Jedro

Tožnici v sodnem postopku ni uspelo dokazati, da je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju ali na kakem delu, na podlagi katerega bi bila zavarovana. Dokazovanje pokojninske dobe na podlagi izjav prič je sicer dopustno, vendar pa morajo biti za priznanje zavarovalne dobe izjave popolne in nedvoumne, da je mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoj delovnega razmerja in zavarovanje na njegovi podlagi. Dokazno breme nosi tožnica in pomeni hkrati odgovornost za uspeh dokazovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas dela pri F. Z. od 9.2.1938 do 31.12.1945, ker je ugotovilo, da ji ni uspelo dokazati, da je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju ali na takem delu, na podlagi katerega bi bila zavarovana. Zoper sodbo se po svoji odvetnici pritožuje tožnica iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo izpovedi priče Š. M. v predhodnem postopku, prav tako ni verjelo priči L. Z., saj naj bi bil premlad in naj bi njegovo pričanje temeljilo na predpostavkah, niti ni upoštevalo dejstev, ki jih je navedla sama tožnica. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo pričevanja Š. M., hčerke delodajalca, razvidnega tudi iz odločbe ZPIZ-a z dne 9.11.1995. Sedaj pokojna priča je nedvomno dobro poznala takratno situacijo zaposlenih pri svojem očetu. Sodišče tudi ni imelo razloga, da ne bi verjelo priči L. Z., ko je na obravnavi izpovedal, da so bili vsi zaposleni socialno zavarovani, da so imeli zdravstvene knjižice in da so dobivali mesečno plačo. Tožnica je izpovedala, da je delala tako na kmetiji kot v gostilni, dobivala je plačo, obleko, prenočišče, bila je socialno zavarovana. Spomnila se je, da je imela delovno knjižico, ki je bila izdana v K. in pravico do dopusta. Delovni čas je bil od jutra do večera. Ko je tožnica kmetijo zapustila je gospodar najel novo gospodinjsko pomočnico. Vse zaslišane priče so izpovedale, da je bila tožnica zaposlena, da je dobivala plačo, da je imela dopust in bila zdravstveno in socialno zavarovana. Zaposlena je bila več kot sedem let in nerealno bi bilo, da bi ostala tako dolgo, če ne bi imela urejenih vseh pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je tako s pričami uspela dokazati obstoj delovnega razmerja v spornem obdobju in je tako sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zaradi tega napačno uporabilo materialno pravo. V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da pritožnici ni uspelo dokazati, da bi bila v obdobju od 9.2.1938 do 31.12.1945 v delovnem razmerju. Časa zatrjevane sporne zaposlitve ji tako ni mogoče všteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, saj niso izpolnjeni pogoji 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju v zvezi z 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo odločilna dejstva, pomembna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja, v izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. V predmetni zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve toženca z odločbo št. P-4039570 z dne 9.11.1995 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 16.6.1995, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje dela pri Z. F. v zavarovalno dobo. Pravna podlaga za odločitev je tako podana v 202. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), ki je začel veljati 1. aprila 1992 in ki določa, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Potrebno je torej uporabiti tudi določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju TZPZ), ki v 126. členu določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. 21. člen TZPZ med drugim določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. Dokazovanje pokojninske dobe le na podlagi izjav prič je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi 308. člena ZPIZ sicer dopustno, vendar pa morajo biti za priznanje zavarovalne dobe izjave prič tako popolne, nedvoumne in prepričljive, da je mogoče z gotovostjo zaključiti oziroma ugotoviti obstoj vseh elementov delovnega razmerja, na podlagi katerega je bila določena oseba v določenem obdobju pokojninsko in invalidsko zavarovana. Glede na 126. člen TZPZ mora biti izkazan obstoj delovnega razmerja in zavarovanje na takšni podlagi, česar pa tožnici v upravnem postopku pred tožencem, niti pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo dokazno vrednost izpovedi zaslišane priče L. Z. in pritožnice. Zgolj dejstvo, da je dejansko delala in da je za opravljeno delo prejemala plačilo, še ne dokazuje, da je delo opravljala v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila v spornem obdobju tudi pokojninsko zavarovana. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek tožnice glede na 126. člen TZPZ utemeljeno zavrnilo. Delovno razmerje z njegovimi bistvenimi elementi namreč predstavlja takšno pravnorelevantno razmerje, da je na njegovi podlagi mogoče sklepati tudi na obstoj zavarovanja. Ugotavljanje delovnega razmerja v tem socialnem sporu torej služi le za ugotavljanje obstoja ali neobstoja zavarovanja. Dejstvo, da je tožnica kot gospodinjska pomočnica delala od jutra do večera, kar je sicer res potrdila zaslišana priča L. Z., ne da bi vedela karkoli konkretnejšega o najbolj splošnih elementih delovnega razmerja, tega pravnega razmerja ne dokazuje. Enako velja za povsem posplošeno in z ničemer preizkušeno izpoved v predsodnem postopku zaslišane, sedaj pokojne M. Š., kot tudi za pričevanje L. Z., ki na prvem zaslišanju ni natančno vedel niti, ali je za delo prejemala kakšno plačo ali ne. Res je sicer izpovedal, da so bili pri njegovem očetu vsi delavci socialno zavarovani, vendar tega ni z ničemer prepričljivo utemeljil, poleg tega pa je izjave med postopkom celo spreminjal. Tudi pritožbena zatrjevanja, da naj bi tožnica imela delovno knjižico, ki naj bi bila izdana v K., niso z ničemer dokazana. Če bi bila tožnica resnično v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila zavarovana, bi v mikrofilmski evidenci toženca morali obstajati vsaj delni listinski dokazi. Enako velja tudi za zatrjevano zdravstveno zavarovanje, saj glede tega pristojni Zavod za zdravstveno zavarovanje ne razpolaga z nobenimi podatki. Zaradi obrazloženega, ko torej sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti obstoja delovnega razmerja in zavarovanja na njegovi podlagi, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme nosi stranka za to, da bo njena trditev, ki naj se upošteva v odločbi, tudi dokazana in pomeni hkrati odgovornost za uspeh dokazovanja. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo zahtevek tožnice popolnoma pravilno zavrnilo, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso dokazani pogoji za priznanje vtoževane zavarovalne dobe. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.