000 314/1. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva in preiskovalnega načela preveriti, kaj je vplivalo na to, da se dve od dedinj z dednim dogovorom, ki naj bi ga pred tem sklenile vse tri, nista strinjali. Še toliko bolj, ker so dedinje laiki in na naroku niso imele odvetnika. Sodišče pa ni niti poskušalo ugotoviti prave vsebine dednega dogovora, ampak je enostavno zaključilo postopek in razdelilo zapuščino med tri dedinje na podlagi določil zakona o dedovanju. Z obsegom zapuščine se pritožnici ne strinjata. Zapustnikova soproga iz zapuščine izloča svoj delež na skupnem premoženju, hčerka C. C. pa izloča premoženje, ki je plod in rezultat njenega dela, ko je živela skupaj z zapustnikom in mu pomagala pri povečanju in ohranitvi njegovega premoženja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Določilo 165. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nalaga sodišču v zapuščinskem postopku dolžnost, da mora ves čas gledati na to, da se pravice strank ugotovijo in zavarujejo, zato je v teh postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Določilo 12. člena ZPP sodišču zapoveduje, naj laično stranko opozarja na njene procesne pravice. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je navajanje novih dejstev v pritožbi dopustno v primeru, kadar gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati izločitve premoženja iz zapuščine ter v zvezi s tem navajati dejstev in predlagati dokaze.

5. Kot izhaja iz zapisnika zapuščinske obravnave, sodišče prve stopnje ni opravilo niti materialno procesnega vodstva, niti dedinj ni opozorilo na posledice prekluzije. Na zapuščinski obravnavi je sicer povzelo dedni dogovor, nato pa ugotovilo, da se dve od dedinj z njim ne strinjata, nikoli pa z njimi ni razčistilo, zakaj se dedinji z dednim dogovorom, ki naj bi ga pred tem sklenile, ne strinjata in ali je res težava zgolj pomoten zapis sodišča, ali pa morda kaj drugega. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, in nanjo pritožnici v pritožbi tudi utemeljeno opozarjata (prvi odstavek 339. člena ZPP). To bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti v ponovljenem postopku, v primeru spornih dejstev med dedinjami pa tisto, katere pravico bo štelo za manj verjetno, napotiti na pravdo (210. člen ZD).

6. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dedinj ugodilo, izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti izpodbijanega sklepa, saj bo potrebno najprej ugotoviti, ali so dejstva med dedinjami sporna, če bodo, pa šele po končani pravdi izdati sklep o dedovanju. Če bi takšen postopek izvajalo sodišče druge stopnje, bi bila dedinjam odvzeta možnost pravnega sredstva zoper sklep o dedovanju.