Jedro

Dolžnice so kot takšne izrecno določene v izreku izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnice niso pasivno legitimirane, ker lastnost le-teh kot dedinj še ni pravnomočno ugotovljena s sklepom o dedovanju, je nedopustno poseglo v izvršilni naslov.

Materialne pravice, ki niso samostojno prenosljive, ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja prenesti pravico na novega imetnika in jih njihov imetnik ne more (pravno učinkovito) prenesti na novega imetnika ter s tem tako niso rubljive. Dedna pravica (pravica do dediščine) je sicer premoženjska pravica, in sicer je pravica njenega nosilca, da ima v pravnih razmerjih položaj, ki mu pripada kot dediču in mu daje pravico, da postane imetnik vseh pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, in da sme od vsakogar zahtevati, da ga priznava za dediča. Dedna pravica kot celota upravičenj glede zapuščine, ki pripadajo zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku je torej premoženjska pravica, ki pa se lahko pridobi le ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Dedna pravica je namreč lahko vezana le na določeno osebo (dediča), je torej izrazito osebna pravica, kar pomeni, da je kot taka neprenosljiva, s tem pa ni rubljiva. Podedovani premoženjski delež (dediščina) pa postane prenosljiv po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko dedič pridobi pravico do dediščine, ki jo pred tem lahko sprejme ali se ji odpove. Tudi na premoženje, ki je še del zapuščine, upnik izvršbe tako še ni mogel predlagati.

Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor zoper sklep po izvršbi z dne 19. 5. 2025 zavrne, v II. točki izreka tako, da dolžnice same krijejo svoje stroške ugovora, v III. točki pa tako, da morajo dolžnice upniku povrniti 1.929,55 EUR stroškov odgovora na ugovor v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

II.Dolžnice morajo upniku povrniti 2.054,55 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi I 118/2025 z dne 19. 5. 2025 razveljavi, upnikov predlog za izvršbo z dne 19. 3. 2025 v zvezi z dopolnitvami z dne 1. 4. 2025, 16. 4. 2025 in 9. 5. 2025 (v kateri je upnik predlagal izvršbo na denarno terjatev dolžnic do A. d.o.o.) pa zavrne (I. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžnicam v 8 dneh po vročitvi sklepa povrniti 1.984,55 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (II. točka izreka sklepa) in da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da ni nobenega dvoma, da dolžnice B. B., C. B. in D. B., dedinje po pokojni E. B., dolgujejo upniku denarno terjatev v višini 436.440,59 EUR vključno z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti pa do plačila in ki so skoraj že dosegle glavnico. Podlaga za izvršbo je pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 34/2017. Tudi ni nobenega dvoma, da so omenjene dedinje navedene kot dolžnice v omenjeni sodbi in ne E. B., sedaj že pokojna. Torej je edino pravilno, da je upnikova terjatev uperjena zoper zgoraj navedene dolžnice. V pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kranju nobena od zgoraj omenjenih dedinj ni oporekala pasivni legitimaciji, čeprav formalno še niso bile vpisane kot lastnice pokojničinega premoženja in je bilo dedovanje šele uvedeno. Tekom izvršilnega postopka pa je bil tudi že izdan sklep o dedovanju, ki sicer še ni pravnomočen in ga izvršilno sodišče lahko pridobi po uradni dolžnosti, ali pa edicijsko dolžnost naloži dolžnicam. Nedvomno je torej, da so omenjene dolžnice dedinje po pok. E. B., dediščino že sprejele in jo tudi s pridom izkoriščajo. To pa pomeni, da se dedovanju niti ne morejo več odpovedati in je izvršba na njihova denarna sredstva, ki jih pridobivajo s prodajo lesa pri A. (torej koristijo podedovane gozdove in v njih opravljajo ali dovoljujejo sečnjo), utemeljena. Neživljenjsko in nelogično je, da dolžnice podedovano premoženje že koristijo in pridobljajo dobiček s sečnjo lesa pri družbi A., po drugi strani pa zatrjujejo, da v primeru izvršbe niso pasivno legitimirane, ker še niso vpisane kot lastnice v ZK in upnik na njihova sredstva, pridobljena prav iz njihove dediščine, ne more poseči in takšnemu nerazumnemu stališču sledi tudi sodišče. V obrazložitvi sodišče navaja, da se izvršilni postopek zoper dediča lahko uvede šele, ko je dedičevo pravno nasledstvo izkazano s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s posebno ugotovitveno tožbo (čl. 24 ZIZ). Upnik na tem mestu izpostavlja, da je zoper dedinje že vložil tožbo za ugotovitev lastninske pravice, ki še ni rešena. Tudi sklep o dedovanju je bil že izdan, čeprav res še ni pravnomočen. Vendar pa je mnenju upnika takšno tolmačenje čl. 24 ZIZ preozko. Upoštevati je treba okoliščine primera, namreč dejstva, da so dolžnice s konkludentnimi dejanji izkazale, da so dediščino sprejele in jo že izkoriščajo, to pa posledično pomeni, da se dediščini ne morejo več odpovedati. Dejstvo, da formalno še niso lastnice zapustničinega premoženja, jim služi kot izgovor za izmikanje pravnomočno dosojeni obveznosti, vse pa na škodo upnika. Upniku je sicer poznana sodna praksa, da izvršba na dedno pravico običajno ni dovoljena oz. je nedopustna, vse pa iz razloga, ker se dediči tekom zapuščinskega postopka lahko dedovanju tudi odpovedo. Vendar pa navedena razlaga v tem primeru ne pride v poštev, ker odpoved dedovanju s strani dolžnic sploh ni več mogoča, ker dediščino že izkoriščajo in pridobljajo dohodke. Možnosti, da bi se dedovanju odpovedale, torej ni več in bi bil poseg na dedno pravico dopusten in utemeljen. Dolžnice so dejanske lastnice nepremičnin in jih na tej podlagi tudi izkoriščajo, čeprav v ZK še niso formalno vpisane kot lastnice. V kolikor temu ni tako, potem gozdov tudi ne bi smele izkoriščati (kaj šele prodajati, k čemur so po vedenju upnika tudi že pristopile). Upnik je tako prepričan, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je pritrdilo ugovoru dolžnic o umanjkanju pasivne legitimacije. V sodbi, ki je podlaga za izvršbo, so kot dolžnice poimensko navedene B. B., C. B. in D. B., čeprav je sodišče v sodbi zapisalo " dedinje". Pokojničina zapuščina pa je prešla nanje v trenutku njene smrti ipso iure, s tem pa so vse aktivne in pasivne pravice zapustnice prešle na dedinje. Sklicevanje na pravnomočnost sklepa o dedovanju, kot edini primerni listini za ugotovitev lastništva dolžnic na premoženju, pomeni nedopusten obvod, upoštevaje dejstvo, da dolžnice s premoženjem zapustnice že razpolagajo. Če upnik ne more (oz. po mnenju sodišča ne sme) poseči na sredstva dolžnic, ki izvirajo prav iz podedovanega premoženja, potem tudi dolžnice predmetnega premoženja ne bi smele izkoriščati. Prav izkoriščanje podedovanega premoženja pa je okoliščina, ki jasno pokaže, da dolžnice razumejo dediščino kot svoje lastno premoženje in se zavedajo, da bo kot tako prej ali slej tudi formalno vpisano v ZK oz. drugih listinah, zato nimajo pomislekov, da z dediščino ne bi razpolagale in to tudi počnejo. Posledično je tudi nepravilna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3.Dolžnice so odgovorile na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovale in priglasile stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 34/2017 z dne 20. 3. 2024) zoper dolžnice C. B., D. B. in B. B. (kot dedinje po pok. E. B.), in sicer na denarno terjatev dolžnic do A. d.o.o. Zoper sklep o izvršbi so dolžnice vložile ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v celoti ugodilo.

6.Višje sodišče uvodoma pritrjuje upnikovim pritožbenim navedbam, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova zoper dolžnice. Iz II. točke izreka pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 34/2017 z dne 20. 3. 2024 jasno izhaja, da so dedinje po pokojni prvo toženi E. B. (B. B., C. B. in D. B.) dolžne upniku v roku 15 dni upniku plačati solidarno 189.813,53 EUR s pripadajočimi obrestmi, v VI. točki izreka pa, da so dolžne upniku plačati tudi 246.627,06 EUR s pripadajočimi obrestmi. Dolžnice so kot takšne izrecno določene v izreku izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnice niso pasivno legitimirane, ker lastnost le-teh kot dedinj še ni pravnomočno ugotovljena s sklepom o dedovanju, je nedopustno poseglo v izvršilni naslov. Višje sodišče je sicer seznanjeno z odločbami VSL I Ip 351/2024, VSL I Ip 1634/2021 in VSC Ip 270/2018, vendar pa sodišče prve stopnje spregleda, da se vse nanašajo na

nadaljevanje izvršbe zoper domnevne dediče, zoper katere ni bil direktno izdan izvršilni naslov, pa tudi ne pravnomočen sklep o dedovanju kot dopolnilni izvršilni naslov. V konkretnem primeru pa je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, izdanega neposredno zoper dedinje.

7.Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi dovolilo izvršbo na terjatev dolžnic do svojega dolžnika A. d.o.o., vendar pa ne zato, ker naj bi šlo v konkretnem primeru za nekakšno izjemo od nerubljivosti dedne pravice v zvezi s to terjatvijo, češ da se dedinje dediščini ne morejo več odpovedati. Materialne pravice, ki niso samostojno prenosljive, namreč ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja prenesti pravico na novega imetnika in jih njihov imetnik ne more (pravno učinkovito) prenesti na novega imetnika ter s tem tako niso rubljive. Dedna pravica (pravica do dediščine) je sicer premoženjska pravica, in sicer je pravica njenega nosilca, da ima v pravnih razmerjih položaj, ki mu pripada kot dediču in mu daje pravico, da postane imetnik vseh pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, in da sme od vsakogar zahtevati, da ga priznava za dediča. Dedna pravica kot celota upravičenj glede zapuščine, ki pripadajo zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku

je torej premoženjska pravica, ki pa se lahko pridobi le ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Dedna pravica je namreč lahko vezana le na določeno osebo (dediča), je torej izrazito osebna pravica, kar pomeni, da je kot taka neprenosljiva, s tem pa ni rubljiva. Podedovani premoženjski delež (dediščina) pa postane prenosljiv po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko dedič pridobi pravico do dediščine, ki jo pred tem lahko sprejme ali se ji odpove. Tudi na premoženje, ki je še del zapuščine, upnik izvršbe tako še ni mogel predlagati.

8.Pač pa je v obravnavanem primeru posebnost dovoljene izvršbe v tem, da je upnik v predlogu zatrjeval, da terjatev, katere rubež in prenos predlaga, pripada dedinjam. Zatrjeval je torej, da gre za njihovo premoženje (prim. 30. člen ZIZ) in ne za še nepodedovano premoženje, ki bi bilo še del zapuščine. Ali to res drži, pa ni predmet ugotavljanja v tem izvršilnem postopku. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). Navedeno je stališče ustaljene sodne prakse. Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev

zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če (v razmerju do dolžnika) obstoji in v obsegu kot obstoji (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Omenjeno pa ni predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku, kjer se dovoli rubež in prenos. Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja.

Sklep o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je torej le izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi ("cedentovi") strani. S temi določbami ZIZ tako ureja procesna pravila (prisilne) cesije (glej že citirani sklep sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo (primerjaj 120. in 127. člen ZIZ) za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Tudi v tej fazi izvršilno sodišče z ničemer ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo ter v okviru tega tudi ne o tem, ali zarubljena terjatev dejansko pripada dolžniku, torej ali je ta stvarno legitimiran za njeno uveljavitev. Uspeh izvršbe je torej sicer res odvisen od tega, ali bo dolžnikov dolžnik terjatev priznal in bil pripravljen plačati upniku ali pa bo upnik moral sprožiti pravdni postopek, vendar pa zgolj zaradi tega dovolitve takšne izvršbe ni mogoče vnaprej zavrniti.

9.Utemeljeni pritožbi je bilo po povedanem treba ugoditi tako, da se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor dolžnic zavrne, v II. točki izreka pa posledično tako, da dolžnice same krijejo svoje stroške ugovora in v III. točki izreka tako, da morajo dolžnice upniku povrniti 1.929,55 EUR stroškov odgovora na ugovor, in sicer 2600 točk za odgovor na ugovor (tar. št. 31/7 OT), 36 točk za pavšal za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 1600 točk; 3. odst. 11. člena OT) ter 22 % DDV.

10.Upnik je s pritožbo uspel, zato mu morajo dolžnice povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer 2600 točk za pritožbo (tar. št. 31/7 OT), 36 točk za pavšal za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 1600 točk; 3. odst. 11. člena OT) ter 22 % DDV in 125,00 EUR sodne takse, skupaj 2.054,55 EUR.

-------------------------------

1

Ana Božič Penko, Dediščinska tožba, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2020, str. 49, ki se sklicuje na N. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 295 do 297 in K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 281.

2Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 533 in 534.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 107, 163

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.