Jedro

Da je tožnik razumel opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma ter da se bo v nasprotnem primeru njegova namera štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, nakazuje tudi dejstvo, da je dne 16. 10. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 12.05 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 12.05 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (PP) Piran, iz katere je razvidno, da je tožnik 14. 10. 2022 ob 23.00 uri nezakonito prečkal hrvaško slovensko mejo. Tožnik je na PP podal namero za mednarodno zaščito. Povedal je, da je Pakistan skupaj s sedmimi osebami zapustil pred približno šestimi meseci ter prehodil celotno pot preko Irana do Turčije, od tam preko Bolgarije v Srbijo in nato v Bosno in Hercegovino. Ko so ilegalno vstopili v Republiko Hrvaško, so jih 15 dni pred obravnavo slovenske policije prijeli hrvaški policisti in jim izdali odločbe, da morajo državo zapustiti v sedmih dneh. Odšli so do prve železniške postaje in se odpeljali do Zagreba, nato pa z avtobusom do Reke in naprej do Buzeta. Od tam so nadaljevali peš, ilegalno prečkali slovensko-hrvaško mejo ter hodili, dokler jih niso prijeli slovenski policisti. Iz registracijskega lista z dne 15. 10. 2022 je razvidno, da je bil tožnik ob prisotnosti tolmača za jezik, za katerega je dejal, da razume, seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Nato je bil prepeljan v sprejemne prostore azilnega doma v Ljubljani, kjer je bil nastanjen do podaje prošnje za mednarodno zaščito.

3. Iz uradnega zaznamka o ponovni izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito, napravljenega dne 16. 10. 2022 na PP za izravnalne ukrepe Ljubljana, je razvidno, da je bil tožnik istega dne, po tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, na železniški postaji Logatec, kjer je ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem postopku je bil tožnik spet odpeljan v azilni dom na Viču. 4. Dne 17. 10. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Pakistan zapustil v začetku leta 2022. V Iranu je ostal dva meseca, v Turčiji deset dni, v Grčiji dva meseca, nato je nekako pripotoval do Srbije, kjer je bil en mesec in vstopil v Hrvaško, kjer je bil preostanek časa. Ciljna država je Italija. V drugi državi še ni podal prošnje za mednarodno zaščito, trdil je, da bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka. Dokumente ima v Pakistanu in jih bo poskusil priskrbeti do osebnega razgovora. Izvorno državo je zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in sporov v družini.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je želel nadaljevati pot. V Italijo je želel, da bi si tam našel službo in nekaj zaslužil. Trdil je, da na policijski postaji predhodno ni bil seznanjen, da se bo štelo, da je umaknil svojo namero zaprositi za mednarodno zaščito, če bo samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. V Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga slovenska policija ne bi prijela.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je nedvomno, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, saj je to razvidno iz uradnega zaznamka PP za izravnalne ukrepe Ljubljana in njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Poudarila je, da je tožnik že po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in bil prijet na železniški postaji v Logatcu. Izpostavila je, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov, sicer se bo štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. S tem je bil seznanjen ob vsaki izraženi nameri, poleg tega je v azilnem domu veliko informativnih gradiv v različnih jezikih, ki vsebujejo tudi informacije o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov. Glede na navedeno po presoji tožene stranke niso prepričljive tožnikove izjave, da na policiji ni bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ker je bil prisoten le tolmač za jezik urdu, čeprav je tožnikov materni jezik pandžabi. S tem v zvezi tožena stranka še poudarja, da je tožnik tudi ob podaji prošnje izjavil, da govori urdu.

7. Glede na navedeno je tožena stranka, ob upoštevanju tožnikove izjave, da bi odšel v ciljno državo Italijo, kjer si je nameraval najti delo, in ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, presodila, da je tožnik begosumen. Ker je sprejemne prostore azilnega doma že zapustil, po oceni tožene stranke obstaja utemeljena nevarnost, da bo to ponovil, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1. S tem pa bi tožnik pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega bo treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja, saj je slabo ekonomsko stanje lahko posledica diskriminatornega ravnanja, razjasniti pa bo treba tudi okoliščine družinskih sporov, ki jih je tožnik prav tako navedel kot razlog za zapustitev izvorne države. Poleg tega je izjavil, da bo do osebnega razgovora iz Pakistana poskušal dobiti osebne dokumente. Glede na navedeno po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bilo učinkovito. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru, kljub njegovi izjavi, da tega ne bo storil, utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, ki so varovani, je namreč brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu, pri čemer je po oceni tožene stranke treba vzeti v obzir tudi tožnikovo izjavo, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Bistvo tožnikovih navedb_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Iz tožbenih navedb je razvidno tožnikovo pojasnilo, da je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je njegov materin jezik pandžabi, na policijski postaji dne 15. 10. 2022 pa je bil prisoten prevajalec, ki govori jezik urdu. Zato meni, da s posledicami zapustitve azilnega doma ni bil seznanjen v njemu razumljivem jeziku in poudarja, "da dejansko ne vemo kakšna je njegova stopnja razumevanja tega jezika". S tem v zvezi izpostavlja svoje izjave na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja ("da ni vedel, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ter da je prevajalec na policijski postaji govoril urdu, sam pa da govori pandžabi ter tako ni mogel razumel, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito, v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena"). S tem, ko ni bil na zakonit način seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, je po tožnikovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

12. V nadaljevanju tožnik meni, da je tožena stranka nesorazmerno posegla v njegovo pravico do osebne svobode. Poudarja, da s tem v zvezi ne zadošča sklicevanje tožene stranke na varnostne ukrepe v azilnem domu in statistiko. Opozarja, da ZMZ-1 ne ureja alternativnih ukrepov omejitvi gibanja.

13. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. S tem naj bi bila kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar naj bi že samo po sebi zadoščalo za nastanek težko popravljive škode. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

_Presoja tožbe_

15. Dne 3. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

19. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega), iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

20. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 15. 10. 2022 na PP Piran v Ilirski Bistrici izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v jeziku urdu, za katerega je potrdil, da ga razume, kar je ponovno izjavil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 27. 9. 20222, po tolmaču seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Iz registracijskega lista je prav tako razvidno opozorilo, da se bo v tem primeru (če bo samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma) tožnikova namera štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v jeziku urdu. Da je predhodni postopek po 42. členu ZMZ-1 potekal v jeziku, ki ga tožnik razume (urdu), nenazadnje izhaja tudi iz tožnikovega opisa poti od izvorne države do Republike Slovenije, ki je v bistvenem (glede držav, preko katerih je potoval) enak tako v predhodnem postopku kot tudi ob vložitvi prošnje, ko je prevajanje potekalo v jeziku pandžabi.3

21. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma ter da se bo v nasprotnem primeru njegova namera (za vložitev prošnje za mednarodno zaščito) štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Na to, da je tožnik razumel navedeno opozorilo, nakazuje tudi dejstvo, da je dne 16. 10. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kar po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca za mednarodno zaščito, pa je to kljub temu storil. Navedeno ravnanje, ko se je tožnik kljub opozorilu na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, po lastni volji odločil oditi in vstopiti v vlak proti Italiji, tako po presoji sodišča izkazuje njegovo samovoljnost4. Zato je sodišče prepričano, da so tožniku znane vsaj osnove postopka mednarodne zaščite, torej tudi posledice samovoljne zapustitve azilnega doma po podani nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in pred sámo vložitvijo táke prošnje. Glede na navedeno po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

22. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene5 (razvidna je iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 23. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20136 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

24. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe7, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 8. in 9. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU8 v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).9 Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

**K II. točki izreka:**

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

27. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

29. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi, ki pa potrebe po izdaji takšne začasne odredbe že zato ne izkazuje, ker je izrek ukrepa zakonit, saj zakonita omejitev gibanja ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti.

30. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Navedeno je razvidno iz 10. točke prošnje za mednarodno zaščito. 3 Povzetka tožnikove poti v predhodnem postopku in ob vložitvi prošnje sta razvidna iz 2. oziroma 4. točke obrazložitve te sodbe. 4 SSKJ opredeljuje samovoljnost kot (1) dejstvo, da kdo ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih in kot (2) dejstvo, da kdo v svojem ravnanju ne upošteva splošnih pravil, zlasti vedenjskih, moralnih (glej enolični krajevnik vira: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=samovoljnost). 5 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 6 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 7 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III. 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.