Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstvo, da je bil tožnik zaposlen le za polovični delovni čas, seveda vpliva na višino plače, vendar sam način zaposlitve še ne dokazuje višine plače, ta pa je bistvena za odmero dohodnine. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila dohodnina tožniku odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je na REK obrazcih posredoval njegov delodajalec. Tožnik tekom postopka ni niti zatrjeval, da so ti podatki napačni, niti ni navajal, kakšen znesek plače bi moral biti upoštevan, koliko je dejansko prejel in tudi ne, da je bila akontacija dohodnine morda že plačana.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena ob upoštevanju 103. člena ZDoh-1 po stopnji 16%, kar je najnižja možna stopnja, zato tožnik z ugovorom glede povprečenja, ki je tudi protispisen, ne more uspeti.
Tožba se zavrne.
Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 01 29545 z dne 26. 6. 2012 tožniku odmeril dohodnino za leto 2006 v višini 2.059,11 EUR in navedel, da mora biti, ker med letom ni bila plačana akontacija dohodnine, plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je prvostopenjski organ na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcu v letu 2006 ugotovil davčno osnovo. Ker so bili dohodki izplačani za več let nazaj, je prvostopenjski organ skladno s 103. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) izračunal povprečno stopnjo enoletnih dohodkov v višini 16 % in tako odmerjena dohodnina znaša 2.059,11 EUR (493.446,00 SIT)., Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-01-437/2012-2 z dne 13. 3. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe najprej pojasni, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi podatkov o tožnikovih dohodkih, ki jih je v REK obrazcih posredoval njegov delodajalec A d.n.o. Nato se sklicuje na 15. člen ZDoh-1 in pojasni, da je pri odmeri dohodnine potrebno upoštevati vse zneske plač, ki jih je zavezanec dejansko prejel. Tožnik pa ugotovitvi, da je v letu 2006 prejel plačilo, niti ne ugovarja. Okoliščina, da je tožnik zaposlen oziroma prijavljen v zavarovanje le za polovični delovni čas, na višino plače seveda vpliva, vendar pa zgolj iz tega razloga ni mogoče sklepati, koliko znaša višina plače. Tožnik pa niti ne navaja, kakšen znesek plače bi moral biti upoštevan, niti koliko je dejansko prejel. Glede tega tudi ni predložil nobenega dokazila. Pojasni še, da je pri odmeri dohodnine potrebno izhajati iz nespornega podatka o znesku neto prejemka, torej o tem, koliko je zavezanec dejansko prejel. Pomemben je le znesek dejansko prejete plače, ne pa okoliščina, da je bil tožnik prijavljen le za polovični delovni čas.
Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo. V njej navaja, da pri odmeri dohodnine ni bilo upoštevano povprečenje dohodkov, ter da je bil tožnik zaposlen polovično za 20 ur tedensko, obveznost pa je bila neupravičeno obračunana za polni delovni čas. Ker so bili vsi dohodki upoštevani za leto 2006 tako ni mogel uveljavljati splošne olajšave za leta 2003, 2004 in 2005. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Poudari, da je bila tožniku obračunana dohodnina na podlagi podatkov, ki so bili posredovana na REK obrazcih in jih je posredoval tožnikov delodajalec. Pri tožniku pa je bilo, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe tudi izvedeno povprečenje, saj je bil dohodnina odmerjena po stopnji 16 %, kar je najnižja možna stopnja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
Tožnik v nadaljnji vlogi vztraja pri navedbah iz tožbe.
Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru tožnik ugovarja odmeri dohodnine zlasti zato ker, kot navaja, ni bilo izvedeno povprečenje po določbi 103. člena ZDoh-1 in zato, ker ni bilo upoštevano, da je delal le polovični delovni čas. Osnovno načelo pri odmeri dohodnine je, da gre za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 103. členu ZDoh-1 pa je določena izjema in se dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel in se obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. V obravnavnem primeru pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena ob upoštevanju 103. člena ZDoh-1 po stopnji 16 %, kar je najnižja možna stopnja in zato tožnik z ugovorom glede povprečenja, ki je po prej navedenem tudi protispisen, ne more uspeti.
Kot je navedel že drugostopenjski organ dejstvo, da je bil tožnik zaposlen le za polovični delovni čas, seveda vpliva na višino plače. Sam način zaposlitve pa še ne dokazuje ničesar glede višine plače. Ta pa je bistvena za odmero dohodnine. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je na REK obrazcih posredoval tožnikov delodajalec. Tožnik pa tekom postopka niti ni zatrjeval, da so podatki napačni, niti ni navajal kakšen znesek plače bi moral biti upoštevan, koliko je dejansko prejel ter tudi ne, da je bila akontacija dohodnine morda že plačana. S tem pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za odmero dohodnine od osnove, kot je bila nesporno ugotovljena v postopku.
Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.