Jedro

Ni izključeno, da ne bi mogel tudi enkraten primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana predstavljati kaznivega dejanja nasilništva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu III K 89056/2010 je bila obsojena V. F. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določena ji je bila kazen šest mesecev zapora ter ji na podlagi 59. člena KZ-1 preklicana pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 2346/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2346/2010 z dne 5. 10. 2010. Ob upoštevanju določene kazni osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in določene kazni šest mesecev zapora v tem postopku je bila obsojenki izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora. Na podlagi četrtega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, iz razloga po prvem odstavku 97. člena ZKP pa jo je oprostilo tudi plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom III Kp 89056/2010 ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki kazen, določeno v tem postopku, zvišalo na eno leto zapora, in ji nato, upoštevaje določeno kazen osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Pritožbo zagovornika obsojene je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov pritožbenega postopka je bila obsojenka oproščena.

2. Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojene V. F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka. Vložnik zahteve Vrhovnemu sodišču predlaga ugoditev zahtevi ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje oziroma podredno spremembo sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da zagovornik posamezne kršitve utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato se v odgovoru sklicuje na razloge sodišča druge stopnje, s katerimi so bile utemeljeno in obrazloženo zavrnjene vse pritožbene navedbe. Ne soglaša niti z navedbami, da prvostopenjska sodba temelji na nezakonitem dokazu, saj za izločitev fotografije iz spisa ni bilo nobene potrebe, ker se oškodovanka ni poslužila pravne dobrote, ki ji jo kot privilegirani priči nudi procesni zakon.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njej izjavil. V odgovoru je zagovornik ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter dodatno navedel, da ob enkratnem dogodku, z izvršitvenimi dejanji kot sta grdo ravnanje in pretepanje, drugega niti objektivno ni možno spraviti v podrejen položaj. Dodatno izveden kazenski postopek pa tudi ni izkazal, da bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, ki bi pri njej povzročil strah večje intenzivnosti in trajanja.

B.

5. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da sta prvo in drugo stopenjsko sodišče kršili kazenski zakon, ker sta se postavili na stališče, da za obsodilno sodbo glede kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 ni potrebno ugotoviti kontinuiranega ravnanja storilca, temveč zadostuje, da se obravnava tudi enkraten dogodek. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje z judikatom Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009, iz katerega izhaja, da mora biti pri tovrstnem kaznivem dejanju praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca.

6. Zatrjevana kršitev materialnega prava, ki išče oporo v sodbi I Ips 194/2009, ni podana. V 11. točki citirane sodbe je Vrhovno sodišče zapisalo, da bo pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Nek posamezen, enkraten oziroma izoliran primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana pa bo praviloma predstavljal kakšno drugo kaznivo dejanje in ne kaznivega dejanja nasilja v družini. Glede na navedeno v primeru kaznivega dejanja nasilja v družini ni izključeno, da ne bi mogel tudi enkraten primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana predstavljati kaznivega dejanja nasilja v družini.

7. V obravnavanem primeru je bila obsojenka s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu spoznana za krivo kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. členu KZ-1. Za obstoj kaznivega dejanja nasilništva mora storilec uresničiti eno od alternativno navedenih oblik izvršitvenih dejanj s katerim žrtev spravi v podrejen položaj, ki pri žrtvi povzroči nemoč, strah vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja. Iz samega opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje sicer res izhaja, da je bil predmet sojenja le ravnanje obsojenke z dne 23. 11. 2010, vendar v konkretnem primeru sodišče ni moglo mimo dejstva, da je bila obsojenka s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 2346/10 spoznana za krivo kaznivega dejanja nasilja v družini zoper isto oškodovanko. S sodbo II K 2346/10 je bil obsojenki izrečen tudi ukrep varstvenega nadzorstva prepovedi približevanja oškodovanki. V tem kazenskem postopku je sodišče obravnavalo več posameznih dogodkov v daljšem časovnem obdobju, kar po oceni sodišča kaže, da obravnavani primer uporabe fizične sile ni en sam izoliran primer, kot skuša to prikazati zagovornik. Navedbe glede zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja nasilništva je zagovornik podal po izteku zakonskega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato se Vrhovno sodišče glede njih ni opredelilo.

8. V nadaljevanju zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter ponavlja pritožbene navedbe, da je sklep o postavitvi izvedenke nezakonit, ker sodišče (v nasprotju z 252. členom ZKP) izvedenki psihiatrične stroke prof. dr. M. T. s sklepom o postavitvi izvedenca ni naložilo, da opravi nov klinični pregled oziroma razgovor z obsojenko. Zagovornik ocenjuje, da bi bilo ob opravljenem strokovnem pregledu ugotovljeno, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja vsaj bistveno zmanjšano prištevna, zato bi sodišče moralo uporabiti določbo, ki omogoča milejše kaznovanje. Da zatrjevana kršitev ni podana je pravilno zaključilo že drugostopenjsko sodišče (sodba stran 4 - 5), Vrhovno sodišče pa z zaključkom prvostopenjskega in pritožbenega sodišča o strokovnosti in prepričljivosti izvedeniškega mnenja soglaša. Pri izdelavi izvedeniškega mnenja je izvedenka T. upoštevala vse podatke kazenskega spisa, izpostavila je tudi, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja zelo verjetno alkoholizirana, objektivnega podatka o vsebnosti in koncentraciji alkohola v njenem organizmu v kritičnem času pa ni imela na voljo (list. št. 138 spisa). Na glavni obravnavi je izvedenka neposredno pojasnila, zakaj se ni odločila za ponoven razgovor z obdolženko (list. št. 228 - 231 spisa), odgovorila je na vsa zastavljena vprašanja (tudi glede alkoholiziranosti obsojenke), nasprotij v njeni izpovedbi pa ni zaslediti. Očitki vložnika v zvezi z izvedeniškim mnenjem po oceni Vrhovnega sodišča pravzaprav izvirajo iz nestrinjanja z zaključki izvedenke, da obsojenka ob storitvi kaznivega dejanja ni bila bistveno zmanjšano prištevna, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. V zvezi z izvedeniškim mnenjem zagovornik (ponovno) uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP ter v zvezi s tem zatrjuje, da na odločitev izvedenke niso vplivali razlogi, ki jih je navedla, ker je te razloge upoštevala že tekom izdelave mnenja v predhodnem postopku, v katerem je ugotovila bistveno zmanjšano prištevnost obsojenke. Odločitev sodišča prve in druge stopnje naj bi bila tako v tem delu nepravilna in v nasprotju s samimi listinami, ki so se nahajale v spisu oziroma razlogi kot jih je navedla izvedenka, ne izhajajo iz listin v spisu. Navaja tudi, da se drugostopenjsko sodišče do obsežnih pritožbenih navedb glede prištevnosti obsojenke niti ni vsebinsko opredelilo, temveč je zgolj sledilo utemeljitvi prvostopenjskega sodišča. S tem je bila obsojenki kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je glede na določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva. Iz utemeljitve obravnavane zahteve takšna nasprotja niso razvidna. Trditev, da na odločitev izvedenke za drugačno mnenje kot je bilo izdelano v predhodnem postopku, niso mogli vplivati razlogi, ki jih je navedla, ker je te razloge upoštevala že tekom izdelave prvotnega mnenja, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni grajo dokazne ocene in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi navedbe, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede prištevnosti obsojenke. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe (sodba sodišča druge stopnje, stran 4 - 5) izhaja, da se je senat z relevantnimi pritožbenimi očitki seznanil oziroma da jih ni prezrl, s čimer je zahtevanemu standardu obrazložitve sodne odločbe zadoščeno (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011-637 z dne 5. 5. 2011). Upoštevaje navedeno obsojenki ni bila kršena niti pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

11. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi iz razloga, ker je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbeno navedbo, da sodba prvostopenjskega sodišča temelji na nezakonitem dokazu, to je fotografiji oškodovanke, ki se nahaja na listini C1 v spisu. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje z navedbami, da obrazložitev pritožbenega sodišča ni v skladu s podatki spisa oziroma listinami v spisu, saj iz spisa izhaja, da je bila oškodovanka zaslišana pred pričo A. F., ki je vložila fotografijo, in da oškodovanka z vložitvijo fotografije ni bila seznanjena ter takšnemu dokazu tudi ni mogla nasprotovati. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi bila fotografija narejena s soglasjem oškodovanke. Vse to po oceni zagovornika kaže na to, da je fotografija nastala s kršenjem oškodovankine ustavne pravice do zasebnosti in kot taka predstavlja nezakonit dokaz, ki ga sodišče ne more upoštevati. Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena, saj Vrhovno sodišče v obrazložitvi drugostopenjskega sodišča ne zazna zatrjevane kršitve. S sodiščema prve in druge stopnje soglaša tudi v delu, da fotografija ni dokaz pridobljen na nedovoljen način. Iz spisovnega gradiva namreč ni razvidno, da bi bila sporna fotografija posneta proti volji oškodovanke oziroma da bi ji bila s fotografiranjem kakorkoli kršena njena pravica do zasebnosti. Sam vpogled v fotografijo, ki ni bila pridobljena na nezakonit način, pa ne glede na to ali je oškodovanka v vpogled privolila ali ne, ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu 18. člena ZKP.

12. Zagovornik očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede odločitve o kazenski sankciji, ki po njegovi oceni ni skladna s podatki oziroma listinami, ki se nahajajo v spisu. V nasprotju s podatki spisa naj bi bila navedba, da je obsojenka v zvezi z izvrševanjem kaznivih dejanj izkazovala vztrajnost in nepoboljšljivost ter da je oškodovanka skrbela za A. F., to je mladoletno hčerko obsojenke. Glede na navajanja zagovornika pa je drugostopenjsko sodišče odločitev o kazenski sankciji (med drugim) oprlo tudi na protispisno pritožbeno navedbo Okrožnega državnega tožilstva, da je obsojenka napade na oškodovanko stopnjevala vse od poletja 2009. 13. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme odločba o kazenski sankciji izpodbijati le, če je sodišče z izrekom te kazenske sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, oziroma povedano drugače, če je s tem kršilo kazenski zakon. O prekoračenju pravice pa govorimo tedaj, če je izrečena kazenska sankcija zunaj zakonskih meja, ali če izreče sodišče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči (5. točka 372. člena ZKP). V konkretnem primeru pritožbeno sodišče pravice, ki jo ima po zakonu, ni prekoračilo. Obsojenki je kazen določilo v okviru, ki je predpisan v zakonu ter enotno kazen izreklo v skladu z določbami o steku (2. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1). Po oceni Vrhovnega sodišča je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo oziroma navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri spremembi višine izrečene kazni pred sodiščem prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče je večji poudarek dalo temu, da je obsojenka specialna povratnica, ki je novo kaznivo dejanje storila v preizkusni dobi določeni v pogojni obsodbi, da je šlo za istovrstno kaznivo dejanje zoper isto oškodovanko ter da je do storitve kaznivega dejanja prišlo celo v času trajanja ukrepa prepovedi približevanja oškodovanki. Glede na dokazno oceno pritožbenega sodišča (na katero je Vrhovno sodišče vezano) vse to kaže na vztrajnost, nasilnost, nepoboljšljivost in nekritičnost obsojenke (sodba sodišča druge stopnje, stran 6 – 7). Zagovornik z očitki, da je pritožbeno sodišče v nasprotju s podatki spisa utemeljilo svojo odločitev glede višine izrečene kazni, tudi ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža dvome v dejanske zaključke sodišč.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve postopka, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Zahteva se po vsebini sklicuje tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15. Obsojenka je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve in premoženja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.