Jedro

Da citirana prostorska akta dopuščata ureditev začasnega parkirišča (oziroma sta ga do sprejema OPN - op. sod.), res izhaja tudi iz mnenja Občine Domžale, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019 (v katerem občina pojasni svoje stališče glede danega soglasja za priključitev, št. 3711-212/2017-2 z dne 2.8. 12. 2017, z rokom veljavnosti dveh let), kar pa ne pomeni (kot to želi prikazati tožnik), da je s tem podano pozitivno mnenje o skladnosti tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja s prostorskim/a aktom/a.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča za tovornjake, na zemljiščih s parc. št. 921/1, 922/1, 925, 926 in 927/1, vse k.o. ... (1. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni (2. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da gre za ponovni postopek, po tem, ko je drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 19. 5. 2020, odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 15. 1. 2020. Ugotovil je, da je vloga tožnika (na dan njene vložitve) popolna. Za obravnavno gradnjo velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 03/2012) in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Domžale za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Domžale ta obdobje 1986-1990, za območje občine Domžale, spremembe in dopolnitve 2009/III (Uradni vestnik občine Domžale, št. 3/2013). Citirana prostorska akta na tem območju dopuščata le možnost ureditve začasnega parkirišča za osebna in tovorna vozila, ob predhodni zagotovitvi nemotenega odvodnjavanja zalednih in meteornih voda, do sprejetja OPPN. Glede na definicijo začasnega objekta iz 3. člena Gradbenega zakona (GZ) ter Uredbo o razvrščanju objektov bi bilo treba za takšno površino parkirnega platoja, kot izhaja iz predložene projektne dokumentacije (PD), pridobiti gradbeno dovoljenje. Tega pa ni mogoče izdati le za določeno časovno obdobje. Ob upoštevanju negativnega mnenja Občine Domžale, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019, ter odločbe Občine Domžale, št. 3507-175/2019-2 z dne 3. 10. 2019, o zavrnitvi vloge za odmero komunalnega prispevka za gradnjo parkirišča za zaposlene, je organ zahtevo zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo in zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov tožnika zavrnil. 4. Tožnik je v tožbi uvodoma izpostavil procesne in materialne kršitve toženke. Odločitev drugostopenjskega organa je pomanjkljiva in napačna, da je ni mogoče preizkusiti. Organ ni zavzel argumentiranih in jasnih stališč niti do ene pritožbene navedbe tožnika. Odločitev je tako brez razlogov o odločilnih dejstvih. Gre za kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožnik je bil prikrajšan do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom. Organ je s tem kršil tudi 254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik pričakuje stališče sodišča, tj. katerim minimalnim zahtevam mora biti v vsakem primeru zadoščeno, da bo obrazložitev odločitve drugostopenjskega organa zadostila vsebini pravice do poštenega odločanja.

5. V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega organa je tožnik izpostavil, da je glede na citirana prostorska akta možna ureditev začasnega parkirišča za osebna in tovorna vozila, kar je tudi predmet zahteve. Enako je navedla tudi Občina Domžale v svojem mnenju, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019. Tako je menil tudi prvostopenjski organ, ko je po ugotovitvi izpolnjevanja pogojev iz 35. in 43. člena GZ zaprosil Občino Domžale za odmero komunalnega prispevka. Če bi organ ugotovil, da gradnja ni skladna s prostorskim aktom, za odmero komunalnega prispevka ne bi zaprosil. Odločitve se tako ne da preizkusiti. Ker navedena prostorska predpisa veljata (161. člen Odloka o OPN), to pomeni, da je ureditev začasnega parkirišča možna, posledično bi moral organ gradnjo presojati po teh predpisih, ne pa pavšalno navesti, da gradnja s prostorskim aktom ni skladna. Dejstvo, da je Občina izdala zavrnilno odločbo glede odmere komunalnega prispevka, ne more biti odločilni kriterij izdaje izpodbijane odločbe. Odločitev ne vzdrži pravne presoje tudi zato, ker v postopku o odmeri komunalnega prispevka Občina Domžale ni odločila o pritožbi v zakonsko določenem roku (temveč je odločbo o njeni zavrnitvi izdala šele 11. 12. 2019) iz četrtega odstavka 221. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), zaradi česar bi moral organ, upoštevajoč peti odstavek istega člena, nemudoma izdati gradbeno dovoljenje. Rok iz četrtega odstavka 221. člena ZUreP-2 je namreč prekluzivni rok in zamuda tega roka pomeni za stranko zakonsko podeljeno pravico. Stališče organa, da gradnja ni skladna s citiranima prostorskima aktoma, je zato materialnopravno zmotna. Tožnik je še izpostavil, da je zavezanec v inšpekcijskem postopku, kar je nelogično, če za ureditev začasnega parkirišča, kot je obravnavano, gradbenega dovoljenja ne potrebuje (I U 934/2018). Sodišču je predlagal, da v sporu polne jurisdikcije tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter sam odloči, podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V primeru tožnik iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava izpodbija odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi njegove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča za tovornjake, na zemljiščih s parc. št. 921/1, 922/1, 925, 926 in 927/1, vse k.o. ...

9. Tožnik najprej ugovarja nemožnosti preizkusa drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišče uvodoma tožniku pojasnjuje, da je predmet preizkusa v tem upravnem sporu odločba prvostopenjskega organa, saj je s to odločbo bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Pri tem preizkusu sodišče res ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke (248. člen ZUP), stranka pa lahko do teh razlogov zavzame stališče v tožbi, če se z njimi ne strinja. To pa tudi pomeni, da se sodišče opredeljuje le do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo prvostopenjskega organa, dopolnjeno z razlogi drugostopenjske odločbe, ne pa tudi do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo, saj ta, kot rečeno, ni predmet preizkusa v upravnem sporu. Očitkov o nezadostni obrazložitvi drugostopenjske odločbe sodišče tako ne bo obravnavalo.

10. Po prvem odstavku 43. člena GZ pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če: 1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, (…), 8. je plačan komunalni prispevek oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka.

11. Nesporno med strankama je, da prostorska akta, ki veljata v obravnavanem primeru (Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 03/2012) in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Domžale za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Domžale za obdobje 1986-1990, za območje občine Domžale, spremembe in dopolnitve 2009/III (Uradni vestnik občine Domžale, št. 3/2013)) za območje, kjer se nahajajo za gradnjo predvidena zemljišča (Prometna cona ... ), dopuščata ureditev začasnega parkirišča do sprejema OPPN (točka 11b, Preglednica C, spremembe in dopolnitve 2009/II Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Domžale za obdobje 1986-1990).

12. Da citirana prostorska akta dopuščata ureditev začasnega parkirišča (oziroma sta ga do sprejema OPN - op. sod.), res izhaja tudi iz mnenja Občine Domžale, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019 (v katerem občina pojasni svoje stališče glede danega soglasja za priključitev, št. 3711-212/2017-2 z dne 2.8. 12. 2017, z rokom veljavnosti dveh let), kar pa ne pomeni (kot to želi prikazati tožnik), da je s tem podano pozitivno mnenje o skladnosti _tožnikove zahteve_ za izdajo gradbenega dovoljenja s prostorskim/a aktom/a. 13. Tudi zaprosilo prvostopenjskega organa občini za odmero komunalnega prispevka tožniku ne more vplivati na presojo o pravilnosti in zakonitosti odločbe, pri čemer ni relevantno, kaj naj bi ob tem (tj. ob danem zaprosilu občini) glede skladnosti predvidene gradnje s prostorskima aktoma prvostopenjski organ menil, temveč je relevantna (le) sprejeta odločitev, ki je tudi predmet preizkusa.

14. Sodišče tudi ne more slediti očitku tožnika o neizvedeni presoji prvostopenjskega organa po prej citiranima prostorskima aktoma. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč nedvoumno izhaja, da je prvostopenjski organ nameravano gradnjo presojal po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 03/2012) in Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Domžale za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Domžale za obdobje 1986-1990, za območje občine Domžale, spremembe in dopolnitve 2009/III (Uradni vestnik občine Domžale, št. 3/2013). Drži, da ni izrecno navedel, v katerem ureditvenem območju se obravnavana zemljišča nahajajo, vendar je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ v pritožbenem postopku s svojo odločbo (obravnavana zemljišča se nahajajo v Prometni coni ..., za območje veljajo pogoji iz točke 11b, Preglednica c). Da je dopolnitev razlogov prvostopenjske odločbe z drugostopenjsko odločbo dopustna in zato hkrati z razlogi prvostopenjske odločbe predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče navedlo že zgoraj.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi se prvostopenjski organ oprl zgolj na dejstvo, da je občina odmero komunalnega prispevka zavrnila, saj je poglavitni razlog zavrnitve tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja neskladnost nameravane gradnje s prostorskima aktoma. Ob tem je treba še poudariti, da morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 43. člena GZ. Tudi zato navedbe, ki se nanašajo na sam postopek odmere komunalnega prispevka (tožnik namreč trdi, da se je glede na 221. člen ZUreP-2 in ravnanje občinskega organa v postopku odmere komunalnega prispevka štelo, da so njegove obveznosti iz naslova plačila odmerjenega komunalnega prispevka poravnane) niso pravno relevantne v tem upravnem sporu. Povedano drugače: četudi bi tožnik pogoj iz 8. točke prvega odstavka 43. člena GZ izpolnil, prvostopenjski organ njegovi zahtevi zaradi neizpolnjevanja pogoja po 1. točki iste določbe ne bi mogel oziroma ne bi smel ugoditi.

16. S sklicevanjem na navedbo prvostopenjskega organa na 3. strani odločbe (''da za ureditev začasnega parkirišča gradbenega dovoljenja ni treba izdati'', kot jo povzema tožnik), kar naj bi glede na izveden inšpekcijski postopek v zvezi z isto gradnjo še potrjevalo nepravilnost odločbe, tožnik tudi ne more prepričati. Prvostopenjski organ je namreč v tem delu odločbe pojasnil, kaj pomeni pojem ''objekt začasne narave'' (glede na dopustnost postavitve _začasnega_ parkirišča po prostorskih aktih), kot tudi, da je za površino parkirnega platoja, kot to izhaja iz predložene projektne dokumentacije, treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga pa ni mogoče izdati za določeno časovno obdobje. Temu sodišče pritrjuje. Prvostopenjski organ je torej pojasnil, upoštevajoč pri tem vsebino projektne dokumentacije tožnika, dano k vloženi zahtevi, da v obravnavanem primeru ne gre za takšen poseg v prostor, za katerega izdaja gradbenega dovoljenja ne bi bila potrebna. Tožnik pa niti ne ugovarja, da bi prvostopenjski organ dejansko stanje, ki se nanaša na vsebino njegove zahteve, vključno s projektno dokumentacijo, zmotno ali nepopolno ugotovil. 17. Sodišče je zato glede na povedano tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, hkrati pa ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zaradi katerih bi moralo odpraviti odločbo.

18. Sodišče je odločilo o zadevi na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave. Tožnik glavne obravnave in izvedbe dokazov v tožbi ni predlagal. V zadevi relevantno dejansko stanje med strankama (da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča za tovornjake na navedenih zemljiščih, ki se nahajajo v ureditvenem območju Prometna cona ...) tudi ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.