Jedro

Na zaslišanju na glavni obravnavi tožnik ni bil prepričljiv v tem, da bi vsi varnostni incidenti nastali iz razlogov, na katere on ne bi imel nobenega vpliva. Na zaslišanju je povedal, da je bil tudi s pomočjo tolmača obveščen o varnostnih navodilih in posledicah, če se jih ne bo držal in da je vedel tudi za hišni red, ker so pravila o hišnem redu izobešena v arabskem jeziku. Glavni tožbeni argument tudi ne gre v smer, da tožnik nikakor ni ogrožal javnega reda.

Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. , roj. ... 1997, državljanu Maroka, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 8. 5. 2023 od 14:25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 8. 8. 2023 do 14:25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 31. 1. 2023 vložil prošnjo v Sloveniji. Pristojni organ je bil dne 5. 5. 2023 in 8. 5. 2023 s strani socialne službe azilnega doma obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz Poročila o dogodku varnostne službe z dne 5. 5. 2023 (03:05) izhaja, da je bil prosilec dne 5. 5. 2023 ob 03:05 udeležen v incidentu: prerivanje in pretepanje zunaj varnostnega območja in na parkirišču pred vhodom v azilni dom. Poleg njega sta bila v pretepu udeležena še dva: prosilec B. B. in vlagatelj namere C. C. Iz poročila je razvidno, da prosilec ni upošteval opozorila varnostne službe. Potem, ko je bil prosilec B. B. odstranjen, je prosilec ostal sam z vlagateljem namere C. C. Naknadno je bil v incidentu uporabljen tudi nož, saj je varnostnik opazil, da je bil prosilec (tožnik) zaboden v levi predel pod podpazduho.

3. Iz drugega poročila varnostne službe z dne 5. 5. 2023 (9:40) je razvidno, da je bil prosilec 5. 5. 2023 ob 9:40 ponovno udeležen v incidentu. Prosilec se je prepiral in prerival s prosilcem B. B. Varnostniki so ju opozorili, da prenehata. B. B. je začel teči proti cesti, prosilec mu je sledil in ga želel ponovno napasti, nato je prosilec pobegnil. 4. Iz poročila varnostne službe 5. 5. 2023 (11:40) je razvidno, da se je prosilec vrnil v azilni dom 5. 5. 2023 ob 11:35 in čakal na prosilca B. B. ter nato šel za njim na oddelek A. Varnostniki so prosilca našli v sobi A8, kjer je s pestjo udarjal po prosilcu B. B. Varnostniki so prosilca zadržali, B. B. je pobegnil iz sobe. Varnostniku se je prosilec iztrgal iz rok in stekel na dvorišče azilnega doma ter izzval B. B. ter ga s kamnom udaril po glavi. Ker se je B. B. začel z rezilom (želetko) rezati po roki, so varnostniki prosilca izpustili, da nudijo pomoč porezanemu oziroma mu onemogočijo samopoškodovanje, kar je prosilec izkoristil za pobeg.

5. Iz poročila varnostne službe je razvidno, da se je prosilec dne 5. 5. 2023 ob 20:35 zopet zapletel v prepir z B. B. zunaj varovanega območja azilnega doma. Varnostna služba je klicala policijo. Potem je prosilec pobegnili.

6. Iz poročila varnostne službe z dne 6. 5. 2023 (7:15) je razvidno, da se je prosilec dne 6. 5. 2023 ob 7:15 zopet vrnil v azilni dom. Socialna služba je prosilca želela namestiti v A15, da bi se izognili nadaljnjim konfliktom z B. B., vendar je prosilec to odklonil in pričel groziti, da bo naredil problem in da želi v svojo sobo M20. Prosilec se je odpravil proti oddelku M, kjer je prosilčeva soba. Varnostniki so prosilca usmerili na oddelek A in tako je prosilec ponovno začel z vpitjem in grožnjami. Varnostniki so zato poklicali policijo, ki je prosilca odpeljala ob 8:30. 7. Iz uradnega zaznamka socialne službe je razvidno, da se je prosilec v azilni dom vrnil dne 7. 5. 2023. Istega dne 7. 5. 2023 ob 12:00 je bil s prosilcem opravljen razgovor, kjer je socialni delavec prosilcu povedal, da bo zaradi hujših kršitev hišnega reda (pretepi, vnos noža, grožnje, napadi, nasilje do drugih), ki se ponavljajo, predlagano, da se mu omeji gibanje na Center za tujce v Postojni. Socialni delavec tudi poroča, da se je prosilec po omenjenem razgovoru zelo razburil in vrgel svoj mobitel ob tla.

8. Iz dokumentacije izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev in večkratnim razgovorom nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda s tem pa ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da pri prosilcu ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja. Večkrat ga je obravnavala tudi policija za kršenja javnega reda in miru.

9. S strani pristojnega organa je bil prosilec dne 7. 5. 2023 ustno na zapisnik seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda. Pred razgovorom o možnosti omejitve gibanja je bil prosilec s strani uradne osebe seznanjen z njegovimi dejanji. Prosilca je uradna oseba najprej seznanila z dejstvom, da je bil pristojni organ obveščen o večkratnem kršenju hišnega reda z dne 5. 5. 2023, 6. 5. 2023 in 7. 5. 2023. Pri tem pa je imel prosilec možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju. Prosilec trdi, da sta bila soudeležena v incidentu vinjena. Srečali so se na dvorišču in se pogovarjali, nato pa so šli izven območja azilnega doma, medtem ko se je prosilec pogovarjal z enim, ga je drugi zabodel. Nož je v lasti B. B. Tretje osebe prosilec ne pozna. Med pogovorom je prosilec začutil, da je bil zaboden z nožem. Zakaj je bil prosilec zaboden z nožem, ne ve, ker v azilnem domu, po njegovih besedah, nima težav. Prosilec proti napadalcu, ki ga je poškodoval z nožem, ni hotel podati prijave na policijo, ampak je po vrnitvi v azilni dom pričel z maščevalnim vedenjem nad storilcem in tako ogrožal vse prisotne v azilnem domu. Za dogodek dne 5. 5. 2023 (9.40) je prosilec dejal, da se je želel le pogovoriti, pobeg priznava. Za dogodek dne 5. 5. 2023 (11.40) je prosilec pojasnil, da se je želel pogovoriti, zakaj so ga napadli. Prosilec tudi zanika, da bi kogarkoli napadel ali udaril s kamnom. Uradna oseba je prosilca za mednarodno zaščito prosila tudi za pojasnila za njegova dejanja z dne 5. 5. 2023 (20:35). Prosilec trdi, da je pobegnil, ker se je ustrašil prihoda policije. Uradna oseba je prosilca seznanila s poročili varnostne službe z dne 6. 5. 2023 (7:15), iz katerega izhaja, da je prišlo do ponovnega incidenta zaradi selitve prosilca iz oddelka M na oddelek A. Prosilec zanika neprimerno vedenje, ko so ga socialni delavec in varnostniki želeli premestiti iz oddelka M v oddelek A. Hotel je vedeti, zakaj ga hočejo premestiti in to premestitev je prosilec doživljal kot kazen.

10. Pristojni organ je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 8. 5. 2023, ustno za zapisnik, št, 2142-61/2023/3 z dne 8. 5. 2023, prosilcu za mednarodno zaščito izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Prosilec zapisnika ni želel podpisati.

11. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 in pravi, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Z njim je bilo iz razloga ponavljajočih kršitev opravljenih več razgovorov s strani socialne službe, vendar ti razgovori niso imeli ustreznega učinka. Prosilec incidentov, v katere je bil vpleten, ne priznava, sebe vidi kot žrtev. Priznava, da je pobegnil, se razburil in vrgel telefon ob tla. Prosilec sicer je poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, ki so mu bila s strani socialne službe predstavljena, vendar jih je kljub temu še naprej kršil. S strani uradne osebe je bil opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ni ogrožal samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. Socialna služba je s prosilcem pred kršitvami in tekom kršitev opravila številne pogovore, vendar s svojim neustreznim ravnanjem ni prenehal. Prosilca je pred izrekom ukrepa omejitve gibanja večkrat obravnavala tudi policija zaradi kršitev javnega reda in miru. Tožnik je s svojim početjem močno vznemirjal nastanjene v azilnem domu, tudi ranljive prosilce.

12. Pristojni organ je preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa ravnanja prosilca, ki so jih zabeležili v prostorih azilnega doma, pristojni organ meni, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. To potrjujejo tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Če bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter motil, nadlegoval ostale prosilce. Vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo.

13. Pristojni organ iz vseh navedenih razlogov ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Če bi prosilec ostal v azilnem domu, bi tako lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

14. V tožbi tožnik pravi, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane. Trdi, da odrejen odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Tožnik meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 64. člena tega zakona sprva ugotovi, da je sklep nezakonit. 15. Sam termin v izreku »do prenehanja razlogov« v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, v kolikšnem terminskem obdobju naj bi ocena glede tožnikovega izboljšanja vedenja bila podana (po enem tednu, enem mesecu), kdo naj bi jo sploh podal, posameznik ali veččlanski organ, v kaki sestavi. Ni razvidno niti kateri pristojni organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, odločal, ali tožena stranka ali zaposleni v Centru za tujce, niti po katerem postopku.

16. Drži, da je kot skrajno pravno sredstvo možen neposredni nadzor Upravnega sodišča RS, ali so še prisotni utemeljeni razlogi za omejitev osebne svobode, vendar tožnik meni, da bi v obrazložitvi sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več; dokazni standardi presoje tožene stranke so prenizki za tak ukrep, ki bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo.

17. Prostorske kapacitete Azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to kot »ultima ratio« ta ukrep neprimeren. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva 2013/33/EU.

18. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni tako. Tožnik se v Centru za tujce počuti izjemno utesnjenega in anksioznega; ne more spati in je v veliki osebni stiski. Nikoli še ni bival v zaprtih prostorih in je to zanj nevzdržno.

19. Tožnik zatrjuje, da varnostna služba Azilnega doma nima pooblastil za izvajanje ukrepov na javnih površinah, katere ne spadajo v varovano območje samega Azilnega doma. Tožnik poudarja, da nož s katerim je bil poškodovan, ni bil njegov in seveda ve, da je to hladno orožje, s katerim se lahko povzroči tako telesne poškodbe kot tudi celo kaj hujšega. Orožje ni bilo njegovo. Ne ve, čigavo je bilo. Sam ne vnaša orožja v prostore ali varovano območje Azilnega doma. Trdi, da je bil napaden s strani osebe, ki je ne pozna, ve le, da je znanec od njegovega prijatelja g. B. B. Tožnik meni, da sta bila oba tako g. B. B. kot g. C. C. v omamljenem stanju v zgodnjih jutranjih urah dne 5. 5. 2023 in ne glede na sam razlog spora med njimi, si sam zagotovo ni povzročil tovrstne telesne poškodbe, za katero upa, da bo storilec tudi kazenskopravno obravnavan, saj glede na to, da je bil zaboden le nekaj centimetrov od srca, slednje ravno ni bilo naključno dejanje. Lahko bi zagotovo imelo mnogo hujše posledice.

20. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga dokazne predloge njegovega zaslišanja in kot je že tožnik večkrat v predhodnem postopku ponovil, posnetek varnostnih kamer, ki pokrivajo varovano območje Azilnega doma iz dne 5. 5. 2023 (ob uri 3:05, 9:40, 11:40 ter 20:35), ker meni, da sama identiteta udeležencev v navedenih incidentih ni potrjena. Tožnik vztraja pri tem, da sta z g. B. B. prijatelja, slednji ga zagotovo ni poškodoval, zatrjuje, da ga je poškodoval državljan Palestine C. C. (kateri se po njegovem vedenju tudi ne nahaja več na ozemlju Slovenije) in želi priložiti v dokazno presojo fotografiji poškodbe, ki mu jo je ta povzročil. Sam zatrjuje, da ni bil pobudnik napadov; na parkirišču Azilnega doma niti ni kamna, s katerim naj bi udaril g. B. B., prizna pa, da je v jezi vrgel svoj telefon na tla; ob tem ni socialnega delavca žalil. 21. Glede na to, da je v navedenem dnevu prišlo do neprimerne eskalacije nasilja na območju Azilnega doma, ob čemer se je varnostna služba trudila umiriti konflikte, bi morda bilo na mestu, da bi bil predhodni upravni postopek pravilneje izveden in da bi do rešitve spora primerneje prišlo. Seveda tožnik obžaluje svoja dejanja, prava je neuk, s tremi razredi osnovne šole; ve, da njegov dom ni Azilni dom, ne razume pa v celoti Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Uradni list RS, št. 17/21). Iz Zapisnika o ustnem izreku gibanja z dne 8. 5. 2023 so mu bile določbe izrecno pojasnjene ob prisotnosti prevajalca za arabski jezik.

22. Tožnik je izjavil, da v štirim mesečnem času bivanja ni povzročal nobenih težav v Azilnem domu. Zatrjuje, da resno obžaluje, da je do konflikta prišlo; ustavno zagotovljene pravice do izjave v RS ni imel in meni, da se o njemu očitanih kršitvah v upravnem postopku ni mogel opredeliti, sam se pa tudi ni poškodoval. Dodaja, da ni oseba, ki je nagnjena k nasilju, morda je le bolj temperamentnen. Dogodke obžaluje, z g. B. B. sta se pobotala kot prijatelja; iz nobenih poročil policije iz Centra za tujce ne izhaja, da bi tožnik bil zdaj s komerkoli v konfliktu. Tožnik se tudi opravičuje za neprimerno vedenje ob najavi premestitve v drugo sobo. Kot v vseh predhodnih postopkih, tudi pri tem ni imel prevajalca za svoj materni jezik v Azilnem domu. Vztraja, da ni razumel, čemu ga premeščajo drugam. Pač, ni razumel zakaj. Opravičuje se znova vsem. Zopet pa meni, da je bil sam žrtev in trdi, da ukrep ni primeren.

23. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Tožnik meni, da je tožena stranska materialno pravo uporabila nepravilno. Tožnik je pridržan na prostore Centra za tujce in se zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma.

24. Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu).

25. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode); sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

26. Sklep je nezakonit, zato predlaga, da ga sodišče odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno predlaga, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

27. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je iz vseh uradnih zaznamkov socialne in varnostne službe jasno razbrati, da tožeča stranka kljub večkratnim opozorilom ni upoštevala hišnega reda azilnega doma, grozila je socialni službi in varnostnikom ter še naprej nadaljevala s kršitvami hišnega reda v azilnem domu. Tožena stranka dodaja, da je imela po prvem incidentu dne 5. 5. 2023, ko je bila tožeča stranka zabodena, tožeča stranka možnost napad prijaviti pri policiji, vendar tega ni storila. Tožeča stranka se je vrnila v azilni dom z namenom maščevanja nad storilcem. Tožeča stranka trdi, da bi morali ponovno preveriti dokazno gradivo glede incidentov, vendar tožena stranka odgovarja, da je na podlagi poročil varnostne službe in socialne službe pridobila dovolj dokazov in razlogov za izdajo sklepa. Tožena stranka odgovarja tudi, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino navedena hišnega reda ob nastanitvi v azilni dom. Prav tako je tožeča stranka ustno na zapisnik (2142- 61/2023/3 z dne 8. 5. 2023) potrdila seznanitev s hišnim redom. Z odstranitvijo tožeče stranke iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Azilni dom se v zadnjem času sooča s povečanim pritokom migrantov, zato ni bilo možno zagotoviti posebnega prostora za tožečo stranko in bi ji na ta način omogočili omejitev gibanja. Zmogljivost Centra za tujce v Postojni je do 220 mest, na današnji dan (17. 5. 2023) pa je nastanjenih 13 tujcev, od tega 5 prosilcev za mednarodno zaščito. Pristojnemu sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne ter predlaga zaslišanje naslednjih prič zaposlenih na Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov: Č. Č.

28. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravne spise in je zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje treh prič ter dokazna predloga za vpogled v fotografije poškodbe tožnika ter posnetke nadzornih kamer na območju Azilnega doma, da bi se ugotovilo, kdo ga je zabodel. Identiteta te osebe namreč ni bistvena, ker nesporno ni bil tožnik tisti, ki je koga zabodel. Izvedba teh dokazov ni bila potrebna za presoj zakonitosti izpodbijanega akta. Pred obravnavo je pooblaščenka tožnika prejela v vednost odgovor tožene stranke.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

29. Tožba ni utemeljena.

30. Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, ki se izvršujejo v Centru za tujce v Postojni, upoštevajoč pri tem razmere v tem centru, ki jih je opoisal tožnik na zaslišanju, za odvzem svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.1 Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

31. Izpodbijani ukrep pridržanja ima jasno in vnaprej določeno pravno podlago v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, preko katere se v notranji pravni red prenaša določba člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Po slednji določbi se prosilca sme pridržati tudi „kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda“, tožena stranka pa se je oprla na del določila iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki zadeva nujno potrebno varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V konkretnem primeru gre za zahteve javnega reda in na to se tožena stranka upravičeno sklicuje v izreku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da ukrep traja do prenehanja razlogov, je zgolj ponovitev besedila, ki je del šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 in gre ta opredelitev celo v prid tožniku, saj le-ta lahko poda zahtevo toženi stranki, da preneha izvajati ta ukrep v primeru spremenjenih okoliščin glede na obnašanje tožnika v Centru za tujce.

32. Dokazni standard za izrek ukrep pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člen ZMZ-1 v konkretnem primeru ni bil prenizko uporabljen, kot to uveljavlja tožeča stranka. Sodišče EU je pojem „javnega reda“ v kontekstu Direktive o sprejemu 2013/33/EU interpretiralo na način, da pojem javni red vsekakor predpostavlja – razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.2 Varnostni incidenti, v katerih je brez dvoma sodeloval tožnik v Azilnem domu in izven azilnega doma, ki so našteta v obrazložitvi izpodbijanega akta kot tista dejanja, s katerimi je tožnik prispeval k ogrožanju javnega reda, svoje in osebne varnosti drugih, in ki jih sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), brez dvoma spadajo v okvir pojma javnega reda. Ob enem takem incidentu je tožnika morala iz Azilnega doma odpeljati policija in je prespal na policijski postaji, kar je potrdil tožnik na zaslišanju. Pravna podlaga za ukrep pridržanja je torej tudi z vsebinskega razloga podana.

33. Ob tem sodišče na zaslišanju in glavni obravnavi ni razčiščevalo, v kolikšni meri je tožnik s svojimi dejanji povzročil oziroma prispeval k nizu štirih resnih varnostnih incidentov dne 5. 5. 2023 v Azilnem domu oziroma njegovi neposredni bližini in ko se ni pomiril in ni sprejel varnostnih navodil socialne službe takoj naslednjega dne 6. 5. 2023, ko je grozil, čeprav se je po določenem času vrnil v Azilni dom po tem, ko je od tam pobegnil. Dne 6 .5. 2023 ob 8.30 uri je morala celo intervenirati policija in ga je odpeljala za en dan oziroma čez noč na policijsko postajo. Na razgovoru dne 7. 5. 2023 je bil tožnik obveščen in opozorjen o možnosti ukrepa pridržanja in se je tudi takrat obnašal nasilno. Na zaslišanju na glavni obravnavi tožnik ni bil prepričljiv v tem, da bi vsi varnostni incidenti nastali iz razlogov, na katere on ne bi imel nobenega vpliva. Na zaslišanju je povedal, da je bil tudi s pomočjo tolmača obveščen o varnostnih navodilih in posledicah, če se jih ne bo držal in da je vedel tudi za hišni red, ker so pravila o hišnem redu izobešena v arabskem jeziku. Glavni tožbeni argument tudi ne gre v smer, da tožnik nikakor ni ogrožal javnega reda. Tožnik tudi ni zatrjeval, da do posvetovalnega in informativnega razgovora s socialno delavko ni prišlo. Ob oziroma pred izrekom ukrepa se je tožnik imel možnost tudi braniti, to je bilo dne 8. 5. 2023, ko je bil z njim opravljen še en razgovor. Razgovor je ob prisotnosti tolmača trajal 35 minut, kar pomeni, da je tožnik imel možnost izjave in obrambe pred sprejemom ukrepa pridržanja.

34. Sodišče je na podlagi vpogleda v spis in zaslišanja tožnika ugotovilo, da je dinamika incidentov, v katerih je bil tožnik udeležen precej intenzivna, čeprav mu gre v prid to, s čimer se je branil na zaslišanju, da pred opisnimi incidenti 4 mesece ni bil udeležen v varnostnih incidentih; sodišče je tudi upoštevalo, da ne drži, da je možno tožniku očitati, da ni hotel prijaviti vboda z nožem policiji, saj je policija prišla in napravila prijavo v bolnici, kjer so oskrbeli tožnika, kot je pojasnil tožnik na zaslišanju. To pa ne izključuje motiva maščevalnosti, kot je ugotovila tožena stranka, in česar tožnik na zaslišanju ni zanikal. V tožbi se sicer opravičuje za dejanja, vendar pa je na zaslišanju večkrat zatrdil, da on ni nikomur nič slabega storil. Te okoliščine in dinamika dejanj, ki ogrožajo javnost, ter tožnikova očitna trma in zavračanje upoštevanja varnostnih opozoril, so izkazane kot dovolj intenzivne in pomenijo dovolj resno nevarnost za javni red. Kajti incidenti so se dogajali v oziroma okoli Azilnega doma, kjer so nastanjene ranljive osebe in so varnostne razmere lahko zelo napete in občutljivost za varnost in njena krhkost povečana.

35. Po stališču Sodišča EU ogrožanje javnega reda lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.3 Za izrek takega ukrepa mora pristojni nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preveriti, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za javni red, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe.4 Treba je preveriti, ali je bilo pridržanje odrejeno ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti in ali ti razlogi še vedno veljajo.5

36. Sodišču niso bili predloženi dokazi, da tožena stranka v konkretnem primeru ni ravnala dovolj postopoma, tako da ne bi upoštevala načela sorazmernosti, saj je bil s tožnikom opravljen razgovor s socialno delavko po tem, ko je dobil opozorila tudi od varnostne službe. Nadalje tudi ni podlage za oceno, da ukrep ni bil nujen v tem smislu, da bi bil lahko isti legitimen cilj dosežen tudi s kakšnim milejšim ukrepom, kar bo sodišče podrobneje utemeljilo v nadaljevanju. Ukrep tudi ni nesorazmeren v ožjem pomenu besede. Sodišče je namreč preko zaslišanja tožnika na glavni obravnavi preverilo in ugotovilo, da je režim odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce takšen, da je sorazmerno poseženo v svobodo tožnika glede na pomen pravice do varnosti ostalih uporabnikov storitev Azilnega doma, tam zaposlenih in drugih strokovnih sodelavcev, ki tja občasno prihajajo. Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni ničesar takega, kar bi kazalo, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem. Vse ostale modalitete obravnavanja prosilcev v podobnih okoliščinah pa so v sferi strokovnega preudarka specializirane službe za oskrbo in integracijo migrantov v Azilnem domu. Tožbeni ugovor, da je ukrep pridržanja v konkretnem primeru odraz kaznovanja, ni podprt, da bi dokazno oceno tožene stranke postavil pod vprašaj.

37. Preostane še tožbeni ugovor, da slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in da zato ukrep pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage. Tožeča stranka s tem meri na interpretacijo, da ukrep pridržanja ne glede na konkretne okoliščine posamičnega primera nikoli ni dopusten, dokler slovenski zakonodajalec ne bo prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/3/EU v notranji pravni red.

38. Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU in enako odločitev sprejema tudi v tem primeru.

39. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, „če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“ Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice „zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“

40. Upravno sodišče je zato dostikrat tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo in da se lahko izreče samo.6 Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je „manj prisilni ukrep“ od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.7 Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja pa gre zgolj za omejitev gibanja. Vendar je sodišče v teh nekaj primerih tožbi ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.8 Tak je tudi obravnavani primer. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih incidentov z določenimi tujci, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

41. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

42. Ker je sodišče v prvi točki izreka ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit, tožnik pa v delu utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljuje z argumenti o nezakonitosti akta, v tem okviru težko popravljive škode očitno ni uspel izkazati. V preostalem delu zahteve tožnik težko popravljivo škodo veže na sam odvzem prostosti ter na pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Sodišče tožbi ni ugodilo, zato tudi v tem smislu težko popravljiva škoda ni izkazana. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 2 C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 65. 3 Ibid. odst. 67. 4 Ibid. odst. 69. 5 Ibid. odst. 73. 6 Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55; 7 Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 8 Glej na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021, I U 1828/2021, 17. 12. 2021.