Jedro

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 2. odstavku 23. člena taksativno našteva listine, ki jih je mogoče šteti kot verodostojne listine po ZIZ, zato le na podlagi teh upnik lahko predlaga izvršbo. Zapisnik oziroma pripoznava z dne 18.11.1997 ne predstavlja nobene izmed verodostojnih listin iz citiranega zakonskega določila.

Če je predlogu za izvršbo priložena listina, ki nima pravne narave verodostojne listine, sodišče zavrne predlog za izvršbo ter se predlog ne šteje za tožbo, kajti nadaljevanje s pravdnim postopkom je pogojeno z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker je ugotovilo, da zapisnik oziroma pisna pripoznava z dne 18.11.1997 nima lastnosti verodostojne listine po 2. odst. 23. člena ZIZ.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da verodostojne listine v 2. odst. 23. člena ZIZ niso naštete taksativno, ker ZIZ napotuje na uporabo ZPP. ZPP pa verodostojnih listin ne našteva taksativno, pač pa primeroma, kot izhaja iz 431. člena. Tudi teorija pojem fakture razlaga zelo široko, zato k predlogu za izvršbo priložena listina, ki je celo dvostransko podpisana, ustreza pojmu verodostojne listine v smislu ZIZ. Navaja še, da bi moralo v nasprotnem primeru sodišče upnika po uradni dolžnosti napotiti na pravdo, kot to določa 434. členu ZPP oziroma 3. odst. 62. člena ZIZ (pravilno 2. odstavek). V pritožbi je priglasil stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 2. odstavku 23. člena taksativno našteva listine, ki jih je mogoče šteti kot verodostojne listine po ZIZ, zato le na podlagi teh upnik lahko predlaga izvršbo. Iz predloga za dovolitev izvršbe izhaja, da upnik predlaga izvršbo na podlagi zapisnika oziroma pripoznave z dne 18.11.1997 (priloga A2). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da listina, na katero se upnik v predlogu za izvršbo izrecno sklicuje in jo k predlogu tudi prilaga, ne predstavlja nobene izmed verodostojnih listin iz citiranega zakonskega določila, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Zmotno je stališče pritožbe, da je treba glede na pojmovanje fakture v teoriji, predloženo listino, ker je dvostransko podpisana, šteti za verodostojno listino. Faktura je namreč račun, ki ga izstavi upnik dolžniku za izročeno blago ali opravljeno storitev z navedbo cene za blago ali storitev, navedbo upnika in dolžnika, način in rok plačila in podpisom upnika, izda pa se na temelju pogodbe in v skladu s pogodbo. Teh pogojev pa zapisnik oziroma pripoznava z dne 18.11.1997 ne izpolnjuje. V posledici navedenega zato niso podane procesne predpostavke za dovolitev izvršbe.

Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upnika napotiti na pravdo po 434. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, oziroma na podlagi 2. odst. 62. člena ZIZ. Če je predlogu za izvršbo priložena listina, ki nima pravne narave verodostojne listine, sodišče zavrne predlog za izvršbo ter se predlog ne šteje za tožbo, kajti nadaljevanje s pravdnim postopkom je pogojeno z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi varodostojne listine.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s predlogom za izvršbo ni uspel, zato je sodišče druge stopnje skladno z določbo 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP in 15. člena ZIZ odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.