Jedro

Ker tožnik po prenehanju mandata ravnatelja ni sprejel ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mu je tožena stranka dolžna v času odpovednega roka zagotavljati izplačilo nadomestila plače v višini njegove plače po zadnji veljavni (odpovedani) pogodbi o zaposlitvi (in ne v višini plače, kot jo je tožnik prejemal pred začetkom opravljanja funkcije ravnatelja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v nadomestilu plače za april 2008, junij 2008 in julij 2008 v bruto zneskih, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, od navedenih zneskov plačati pripadajoče prispevke in plače, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v nadomestilu plače v plačilo do plačila, vse pod izvršbo. V prvem in drugem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo za čas od 1. 8. 2008 do 24. 8. 2008, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, mu obračunati ter izplačati pripadajočo plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, mu obračunati razliko v nadomestilu plače za šestnajst dni v avgustu 2008 v bruto znesku 2.159,11 EUR, od tega zneska plačati prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožniku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi del njegovega zahtevka za izplačilo razlike v plači za april 2008 (v bruto višini 512,63 EUR), za maj 2008 (v višini bruto 1.144,53 EUR), za junij 2008 (v višini bruto 284,27 EUR), plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov ter izplačilo neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tretjem in četrtem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 490,22 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo, poleg tega pa je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, toženi stranki pa prizna stroške postopka oziroma podredno, da naj v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določbe ZDR ne more le delno izpodbijati. Zahtevek za spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dopusten niti ni bil pravočasen, tožnik pa takega zahtevka pri toženi stranki tudi ni predhodno uveljavljal. Ugodilni del sodbe je materialnopravno zmoten in v nasprotju s sodno prakso. Tožnik v odpovednem roku do plače v višini ravnateljeve plače ni bil upravičen, saj mu je takrat mandat že potekel. Tožena stranka je upoštevala, da je bil tožnik po poteku mandata ravnatelja upravičen do plače plačnega razreda po prejšnji odločbi, ki mu je bila izdana pred nastopom zaposlitve na delovnem mestu ravnatelj. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z VIII. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2003, saj tožnik po izteku mandata ni več upravičen do ravnateljske plače, temveč do plače po odločbi z dne 17. 2. 2002. Poleg tega bi moral tožnik razlike v plači najprej uveljavljati pri toženi stranki. Tožnik odločbe z dne 17. 9. 2002 ni izpodbijal, zato je ta odločba vezala tako tožnika kot toženo stranko (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 80/2008 z dne 25. 5. 2009). Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik zlorabil procesne pravice, ker je tožbo vložil kljub temu, da odločbe, s katero je bil uvrščen v plačni razred, ni izpodbijal, brez predhodnega varstva pravic in spoštovanja prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR pa je vložil tudi spremembo tožbe. Razen tega tožbenega zahtevka ni mogoče uvrstiti med zahtevke v zvezi z odpovedjo. Zahtevek je bil vložen zaradi odpravnine, odpovednega roka in razlike v plači, to pa niso spori v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka le pavšalno zatrjuje, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik vtoževal delno razveljavitev oziroma spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ni podpisal), daljši odpovedni rok, obračun in izplačilo razlike nadomestila plače za čas odpovednega roka, izplačilo odpravnine, izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2008, izplačilo regresa za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov, v pretežnem delu že pravnomočno odločeno s tem, da je bila tožnikova tožba delno zavržena, del njegovega tožbenega zahtevka pa je bil pravnomočno zavrnjen (sodba in sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 386/2008 z dne 13. 1. 2009, sodba in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 331/2009 z dne 14. 10. 2009). Glede na to je moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1. 8. 2008 do 24. 8. 2008 in na prijavo v obvezna zavarovanja za to obdobje, na obračun nadomestila plače, odvod davkov in prispevkov in na izplačilo nadomestila plače za to obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od aprila 2008 do julija 2008 ter glede pravdnih stroškov.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 1. 8. 2008 do 24. 8. 2008, za prijavo v obvezna zavarovanja za izplačilo nadomestila plače za to obdobje (po odvodu davkov in prispevkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izplačilo dela vtoževane razlike v nadomestilu plače za april 2008, maj 2008 in junij 2008 s sodbo, ki je pod pritožbo le v ugodilnem delu, zavrnilo. Ker se zoper zavrnilni del sodbe tožnik ni pritožil, je v tem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo zakonitost in pravno pravilnost tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na prisojene zneske razlike v nadomestilu plače za april 2008, junij 2008 in julij 2008 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od pripadajočih bruto zneskov, oziroma ki se je nanašal na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku dne 18. 3. 2008 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi za funkcijo ravnatelja (A2) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj v Oddelku podaljšanega bivanja“, ki je tožnik ni podpisal. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku v času od poteka mandata ravnatelja pa do prenehanja delovnega razmerja (v času odpovednega roka) izplačevala nadomestilo plače glede na plačo plačilnega razreda pred imenovanjem za ravnatelja. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju obračunavala nadomestilo plače upoštevajoč odločbo, ki jo je tožniku podal njegov prejšnji delodajalec. Pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2003 za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let tožnik namreč ni bil zaposlen pri toženi stranki, temveč pri drugem delodajalcu (Srednja šola ...), ki je tudi izdal odločbo o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega, datirano z dne 17. 9. 2002 (A9), na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Te odločbe, torej odločbe drugega delodajalca, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo mogoče upoštevati pri določitvi tožnikove plače za čas odpovednega roka. V pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 2003 (člen VIII) je bilo sicer določeno, da ima tožnik po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj (torej pri toženi stranki) na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejen v plačilni razred v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.). V primeru, da je bil tožnik razporejen v plačilni razred pred imenovanjem za ravnatelja, mora biti po prenehanju mandata razporejen najmanj v isti plačilni razred. Ker tožena stranka tožnika po prenehanju mandata ni razporedila v skladu z VIII. členom pogodbe o zaposlitvi, je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku dolžna zagotavljati izplačilo nadomestila plače za čas odpovednega roka upoštevajoč njegovo plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 3. 2003. Ker je sodišče prve stopnje tožniku za sporno obdobje prisodilo nadomestilo plače oziroma razliko v nadomestilu plače skladno z izračunom, ki ga je v spis vložila tožena stranka, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delu tožbenega zahtevka zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila nadomestila plače, upoštevaje plačo, ki bi mu pripadala po odločbi, ki jo je tožniku izdal njegov prejšnji delodajalec, saj že omenjeni VIII. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2003 ne nudi opore takšnemu zaključku. Po stališču pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Na zgoraj navedeno ne vpliva pritožbeno sklicevanje tožene stranke na 3. člen ZJU, ki določa, da je delodajalec pravna oseba, s katerim je javni uslužbenec v delovnem razmerju (člen 3/1 ZJU), da je delodajalec v državnem organu Republika Slovenija, v upravi lokalne skupnosti pa lokalna skupnost (člen 3/2 ZJU) oziroma da zakon lahko določi, da določene pravice delodajalca v razmerju do javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje z osebo javnega prava, izvaja Vlada RS (člen 3/3 ZJU). V tožnikovem primeru je bil tožnikov delodajalec tožena stranka, ki se uvršča med delodajalce, ki jih opredeljuje člen 3/1 ZJU. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da bi moral tožnik zaradi spremembe odločbe z dne 17. 9. 2002 pri toženi stranki uveljavljati notranjo pot, saj te odločbe (kot je bilo že ugotovljeno) ni izdala tožena stranka, temveč tožnikov prejšnji delodajalec. Iz V. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil zadnji količnik za določitev tožnikove osnovne plače določen po pristojnem ministru, tožnik pa v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razliko med prejetim nadomestilom plače in nadomestilom plače, ki bi mu šel po tem količniku. Ta njegov tožbeni zahtevek je torej potrebno opredeliti kot čisti denarni zahtevek, ki ga je tožnik lahko uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem (člen 204/4 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi ji moral tožnik povrniti pravdne stroške po členu 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker naj bi z vložitvijo tožbe zlorabil svoje procesne pravice. S tem, ko je tožnik vložil tožbo za delno razveljavitev oziroma spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na izplačilo razlike v nadomestilu plače za čas odpovednega roka, na izplačilo odpravnine oziroma drugih denarnih terjatev, ni zlorabil procesnih pravic. Tožnik je z delom svojega tožbenega zahtevka uspel, izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi vtoževanje odpravnine oziroma drugih pravic iz delovnega razmerja, ki gredo delavcu že na podlagi določb ZDR, pa tudi ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati, da je tožnik vtoževal tudi odpravnino, s katero pa ni uspel. O odpravnini je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 386/2008 z dne 13. 1. 2009 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 331/2009 z dne 14. 10. 2009. S citirano odločbo je bil med drugim zavrnjen zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine, obenem pa je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka. Ker je bilo o stroških tožene stranke (tudi v zvezi z vtoževano odpravnino) že odločeno z omenjeno odločbo (tožena stranka pa zoper takšno odločitev pritožbe ni vložila) zdaj v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločati (ponovno) tudi upoštevaje tožnikov uspeh v postopku, ki se nanaša na vtoževano odpravnino. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo o stroških postopka tudi v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na daljši odpovedni rok (torej glede pravega datuma prenehanja delovnega razmerja) in o razliki nadomestila plače za čas odpovednega roka, saj je potrebno ta spor (glede na dejstvo, da je tožnik izpodbijal tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi) uvrstiti med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela in ker se del tega individualnega delovnega spora, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani del sodbe, uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.