Jedro

Dejanja, na katera se sklicujeta tožnika, ne ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Občasnih verbalnih žaljivk namreč ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Razen tega se oseb, ki grozijo tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne oziroma jim nočejo nuditi zaščite.

Navedbe o tem, da sta tožnikoma grozila člana stranke Donecka-Krivoroška republika in da so se grožnje nanašale tudi na to, da bodo tožnika obesili v bližnjem gozdu, pomenijo tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Niti v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite niti v osebnih razgovorih namreč tožnika tega nista omenjala. Zakaj tega nista uveljavljala že v upravnem postopku, v tožbi ni navedeno.

Tožnika izražata nestrinjanje z oceno toženke, da v Donecku ni notranjega oboroženega konflikta, ki bi pomenil grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Kdaj posamezni oboroženi incidenti prerastejo v tako stanje, da se to lahko imenuje notranji oborožen spopad, je sicer težko opredeliti. Po presoji sodišča je trenutna situacija v delih vzhodne Ukrajine že taka, da je mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Vendar je treba upoštevati, da je bila izpodbijana odločba izdana 29. 5. 2014, situacija pa se je v tem delu Ukrajine zelo hitro spreminjala. Pravilnost odločbe pa se ocenjuje po času njene izdaje in v tistem času je bila ocena toženke glede stanja v vzhodni Ukrajini pravilna. Tudi če se izhaja iz stališča, da v delu Ukrajine poteka notranji oborožen spopad in se tožnika iz tega razloga bojita vrniti v izvorno državo, pa je treba upoštevati, da spopad poteka le v delu Ukrajine in toženka pravilno navaja, da bi lahko tožnika brez nevarnosti živela v kakšnem drugem delu Ukrajine.

Toženka v odgovoru na tožbo nekatere navedbe v tožbi ocenjuje kot žaljive. Tudi po mnenju sodišča je nestrinjanje z odločitvijo mogoče izraziti na dostojen in primeren način ter zaradi nestrinjanja z odločbo ni dopustno poseči v integriteto uradne osebe, ki je odločala v skladu z predpisi, po določbah ZMZ. Navedenega neustreznega izražanja sicer ni mogoče opravičevati, vendar pa se sodišče kljub temu zaenkrat ni odločilo, da bi ukrepalo po 109. členu ZPP. Upoštevalo je namreč, da prosilca za mednarodno zaščito prihajata z območja, kjer poteka oborožen konflikt, kar za njiju nedvomno pomeni hudo stresno situacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek in nato z izpodbijano odločbo zavrnila njuni prošnji za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je prvotožnica navedla v prošnji, kaj je napisala v lastnoročni izjavi ter kaj je povedala na osebnem razgovoru. Nadalje je glede drugotožnika navedla, kaj je povedal v prošnji in kaj na osebnem razgovoru. Tožena stranka je ugotovila, da oba tožnika prošnjo utemeljujeta s tremi razlogi, in sicer tožnica zaradi groženj s strani dveh moških, ker je v svoji trgovini imela določen material in simboliko stranke Batkivščina, drugotožnik pa svojo prošnjo utemeljuje zaradi groženj, katere je prejemala njegova mama. Oba tožnika se pri razlogih sklicujeta tudi na stranko Batkivščina in na proteste, katere sta se udeleževala od decembra 2013 do marca 2014. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Prvotožnica je navedla, da je bila preganjana zaradi političnih razlogov in ravno tako drugotožnik. Nihče od njiju ni navedel, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi. Prvotožnica je navedla, da je imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastavice Evropske unije in Ukrajine. Do njene trgovine sta prišla dva moška in jo zmerjala ter zahtevala, da umakne zastavice. Čez dva dni sta zopet prišla in opazila, da je imela v trgovini različen propagandni material z obrazom Julije Timošenko. Spet sta jo začela zmerjati. Po tem dogodku sta se še večkrat vrnila v njeno trgovino, čez nekaj časa pa so jo začeli klicati po telefonu in ji groziti, da jo bodo ubili. Od teh dveh moških nikoli ni bila fizično napadena, ampak samo verbalno. Na policijo navedenih groženj ni prijavila, ker se ji je to zdelo brez smisla. Dejanja, ki jih opisuje tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasnih verbalnih žaljivk s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik pa je v zvezi z razlogi navajal grožnje, ki jih je prejemala njegova mama. Osebno ni imel težav zaradi teh dveh moških. Torej se izjave sploh ne nanašajo nanj, ampak na njegovo mamo. Tudi teh dejanj ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Tožena stranka pojasnjuje, da se po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Osebe, ki grozijo tožnikoma, se ne morejo šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Nista namreč poiskala zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in ne moreta uveljavljati z uspehom mednarodne zaščite.

Oba tožnika sta tudi navedla, da ju preganjajo, ker sta člana stranke Batkivščina. Vendar pa je na vprašanje, kako ji grozijo, prvotožnica odgovorila, da ima njihova stranka veliko privržencev, z ničemer pa ni pojasnila, kako in na kakšen način ji grozijo separatistične organizacije. Na izrecno vprašanje, ali je imela kakšne težave, ker je članica te stranke, je navedla, da jih ni imela vse do dogodkov v trgovini. Tudi drugotožnik ni odgovoril neposredno na vprašanje, naj pojasni, kako ga preganjajo, ker je član stranke Batkivščina. Torej nista znala konkretno obrazložiti, zakaj ju preganjajo in jima grozijo zaradi tega, ker sta člana navedene stranke.

Nadalje sta oba tožnika uveljavljala mednarodno zaščito tudi z navedbo, da sta v izvorni državi hodila na proteste. Vendar pa je prvotožnica glede udeležbe na protestih odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodilo, so pa sina udarili z leseno palico. S policijo na teh protestih ni imela težav, ker je le-ta proteste samo opazovala. Drugotožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil na osebnem razgovoru, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, sicer pa ni bil udeležen nobenih nevšečnosti. Vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega saj ni imel resne poškodbe. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih bi njegova udeležba na protestih lahko prešla v preganjanje. Razen tega tožena stranka meni, da bi oba tožnika lahko za mednarodno zaščito zaprosila že prej. Bivala sta na Madžarskem in Hrvaškem, pa tam nista zaprosila za mednarodno zaščito. Od prosilcev je upravičeno pričakovati, da za zaščito zaprosita v zanju prvi varni državi. Tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

V nadaljevanju tožena stranka povzema informacije o stanju v izvorni državi tožnikov. Iz teh informacij izhaja, da prihaja do vse večjega upora proruskih separatistov v Donecku in da se razmere na vzhodu Ukrajine zaostrujejo. Vendar pa iz informacij ne izhaja, da bi se omenjena situacija razmahnila čez celotno ozemlje Ukrajine ali da bi bili zaradi zasedb vladnih stavb v vzhodni Ukrajini kakorkoli ogroženi civilni prebivalci te regije. Iz teh informacij ni razvidno, da bi v Ukrajini potekal mednarodni ali notranji oborožen spopad. Ukrajina ni v vojni z Rusijo, notranji spopadi med proruskimi aktivisti in silami ukrajinske vlade pa niso take intenzitete, da bi pomenile grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj nista uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ, v izvorni državi tožnikov pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilcev.

Tožnika v tožbi navajata, da sta prvotožnici grozila dva moška, ki sta člana stranke Donecka-Krivorožka republika. Sedaj se je le-ta odcepila z nezakonitim referendumom in se imenuje Donecka narodna republika. Kot predstavnica stranke Batkivščina je prvotožnica navedla vse razloge, ki spadajo pod Ženevsko konvencijo. S sinom sta bila deležna groženj, da ju bodo obesili v bližnjem gozdu. Po mnenju tožnikov je šlo za preganjanje zaradi politične pripadnosti. Sicer pa je policija v Donecku celo prestopila na stran separatistov. V Donecku zadostuje za usmrtitev že to, če imaš člansko izkaznico Batkivščine. Nadalje prvotožnica pojasnjuje, da je po njenem mnenju dovolj hitro zaprosila za mednarodno zaščito, Madžarska in Hrvaška pa že od vsega začetka nista bili njuni ciljni državi. Tožnika se nadalje sklicujeta na to, da so številne svetovne agencije priznala obstoj oboroženega konflikta v Donbasu, in izražata nestrinjanje s tem, da po mnenju tožene stranke tam ne gre za notranji oborožen konflikt. Tožnika se tudi ne strinjata s tem, da spopadi v Ukrajini ne pomenijo grožnje za življenje ali osebnost vsakega civilista, in v dokaz povzemata nekaj informacij o stanju v izvorni državi. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ni niti enkrat navedla, da naj bi bila moška, ki sta ji grozila, člana stranke Donecka-Krivoroška republika in predstavnika separatistov. Navedla je, da so ji grozili proruski aktivisti. Prvič v tožbi tudi navaja, da naj bi tožnikoma grozila taka smrt, da bi ju obesili v bližnjem gozdu. Vse navedeno bi morala tožnika navesti že v prošnji oziroma na osebnem razgovoru. Tudi navedbe o tem, da če imaš člansko izkaznico stranke Batkivščina, to pomeni dovoljenje za usmrtitev, so nova dejstva in se na to tekom postopka tožnika nista sklicevala, zato gre za tožbeno novoto, ki se je na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne sme upoštevati, saj tožnika nista navedla opravičljivega razloga, zakaj nista tega navedla že v upravnem postopku. Nadalje tožena stranka še navaja, da je proučila vse relevantne informacije o stanju v izvorni državi in ugotovila, da tam ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Incidenti med prorusko usmerjenimi aktivisti in pripadniki ukrajinske vojske niso bili razširjeni nad celotno ozemlje Ukrajine. Tam, kjer pa so se dogajali, pa niso takih razsežnosti, da bi se jih lahko štelo za oborožen spopad. Če pa se tožnika zaradi nevarnosti bojita vrniti v izvorno državo, pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da lahko brez občutka nevarnosti živita v kakšnem drugem predelu Ukrajine. Glede k tožbi priloženih člankov pa tožena stranka navaja, da se tožnika nanje nista nikjer sklicevala in jih tudi nista predložila pristojnemu organu in tudi za te velja 52. člen ZUS-1. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto. Tožena stranka tudi opozarja na nekatere do nje žaljive navedbe v tožbi in sodišču predlaga, naj tožečo stranko kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke, zaradi česar je razloge izpodbijane odločbe tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da opisanih dejanj ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasnih verbalnih žaljivk s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, razen tega pa se osebe, ki grozijo tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi tega, ker sta člana stranke Batkivščina, glede udeležbe na protestih pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je prvotožnica glede udeležbe na protestih odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodila, s policijo na protestih ni imela težav, drugotožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil na osebnem razgovoru, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega saj ni imel resne poškodbe. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi se nemirna situacija razmahnila čez celotno ozemlje Ukrajine.

Glede tožbenih navedb o tem, da sta tožnici grozila člana stranke Donecka-Krivoroška republika in da so se grožnje nanašale tudi na to, da bodo tožnika obesili v bližnjem gozdu, se sodišče strinja s toženo stranko, da gre za tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Niti v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite niti v osebnih razgovorih tožnika tega nista omenjala. Glede groženj s smrtjo sta sicer navajala, da sta bila po telefonu deležna tudi takih groženj, vendar pa ni bilo govora konkretno o tem, da naj bi ju obesili v gozdu. Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Skladno s 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta oziroma se lahko upoštevajo, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V tožbi pa ni navedeno, zakaj tožnika tega nista uveljavljala že v upravnem postopku. Tožnika v tožbi ponovno pojasnjujeta, zakaj se nista obrnila na policijo za pomoč, češ da je v Donecku policija v celoti prestopila na stran separatistov. Ne glede na navedeno, tudi če se sledi tem tožbenim navedbam, da je policija prestopila na stran separatistov, je tudi v tem primeru dolžnost policistov, da skrbijo za varnost prebivalstva ter za javni red in mir in da ne dopuščajo nedovoljenih groženj. Po mnenju sodišča se tožnika ne moreta sklicevati na neučinkovitost policije, če pa se niti poskušala nista obrniti nanjo.

Tudi tožbena trditev, da posedovanje članske izkaznice politične stranke Batkivščina pomeni isto kot dovoljenje za usmrtitev, je tožbena novota, ki jo sodišče skladno z 20. in 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati, saj tožnika nista navedla, zakaj tega nista zatrjevala že v upravnem postopku.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnika potem, ko sta že prispela v Slovenijo, nista po njunem mnenju iz opravičljivih razlogov morala čisto takoj prositi za mednarodno zaščito, pa sodišče meni, da v tem primeru ni poglavitni razlog za zavrnitev prošnje to, da v Sloveniji nista takoj zaprosila za mednarodno zaščito, ampak je na prvem mestu razlog ta, da dogajanja, kot sta jih tožnika opisala, ne ustrezajo pravnim standardom preganjanja, kot je to opredeljeno v ZMZ iz razlogov, ki jih je tožena stranka dovolj podrobno obrazložila v svoji odločbi in sodišče še enkrat povzelo v tej sodbi. Glede tožbenih navedb, da tožnika na Madžarskem in Hrvaškem nista od samega začetka zaprosila za mednarodno zaščito, ker to nista bili njuni ciljni državi, pa sodišče meni, da to ne more biti razlog, zakaj v teh dveh državah nista zaprosila za mednarodno zaščito, saj sodišče izhaja iz stališča, da če je nekdo resno preganjan, je utemeljeno pričakovati, da bo zaprosil za mednarodno zaščito v zanj prvi varni državi.

Tožnika izražata tudi nestrinjanje z oceno tožene stranke, da v Donecku ni notranjega oboroženega konflikta, ki bi pomenil grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista, kar dokazujeta z navedbo nekaterih informacij iz meseca maja 2014. Glede navedenega sodišče meni, da je sicer težko natančno opredeliti, kdaj posamezni oboroženi incidenti prerastejo v tako stanje, da se le-to lahko imenuje notranji oborožen spopad. Sodišče meni, da je trenutna situacija na delih vzhodne Ukrajine že taka, da je mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila izpodbijana odločba izdana 29. 5. 2014, situacija pa se je v tem delu Ukrajine zelo hitro spreminjala. Pravilnost odločbe se ocenjuje v času njene izdaje in v tistem času sodišče meni, da je bila ocena tožene stranke glede stanja v vzhodni Ukrajini pravilna. Ne glede na navedeno pa, tudi če se izhaja iz stališča, da v delu Ukrajine poteka notranji oborožen spopad, pa se sodišča strinja z oceno tožene stranke, da če se tožnika iz tega razloga bojita vrniti v izvorno državo, da je potrebno pri tem upoštevati, da spopad poteka le v delu Ukrajine in tožena stranka pravilno navaja, da bi lahko tožnika brez nevarnosti živela v kakšnem drugem delu Ukrajine.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo nekatere navedbe v tožbi ocenila kot žaljive. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je nestrinjanje z odločitvijo mogoče izraziti na dostojen in primeren način in tudi sodišče meni, da zaradi nestrinjanja z odločbo ni dopustno poseči v integriteto uradne osebe, ki je odločala v skladu z predpisi, po določbah ZMZ. Kljub temu se sodišče zaenkrat ni odločilo, da bi ukrepalo po 109. členu ZPP. Navedenega neustreznega izražanja sicer ni mogoče opravičevati, vendar pa se sodišče za ukrepanje ni odločilo ob upoštevanju dejstva, da gre za prosilca za mednarodno zaščito, ki prihajata iz območja, kjer poteka oborožen konflikt, kar nedvomno pomeni za njiju hudo stresno situacijo.

Ker tožnika ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče o tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot sta tožnika smiselno predlagala s predlogom za lastno zaslišanje. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Tožnika bi morala navesti, kako bi njuno zaslišanje vplivalo na drugačno ugoditev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Oba sta bila zaslišana že v upravnem postopku, zato ni razlogov, da bi ju sodišče še enkrat zaslišalo. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.