Jedro

Delavcu zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delovno razmerje ne sme prenehati pred potekom poskusnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in 2. točki izreka v delu, ko je ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9.9.2000 in ji še traja in jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji čas od 9.9.2000 do vključno 15.1.2001 in od 1.1.2002 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in ji za ta čas izplačati pripadajočo nadomestilo plače, tako kot če bi delala.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep poslovodnega organa tožene stranke z dne 22.7.2000 o prenehanju delovnega razmerja in dokončni sklep drugostopnega organa tožene stranke z dne 5.9.2000, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 9.9.2000 in ji še traja, zato mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo, ji čas od 9.9.2000 do vključno 15.1.2001 in od 1.1.2002 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in ji za ta čas izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala in sicer vse v tolarski protivrednosti DEM oz. EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti posameznih zneskov v plačilo, kot sledi po posameznih višinah, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek tožnice po izplačilu razlike v regresu za letni dopust za leto 2001 v višini 54.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2001 dalje do plačila in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 167.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici ni zakonito izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Meni, da ni bila dolžna čakati tri mesece, kot je bilo določeno trajanje poskusnega dela, temveč je lahko tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja pred potekom treh mesecev iz razloga, ker je taka pravica po zakonu dana tudi delavcu, če v času opravljanja poskusnega dela ugotovi, da mu delo ne ustreza. Enako pravico mora imeti tudi delodajalec, če v času poskusnega dela ugotovi, da delavec ne ustreza zahtevam delovnega procesa in pričakovanjem. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da so določbe 13. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke preveč splošne, ker ni določena sestava komisije za spremljanje poskusnega dela delavca in način ocenjevanja. Sodišče je namreč prezrlo, da sta način spremljanja dela poskusnega dela in ocena v celoti prepuščena delodajalcu. Noben od predpisov tudi ne ureja, da je potrebno poskusno delo spremljati po komisiji, temveč je pomembno le, da zaključna ocena temelji na dejstvih, pomembnih za oceno dela. Ocena dela tožnice izhaja iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ker ni nobenega določila, da mora biti predlog oz. ocena izdelana posebej. Tožnica je bila s poskusnim delom seznanjena in tudi s tem, kaj se od nje pričakuje, zato je ugotovitev sodišča, da ni bila seznanjena s tem, kaj se od nje pričakuje, napačna. Komisija za oceno poskusnega dela je pri toženi stranki ugotovila, da tožnica nima sposobnosti, da bi lahko opravljala delo samostojnega komercialista. Sodišče se v vsebino zadeve ni spuščalo, ampak je ugotavljalo samo formalne pomanjkljivosti, ki na vsebino ocene niso imele bistvenega vpliva.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbeno sodišče je zgoraj navedeno pritožbo že rešilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 742/2002, z dne 16.10.2003 in s sodbo pritožbo zavrnilo v 1. točki in 2. točki izreka sodbe, razen v delu, v katerem je določena višina nadomestila plače in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 25/2004, z dne 14.9.2004 in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tako je pritožbeno sodišče ponovno presojalo pritožbo tožene stranke zoper 1. in del 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 335/2000, z dne 1.3.2002. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ob predhodnem reševanju pritožbe je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonit iz razloga, ker tožena stranka tožnici ni omogočila 3-mesečnega poskusnega dela, kot je bilo to določeno ob sklenitvi delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi. Postavilo se je na stališče, da v teku poskusnega dela lahko le delavec odpove delovno razmerje, če meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kot je to določeno v 4. odstavku 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. SRS, št. 14/90 in naslednji). Določbe tega člena ni mogoče tolmačiti tako, kot si jo tolmači tožena stranka, da enako velja tudi za delodajalca. Revizijsko sodišče je presodilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zavzelo stališče, da ni nobenega stvarnega (razumnega) razloga, zakaj delodajalec ne bi imel enake možnosti. Zavzelo je stališče, da mora delodajalec v takem primeru izpolniti enake pogoje kot v primeru, ko bi poskusno delo trajalo polni predpisan čas. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je reviziji ugodilo in sodišču druge stopnje naložilo, da mora ponovno odločati o pritožbi in presoditi vse pritožbene navedbe bistvenega pomena in nato samo odločiti, ali vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja. V nadaljevanju obrazložitve je revizijsko sodišče tudi zavzelo stališča o ureditvi postopka spremljanja delavca v času poskusnega dela.

Namen instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju preizkusijo znanja in sposobnosti, ki so potrebna za opravljanje določenega dela, s stališča delavca pa je smisel poskusnega dela v tem, da ugotovi, ali mu določeno delo ustreza. V času nastanka spornega razmerja je poskusno delo urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 2. odstavku 14. člena določal, da je lahko s splošnim aktom določeno poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih, ki ne sme trajati dlje od šestih mesecev, iz navedene določbe izhaja, da mora biti poskusno delo določeno s splošnim aktom in da je maksimalno trajanje poskusnega dela šest mesecev. ZDR/90 je institut poskusnega dela urejal v 16. členu in sicer je 1. odstavek predpisoval, da se trajanje poskusnega dela, spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega določi v kolektivni pogodbi oziroma v splošnem aktu. Iz navedene določbe izhaja, da mora biti poskusno delo določeno v kolektivni pogodbi oziroma v splošnem aktu, kjer mora biti določeno tudi njegovo trajanje, spremljanje in ocenjevanje. Četrti odstavek 16. člena je določal, da delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, lahko med poskusnim delom vsak čas izjavi, da ne želi več delati, s čimer mu preneha delovno razmerje z dnem določenim s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. Četrti odstavek navedenega člena daje tako delavcu možnost, da v času poskusnega dela lahko vsak čas izjavi, da ne želi več delati in mu nato preneha delovno razmerje z dnem, kot je to določeno v kolektivni pogodbi oziroma v splošnem aktu. Poskusno delo je bilo nadalje urejeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) v 10. členu, kjer je v 1. odstavku določeno, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi, iz česar izhaja, da mora biti pogoj poskusnega dela določen v objavi prostega delovnega mesta. V 2. odstavku je določeno, da če delavec po svoji volji odpove delovno razmerje v času poskusnega dela, se šteje za dan prenehanja delovnega razmerja dan, ko je delavec podal pisno odpoved, navedeni člen tako dopolnjuje določbo 4. odstavka 16. člena ZDR/90 glede dneva prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko delavec v času poskusnega dela izjavi, da mu predvideno delo ne ustreza. V 3. odstavku je določeno trajanje poskusnega dela za posamezna dela in sicer je maksimirano trajanje poskusnega dela po posameznih tarifnih skupinah, najdaljše poskusno delo 6 mesecev je določeno za 6., 7., 8. in 9. tarifno skupino. Četrti odstavek določa, da način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela določi delodajalec, kar pomeni, da je to vprašanje prepuščeno delodajalcu. V hierarhiji pravnih aktov je nato potrebno upoštevati še kolektivno pogodbo dejavnosti, kar je v konkretnem primeru Kolektivna pogodba celulozne, papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (KPGD - Ur. l. RS, št. 7/98), ki pa posebnih določb o poskusnem delu nima, temveč se v 21. členu sklicuje na neposredno uporabo določil SKPgd glede ureditve poskusnega dela. Akt delodajalca, ki opredeljuje institut poskusnega dela je Pravilnik o delovnih razmerjih, ki v 13. členu določa, da je poskusno delo določeno za vsa delovna mesta. Pri poskusnem delu se ocenjuje strokovne in delovne sposobnosti delavca (1. odstavek). Sklep o oceni poskusnega dela mora biti delavcu vročen najkasneje zadnji dan poskusnega dela (2. odstavek). V primeru negativne ocene poskusnega dela, preneha delavcu delovno razmerje z zadnjim dnem poskusnega dela (3. odstavek). Določba 3. odstavka akt delodajalca je v nasprotju z zakonom, saj delavcu preneha delovno razmerje šele z dokončnostjo odločitve delodajalca, vendar to za predmetni spor ni pomembno.

Sodišče druge stopnje še vedno meni, da glede na določbo 16. člena ZDR/90 lahko le delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli med poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati in mu delovno razmerje na tej podlage preneha. Navedene zakonske določbe pa ni mogoče tolmačiti, da enako velja tudi za delodajalca, da lahko kadarkoli v trajanju poskusnega dela le-to oceni negativno in delavcu odpove delovno razmerje, saj zakon izrecno določa, da to lahko stori le ena stranka pogodbe o zaposlitvi, to je delavec. Drugačna razlaga ne izhaja tudi iz nobene od zgoraj navedenih določb ZTPDR oziroma SKPgd. Stališče, da glede na določbo 16. člena ZDR/90 delavcu zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, delovno razmerje ne sme prenehati pred potekom poskusnega dela, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 91/2002, z dne 8.4.2003, s katero je bila zavrnjena revizija zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 674/2000, z dne 7.12.2001. Enako ureditev glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času poskusnega dela, je prevzel zakonodajalec tudi v novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 3. odstavku 125. člena določa, da v času trajanja poskusnega dela lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi s 7-dnevnim odpovednim rokom, delodajalec pa lahko delavcu zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela odpove pogodbo o zaposlitvi šele ob poteku poskusnega dela. Tako tudi v novi ureditvi ni predvideno, da bi lahko delodajalec kadarkoli v času poskusnega dela le-to ocenil kot negativno in delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o taki ureditvi, pri čemer še ugotavlja, da ni pristojno, da ocenjuje ali je taka ureditev razumna ali ne, temveč je dolžno zakon spoštovati. V kolikor bi imelo pomisleke o zakonski ureditvi, bi moralo zahtevati presojo ustavnosti zakonske določbe, ki daje pravico do odpovedi delovnega razmerja zaradi neustreznosti dela v času trajanja poskusnega dela le delavcu.

Pritožbeno sodišče je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da odpoved delovnega razmerja v času trajanja poskusnega dela s strani delodajalca ni nezakonita, presojalo izpodbijano prenehanje delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela še iz ostalih razlogov.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da postopek ocenjevanja tožnice ni bil pravilen, saj je bila tožnica zaposlena od 1.6.2000, komisija za spremljanje poskusnega dela pa je bila ustanovljena šele 12.7.2000, 21.7.2000 pa je že direktor tožene stranke izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je vseboval tudi negativno oceno poskusnega dela. Torej komisija tožnice ni spremljala ves čas poskusnega dela, temveč le v času od 12.7.2000 do 21.7.2000. Tožnica je bila do 14.7.2000 na letnem dopustu. Tako je bilo opazovano obdobje zelo kratko. Zaradi navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena komisije ni zakonita.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila seznanjena kaj se od nje pričakuje. Napačno je stališče tožene stranke, da je delavec zadostno seznanjen z vsebino dela z vročitvijo opisa del in nalog, ne da bi delavcu delodajalec pojasnil vsebino opisa del in nalog in ga tudi vpeljal v delo. Opis del in nalog je praviloma splošen, saj ni mogoče, vsaj pri zahtevnejših delih, kot naj bi bilo tudi delo tožnice, opisati vseh zahtevanih del in nalog in njihove vsebine. V kolikor bi bilo delo res tako enostavno, tudi ne bi bil potreben institut poskusnega dela. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je poskusno delo namenjeno temu, da se delavec v določenem časovnem obdobju seznani z delom in pokaže znanja in sposobnosti za opravljanje dela.

Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imela tožena stranka v 1. odstavku 13. člena pravilnika o delovnih razmerjih na splošno določeno poskusno delo za vsa delovna mesta, ne pa poskusno delo in trajanje poskusnega dela na posameznem delovnem mestu. Taka določitev pa ni v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZTPDR, ki zahteva individualno določanje pogojev poskusnega dela. Pri opisu delovnega mesta za tožnico, ki ga je v spis predložila tožena stranka v prilogi B 3, ni določeno trajanje poskusnega dela, torej za konkretno delovno mesto niso izpolnjene zahteve po 2. odstavku 14. člena ZTPDR in 1. odstavku 16. člena ZDR. Iz izpovedi priče I. P., ki je bil predsednik komisije za spremljanje poskusnega dela izhaja, da objave prostega delovnega mesta ni bilo, kar posledično pomeni, da tudi ni bil objavljen pogoj poskusnega dela, kar predstavlja kršitev določbe 1. odstavka 10. člena SKPgd. Glede na te kršitve, pa je bilo poskusno delo pri toženi stranki nezakonito uvedeno in tudi iz tega razloga tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče presojalo le formalni postopek in se ni spuščalo v vsebino. Glede na zgoraj opisane postopkovne kršitve, je namreč iz teh razlogov sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.7.2000, potrjen s sklepom 5.9.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonit. Sodišče pa je tudi po vsebini presodilo, da negativna ocena poskusnega dela ni utemeljena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.