Jedro

Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Drugo tožena stranka in tožeča stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zoper prvo toženo stranko izdalo sodbo, zoper drugo toženo stranko pa zamudno sodbo, s katerima je razsodilo, da je kreditna pogodba št. 21-0285 z dne 10. 1. 2012, sklenjena med tožečo stranko in drugo toženo stranko ter dne 11. 1. 2018 izbrisano gospodarsko družbo S. d.o.o. - v stečaju, nična (točka I izreka), zaradi česar sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno povrniti znesek v višini 504,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi ničnost odstopne izjave in upravno izplačilne prepovedi na plačo – pokojnino tožeče stranke z dne 2. 1. 2013, sklenjene med tožečo stranko in prvo toženo stranko (točka III izreka) in odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 367,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje drugo tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je na sodni kuverti, s katero je bila prvo toženi stranki vročena izpodbijana sodba navedeno, da se v njej nahajata tudi zaprosilo in vročilnica, vendar navedenih dokumentov v kuverti ni bilo. V nadaljevanju pritožba navaja, da zamudna sodba drugo toženi stranki ni bila pravilno vročena, zato v skladu z 318. členom ZPP ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. V tej zvezi pritožba še navaja, da je sodišče narok za glavno obravnavo neutemeljeno izvedlo v odsotnosti prvo in drugo tožene stranke, saj slednji vabila na glavno obravnavo nista prejeli. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pritožba navaja, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48531/2017 z dne 31. 5. 2017, postal pravnomočen, s pravnomočnostjo pa se je spremenila narava vtoževane terjatve, saj ima pravnomočen sklep o izvršbi naravo pravnomočne sodne odločbe, zato ga tožeča stranka s predmetno tožbo ne more izpodbijati, ker bi eventualno ničnost sporne kreditne pogodbe lahko uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, katerega pa ni vložila. V nadaljevanju pritožba uveljavlja še ugovora zastaranja in pasivne legitimacije ter poudarja, da je od sklenitve sporne pogodbe minilo že več kot 5 let in da prvo tožena stranka ni stranka kreditne pogodbe, saj je od drugo tožene stranke zgolj prevzela terjatev. V nadaljevanju pritožba izpodbija še stvarno in krajevno pristojnost sodišča prve stopnje in poudarja, da iz sporne kreditne pogodbe izhaja, da je bila sklenjena na daljavo na sedežu drugo tožene stranke v B. v Češki Republiki, zato je v danem primeru potrebno uporabiti izključno pravo Češke Republike. Prav tako je s sporno kreditno pogodbo za reševanje morebitnih sporov dogovorjena izključna pristojnost sodišča v B., zato sodišče prve stopnje ni krajevno pristojno za sojenje v sporu. Veljavnost sporazuma o pristojnosti sodišča v primeru spora namreč ni odvisna od veljavnosti temeljnega pravnega posla, kot to izhaja iz sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 758/2013 z dne 10. 1. 2014 in opr. št. I P 1179/2013 z dne 6. 1. 2014, ki naj si jih sodišče druge stopnje pridobi po uradni dolžnosti. V zvezi s sporno kreditno pogodbo pritožba še navaja, da je tožeča stranka podpisala izjavo, da kredit najema za poslovne namene, zato ne gre za potrošniški kredit, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Posledično so neuporabne določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK-1) in določila mednarodnih uredb, ki se nanašajo na potrošnike. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je tretji odstavek 27. člena ZPotK-1 neustaven, nenazadnje pa ima drugo tožena stranka vsa potrebna dovoljenja za kreditno poslovanje v Evropski Uniji. V nadaljevanju pritožba navaja še, da kreditni posrednik, danes že izbrisana gospodarska družba S. d.o.o., ki je izključno komunicirala s tožečo stranko, ni vedela za domnevno slabo finančno stanje tožeče stranke, saj je slednja ob podpisu sporne kreditne pogodbe tudi podpisala izjavo, da ni v finančni stiski. V posledici pritožbe zoper glavno stvar prvo tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za prvo in drugo toženo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O pravni naravi sporne kreditne pogodbe:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v danem primeru za potrošniško kreditno pogodbo oziroma kreditno pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila kot potrošnik, saj slednje izrecno izhaja iz 4. člena kreditne pogodbe št. 21-0285 z dne 10. 1. 2012, kjer je tožeča stranka na več mestih označena/imenovana kot potrošnik. Prav tako se sporna kreditna pogodba v 5. členu izrecno sklicuje na določbe ZPotK-1, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je tožeča stranka sporno kreditno pogodbo sklenila v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti oziroma za poslovne namene, neutemeljene. Nenazadnje prvo tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni navedla, kaj šele izkazala, kakšno pridobitno dejavnost naj bi tožeča stranka opravljala, iz izjave z dne 10. 1. 2012 pa je razvidno, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne kreditne pogodbe zaposlena pri Š. in da prejema mesečno plačo v višini 516,15 EUR, kar pomeni, da je bila v rednem delovnem razmerju in da je sporno kreditno pogodbo sklenila izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Domnevne izjave, s katero naj bi tožeča stranka izjavila, da sporni kredit najemna za poslovne namene, pa prvo tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni predložila.

7. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.

O stvarni in krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje:

8. V skladu z točko c prvega odstavka 15. člena v zvezi s 16. členom Uredbe Bruselj I lahko potrošnik (tožeča stranka) sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. 9. Kot že rečeno je nedvomno, da je tožeča stranka sporno kreditno pogodbo sklenila kot potrošnik izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti (prvi odstavek 15. člena Uredbe Bruselj I) in da je drugo tožena stranka svojo dejavnosti usmerjala (tudi) v Republiko Slovenijo, v kateri ima tožeča stranka stalno prebivališče (točka c prvega odstavka 15. člena Uredbe Bruselj I), kar ni pritožbeno sporno.

10. Prvi odstavek 6. člena Uredbe Bruselj I določa tudi, da je oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državi članici (prvo tožena stranka), v primeru ko je ena od več toženih oseb, lahko tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov, kot je to v danem primeru. Nedvomno namreč je, da sta tožbena zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko tesno povezana, saj je prvo tožena stranka z odstopno izjavo z dne 2. 1. 2013 prevzela sporno terjatev zoper tožečo stranko in izposlovala upravno izplačilno prepoved na plačo/pokojnino tožeče stranke. Ločen postopek zoper drugo toženo stranko v Češki Republiki pa bi lahko bil nezdružljiv s predmetnim pravdnim postopkom.

11. Iz 16. točke preambule Uredbe Bruselj I med drugim izhaja, da bi poleg stalnega prebivališča toženca morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezanosti med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost. 12. Posledično je v danem primeru podana mednarodna stvarna in krajevna pristojnost sodišča prve stopnje za obe toženi stranki, saj je odstopanje od citiranih kongentnih določb Uredbe Bruselj I mogoče le z dogovorom, ki je sklenjen po nastanku spora, čemur pa v danem primeru ni tako, da saj je bil dogovor o pristojnosti sodišča v Brnu (9. člen kreditne pogodbe z dne 10. 1. 2012) sklenjen pred nastankom predmetnega spora in je zato neveljaven oziroma ničen.

13. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I P 1179/2013 z dne 6. 1. 2014, ki ga kot dokaz ne predloži, temveč predlaga zgolj, da si ga sodišče druge stopnje pridobi po uradni dolžnosti. Trditveno in dokazno breme je v skladu z 212. členom ZPP na prvo toženi stranki, zato si sodišče dokazov ni dolžno pridobivati po uradni dolžnosti, kot to neutemeljeno meni prvo tožena stranka. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da pravilnost sprejete odločitve potrjujejo tudi sklepi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1951/2014 z dne 3. 12. 2014, opr. št. II Cp 2226/2017 z dne 21. 3. 2018 in opr. št. II Cp 2213/2017 z dne 16. 5. 2018, s katerimi je sodišče obravnavalo skorajda identično dejansko stanje med tožečimi strankami in istima toženima strankama. V vseh navedenih pravdnih postopkih je sodišče presodilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v sporu.

O uporabi materialnega prava:

14. V skladu z 6. členom Uredbe Rim I se za pogodbo, ki jo sklene fizična oseba za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe (potrošnik), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (podjetnik), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik na kakršen koli način usmerja svojo dejavnost v to državo (točka b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I), pri čemer pa kraj sklenitve pogodbe ni pomemben, kot to zmotno meni pritožba.

15. V skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I lahko sicer pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje te pogoje izbereta tudi pravo, ki naj se uporablja za presojo pogodbe, vendar pa taka izbira potrošnika (tožeče stranke) ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom po pravu, ki bi se uporabljajo v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

16. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I je tako za presojo sporne pogodbe potrebno uporabiti določbe ZPot-K1, ki so kongentne narave, zato jih v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I ni mogoče izključiti z dogovorom o uporabi prava.

17. Sodišče prve stopnje je tako sporno pogodbeno razmerje utemeljeno presojalo upoštevajoč določbe ZPot-K1. O ničnosti kreditne pogodbe z dne 10. 1. 2012:

18. V skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZPotK-1 je kreditna pogodba, ki jo dajalec kredita sklene brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za varstvo potrošnikov, nična, pri čemer je dajalec kredita upravičen samo do vračila že črpanega dela skupnega zneska kredita.

19. Nesporno je, da drugo tožena stranka in posredniška družba S. d.o.o. v času sklenitve sporne kreditne pogodbe nista imeli dovoljenja pristojnega ministrstva za opravljanje poslov kreditiranja v Republiki Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je sporna kreditna pogodba nična. Zgolj dejstvo, da je imela drugo tožena stranka ustrezna dovoljenja za potrošniško kreditiranje v Češki Republiki, namreč ne zadošča. To potrjujeta tudi dopisa Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 23. 4. 2014 in z dne 20. 1. 2015 (prilogi spisa A9 in A10) ter odločba navedenega inšpektorata z dne 23. 11. 2012 (priloga spisa A11), s katero je bilo drugo toženi stranki prepovedano sklepanje kreditnih pogodb s slovenskimi potrošniki in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na dveh znanih naslovih.

20. V tej zvezi sodišče druge stopnje dodaja, da pritožba zgolj pavšalno zatrjuje neustavnost tretjega odstavka 27. člena ZPotK-1, zato se sodišče druge stopnje do tovrstnih pritožbenih navedb ne bo podrobneje opredeljevalo.

21. Na tem mestu sodišče druge stopnje še dodaja, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZPotK-1 dajalec kredita (drugo tožena stranka) ne sme odstopiti terjatev tretji osebi, prevzemniku, razen če je prevzemnik dajalec kreditov in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu, čemur pa v danem primeru ni tako. Prvo tožena stranka namreč ni dajalec kreditov in za opravljanje tovrstnih poslov prav tako nima dovoljenja pristojnega ministrstva, zato sta nična tudi odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved z dne 2. 1. 2013, ki sta bili sklenjeni na podlagi ničnega pravnega posla – kreditne pogodbe z dne 10. 1. 2012. 22. Ob obrazloženem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je sporna kreditna pogodba nična tudi v skladu z 27. členom ZPotK-1 v zvezi s prvim odstavkom 57. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), saj je niso podpisali vsi, ki se z njo zavezujejo, kot je to obširneje že pojasnilo sodišče prve stopnje1. 23. Prav tako je sporna kreditna pogodba nična zaradi oderuštva (119. člen v zvezi z 377. členom OZ), saj je dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da ni izkoristila stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti oziroma da korist, ki si jo je izgovoril zase ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati. Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je leta 2012 znašala 9,00 %, efektivna letna obrestna mera po sporni kreditni pogodbi pa je znašala kar 143,26 %, izračunana na konformni način pa 27,7 3%, kar je za več kot 50 % višje od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Tožena stranka pa v skladu z 377. členom OZ tudi ni predložila izjave, s katero naj bi tožeča stranka jamčila, da ni v finančni stiski, zato ji ni uspelo izpodbiti domneve o oderuških obrestih, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

O pasivni legitimaciji prvo tožene stranke:

24. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZPotK-1 pa lahko potrošnik pri odstopu terjatve iz kreditnih pogodb tretji osebi, zoper prevzemnika uveljavlja vse pravice in ugovore, ki jih ima zoper prvotnega dajalca kredita, vključno s pobotom, kar pomeni, da lahko tožeča stranka ničnost sporne kreditne pogodbe in na njej temelječe odstopne izjave ter upravno izplačilne prepovedi, uveljavlja tudi zoper prvo toženo stranko.

O ugovoroma pravnomočno razsojene stvari in zastaranju tožbenega zahtevka:

25. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v danem primeru za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), ker je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48531/2017 z dne 31. 5. 2017, že postal pravnomočen in zato predstavlja pravnomočno sodno odločbo, s katero je že bilo odločeno o veljavnosti sporne kreditne pogodbe. V skladu s pritožbo bi namreč tožeča stranka morebitno ničnost sporne kreditne pogodbe, ki je predstavljala verodostojno listino2, na podlagi katere je prvo tožena stranka vložila predlog za izvršbo, lahko uveljavljala že z ugovorom zoper sklep o izvršbi, česar pa ni storila.

26. V skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da prvo tožena stranka ni predložila dokazila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48531/2017 z dne 31. 5. 2017, je sodišče druge stopnje samo opravilo poizvedbe in ugotovilo, da je navedeni sklep postal pravnomočen dne 13. 6. 2018, saj je bil ugovor tožeče stranke kot dolžnice zavržen kot prepozen.

27. Ne glede na navedeno pa je ugovor prvo tožene stranke o že pravnomočno razsojeni stvari neutemeljen, saj iz pravne teorije3 izrecno izhaja, da je v kondemnatorni pravdi (oziroma izvršilnem postopku) neposredni predmet spora plačilo določenega denarnega zneska, posredni predmet pa vprašanje obstoja civilnopravne terjatve za plačilo tega zneska. Vprašanje obstoja pravnega razmerja (kreditne pogodbe), iz katerega izvira ta terjatev, pa je le predhodno vprašanje, o katerem v tej pravdi ni pravnomočno odločeno, zato se objektivne meje pravnomočnosti nanj ne raztezajo. Pravnomočnost tako ne seže na odločitev o tem, ali obstoji prejudicialna pravica, ki ima mesto v razlogih sodbe. Če namreč hoče stranka, da bo s sodbo pravnomočno odločeno tudi o prejudicialni pravici, ima za to na razpolago (vmesno) ugotovitveno tožbo4. 28. Stališče, da zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ni identičen z zahtevkom za plačilo kredita iz te pogodbe, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Hrvaške, pritrjujeta pa mu tudi teorija in sodišče druge stopnje. V skladu z tretjim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži dolžniku le, da v danem roku plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo, ne presoja pa pravne in dejanske podlage (temelja) predloga za izvršbo (tožbenega zahtevka). Odločitev je tako sprejeta le o, v predlogu za izvršbo vsebovani zahtevi za sodno varstvo, ki se nanaša na dovolitev prisilnih sredstev izvršbe in ne obsega tudi zahtevka glede obstoja obveznosti5. 29. V danem primeru tako ni podana negativna funkcija materialne pravnomočnosti predmetnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48531/2017 z dne 31. 5. 2017, saj se izvršilno in pravdno sodno varstvo ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva. Po pojasnjenem lahko tako dolžnik (tožeča stranka) zatrjevano ničnost sporne kreditne pogodbe, ki predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere upnik (prvo tožena stranka) vloži predlog za izvršbo, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi še uveljavlja v pravdi, ne pa več neposredno v izvršilnem postopku (npr. z ugovorom po izreku roka)6. 30. Dodatno sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da sta stranki izvršilnega postopka prvo tožena stranka kot upnik in tožeča stranka kot dolžnik, slednja pa z obravnavanim tožbenim zahtevkom vtožuje ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 10. 1. 2012, ki jo je sklenila z drugo toženo stranko, tako da v danem primeru niso podane niti subjektivne meje pravnomočnosti, saj je temeljno pravilo pravdnega oziroma izvršilnega postopka, da sodba oziroma sklep o izvršbi učinkuje le med strankama (res iudicata facit ius inter partes). Tožnica namreč uveljavlja ničnost sporne kreditne pogodbe sklenjene z drugo toženo stranko in posledično tudi ničnost odstopne izjave ter upravno izplačilne prepovedi sklenjeni s prvo toženo stranko, ki temeljita na ničnem pravnem poslu.

31. V zvezi z ugovorom zastaranja pa sodišče druge stopnje pojasnjuje le, da uveljavljanje ničnosti ne zastara (93. člen OZ).

O absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka:

32. Pritožba neutemeljeno graja, da tožba drugo toženi stranki ni bila vročena in da je zato sodišče prve stopnje zoper njo neupravičeno izdalo zamudno sodbo, saj se prvo tožena stranka ne more sklicevati na domnevne kršitve pravic drugo tožene stranke, temveč lahko uveljavlja in s pravnimi sredstvi varuje le lastne pravice.

33. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v skladu z drugim odstavkom 2. člena Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredbe o vročanju) vsaka država članica imenuje organ za sprejem, ki je pristojen za sprejem sodnih ali izvensodnih pisanj iz druge države članice. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe o vročanju ob prejemu pisanja organ za sprejem čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh po prejemu, pošlje organu za pošiljanje (prvi odstavek 2. člena Uredbe o vročanju) potrdilo o prejemu po najhitrejši možni poti, pri čemer uporabi standardni obrazec iz priloge I. V skladu z 7. členom Uredbe o vročanju nato organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice in sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročitev pisanja opravi čim prej. V skladu z 9. členom Uredbe o vročanju je dan vročitve pisanja datum, na katerega se vročitev opravi v skladu s pravom zaprošene države članice. V skladu z 10. členom Uredbe o vročitvi nato organ za sprejem sestavi potrdilo o vročitvi in ga na predpisanem obrazcu iz priloge I pošlje organu za pošiljanje.

34. Pregled zadeve pokaže, da je bila tožba drugo toženi stranki pravilno vročena v skladu z zgoraj citiranimi določbami Uredbe o vročitvi, saj se potrdilo organa za sprejem v Češki Republiki nahaja na list. št. 25, potrdilo navedenega organa o vročitvi tožbe drugo toženi stranki pa na list. št. 33. Iz slednjega potrdila izhaja, da je bila tožba drugo toženi stranki uspešno vročena 8. 9. 2018. 35. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da je na sodni kuverti, s katero je bila prvo toženi stranki vročena izpodbijana sodba navedeno, da se v njej nahajata tudi zaprosilo in vročilnica, saj se slednje, v skladu z zgoraj citiranimi določbami Uredbe o vročanju, nanaša na drugo toženo stranko.

36. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno graja še, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno izvedlo narok za glavno obravnavo z dne 9. 9. 2019 v odsotnosti prvo in drugo tožene stranke. Obe toženi stranki sta bili namreč na narok pravilno vabljeni (list. št. 50 in 55), svojega izostanka pa nista upravičili, zato je sodišče prve stopnje narok utemeljeno opravilo v njuni nenavzočnosti (115. člen ZPP).

O stroških pravdnega postopka:

37. Prvo tožena stranka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

Sklepno in o stroških pritožbenega postopka:

38. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano (zamudno)sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

39. Prvo tožena stranka s pritožbo nista uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

40. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP) 1 Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1715/2017 z dne 4. 10. 2017. 2 Na tem mestu sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da sporna kreditna pogodbe ne predstavlja verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ, Ur. l. RS št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami), saj so verodostojne listine v navedenem členu kataloško naštete, med njimi pa ni zasebne listine mot pogodbe civilnega prava. Posledično Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) spornega sklepa o izvršbi, opr. št. VL 48531/2017 z dne 31. 5. 2017, sploh ne bi smel izdati, saj predlog za izvršbo ne temelji na verodostojni listini, ki jo je upnik (prvo tožena stranka) navedel v predlogu za izvršbo, kjer je kot kategorijo verodostojne listine navedel št. 4, kar označuje fakturo oziroma izpisek iz poslovnih knjig. Ker pa pravnomočnost sodne odločbe sanira napake v postopku, se sodišče druge stopnje z navedenim ni podrobneje ukvarjalo. 3 dr. Dragica Wedam Lukić in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 157 – 158. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 363/2000 z dne 13. 12. 2001. 5 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 1094/2019 z dne 11. 12. 2019. 6 Prav tam.