Jedro

Sodni izvedenec je na podlagi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu ter po opravljenem osebnem pregledu tožnice menil, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna opravljati svoje delo. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovne objektivne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravilno glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravijo dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 3. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 2. 2017 v delu glede zaključka začasne nezmožnosti za delo in dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 1. 3. 2017 ter da se ugotovi, da je tožeča stranka začasno nezmožna za delo polni delovni čas zaradi bolezni od 26. 2. 2017 do 6. 8. 2017, se zavrne.

Tožba se v delu, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za poln delovni čas zaradi bolezni od 7. 8. 2017 do 21. 9. 2017, zavrže.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravijo dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 3. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 2. 2017 v delu glede zaključka začasne nezmožnosti za delo in dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 1. 3. 2017 ter da se ugotovi, da je tožeča stranka začasno nezmožna za delo polni delovni čas zaradi bolezni od 26. 2. 2017 do 21. 9. 2017, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prišlo tudi zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ker sodišče tožnici ni omogočilo postavljanje vprašanj izvedencu. Meni, da sodišče, ki je uporabilo določbo četrtega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in tožnica ni bila prisotna na obravnavi, ne bi smelo izvajati dokazov, to je zaslišanje izvedenca. Nadalje navaja, da tudi ni bilo izpolnjenega nadaljnjega pogoja, da bi bila tožnica pravilno vabljena in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek. Meni, da glede na to, da je pravočasno sodišče obvestila o objektivnih razlogih, zaradi katerih ni pristopila na glavno obravnavo na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, je odločitev, da se odloči in izda sodbo brez prisotnosti tožnice na glavni obravnavi, nezakonita. Pridobitev izvedenskega mnenja je predlagal pooblaščenec tožene stranke in ne gre za razloge, na katere se sklicuje sodišče. Iz pričanja sodnega izvedenca je jasno razvidno, da ORL področje premalo pozna, da bi lahko samostojno izdelal izvedeniško mnenje o bolniškem staležu zaradi težav v ORL področju. Nadalje navaja, da je navedba sodnega izvedenca, da je bil s preiskavami ugotovljen polip glasilke nepopolna, saj je že v statusu v izvidu ORL specialista z dne 21. 2. 2017 napisano, da gre za Reinkejev edem desne glasilke in nadraženost leve, ter da sam edem moti pri fonaciji. Zaradi hitrega napredovanja in rasti navedenega edema in hitrega stopnjevanja težav z bolečinami in hripavostjo in posledično izgubo glasu, kar je razvidno tudi iz izvida z dne 23. 5. 2017, se je 12. 6. 2017 specialist odločil za prednostno obravnavo in določil datum operacije dne 7. 8. 2017. S histološkim pregledom odstranjenega tkiva pri operaciji, so potrdili Reinkejev edem (izvid z dne 21. 8. 2017). Poudarja, da je tožnica na izvedeniško mnenje podala tudi pripombe, ki jih ponavlja in pri njih v celoti vztraja. Ne strinja se tudi s postopanjem izvedenca glede pridobivanja dodatne dokumentacije in informacij o tožničinem zdravstvenem stanju. Izpostavlja dvom o nepristranosti in strokovnosti sodnega izvedenca, njegovo mnenje pa nikakor ne bi smelo biti osnova za odločitev sodišča. Ne strinja se tudi z glavnim vzročnim dejavnikom za nastanek polipa glasilk. Meni, da je do potrebe po operativnem posegu glasilk prispevalo draženje povišane želodčne kisline ter dejstvo, da ima številne dokazane alergije, ne pa kajenje, ki ga je do pisanja pripomb na izvedensko mnenje v celoti opustila. Povzema članke o Reinkejevem edemu glasilk, v katerih so razvidni najpogostejši znani vzroki za nastanek tega edema. Vztraja, da je ugotovitev sodnega izvedenca popolnoma nelogična, saj so pri njej prisotni prav vsi vzročni dejavniki, razen kajenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno pa je zmotno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je tožničino opravičilo izostanka z naroka za glavno obravnavo 6. 2. 2018, podano na listovni št. 52-53, ki ga je prejelo po zaključku glavne obravnave, že obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in o tem odločilo s sklepom z dne 26. 2. 2018. Zato tožnica nima pravnega interesa, da se v zvezi s pritožbenimi navedbami do vprašanja, ali je šlo za opravičene oziroma neopravičene razloge za izostanek z naroka, pritožbeno sodišče še enkrat opredeljuje. Nedvomno je najpomembnejši del postopka za uveljavitev načela kontradiktornosti, glavna obravnava. Če stranka iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku in se naroka za glavno obravnavo ni mogla udeležiti, zanjo pa nastanejo neugodne posledice, ji je treba zagotoviti možnost učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku z vzpostavitvijo zadeve v prejšnje stanje. Vendar kot je bilo že obrazloženo, pa tožnica upravičenih razlogov za izostanek z naroka ni navedla, niti dokazala. Sklicevanje tožnice, da na zadnji obravnavi ni imela možnosti postavljanja vprašanj izvedencu, je zato neutemeljeno.

6. Preložitev naroka, določena v 115. členu ZPP predstavlja izjemo, saj prelaganje naroka brez izkazanih upravičenih razlogov, ni možno. Sodišče po prvem odstavku 115. člena ZPP lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Upravičenost razlogov presoja sodišče in očitno v konkretnem primeru ti niso bili takšni, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo kot zadostne in podlago za preložitev naroka za glavno obravnavo.

7. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da na zadnji obravnavi v Kopru, naslednji narok za glavno obravnavo ni bil predviden v Ljubljani. Tožnica je bila skladno s 113. členom v povezavi s prvim odstavkom 142. člena ZPP vabljena s pisnim vabilom za glavno obravnavo 6. 2. 2018, ki ji je bilo tudi pravilno osebno vročeno. Iz zapisnikov z glavnih obravnav z dne 17. 8. 2017 in z dne 21. 9. 2017 ni razvidno, da bi se stranke pismenim vabilom odpovedale in da bi bilo na teh obravnavah določeno, kje bo naslednja glavna obravnava. Sklicevanje pritožbe, da na teh obravnavah ni bilo določeno, da bo glavna obravnava v Ljubljani, zato ni utemeljeno. Ker se tožnica glavne obravnave 6. 2. 2018 ni udeležila, bila pa je pravilno vabljena, se je s tem odrekla pravici do sodelovanja v postopku in ji te pravice ni odvzelo sodišče. Sodišče je postopalo zakonito in ni mogoče trditi, da je stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Nenazadnje pa pritožba niti ne navaja, kakšna konkretna vprašanja bi postavila izvedencu, oziroma v čem dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče dodatno navaja, da je iz vabila za glavno obravnavo, ki ga je tožnica prejela 8. 1. 2018, bilo posebej navedeno, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, se narok preloži. Hkrati je v vabilu bilo navedeno, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče pa je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno, lahko sodišče odloči glede na stanje spisa. Tako ravna tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Tožnica na glavno obravnavo 6. 2. 2018 ni pristopila in svojega izostanka predhodno tudi ni upravičila. Glavne obravnave se je udeležil le pooblaščenec tožene stranke.

8. V tem sporu je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb toženca, in sicer št. ... z dne 29. 3. 2017 in št. ... z dne 17. 5. 2017, s katerima je zavrnil pritožbi vloženi zoper odločbi imenovanega zdravnika št. ...z dne 15. 2. 2017 in št. ... z dne 1. 3. 2017. S slednjima je odločil, da je tožnica od 26. 2. 2017 dalje zmožna za delo. Sporno v tej zadevi je, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 26. 2. 2017 do obravnavanja zadeve na glavni obravnavi 21. 9. 2017. 9. Čeprav iz dokumentacije res izhaja, da je toženec za ugotovitev odločilnih dejstev za odločitev predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, je o izvedbi tega dokaza skladno z 213. členom ZPP odločilo sodišče prve stopnje. Razlog za to pa je določen v 243. členu ZPP, ki ga je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Dokaz z izvedencem po citirani določbi sodišče izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem in začasno nezmožnostjo za delo v spornem obdobju, zaprosila izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa po tem, ko je že zaslišalo njeno osebno zdravnico.

11. Sodni izvedenec spec. med. dela prometa in športa je na podlagi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu ter po opravljenem osebnem pregledu tožnice menil, da je bila tožnica od 26. 2. 2017 do 6. 8. 2017 zmožna opravljati svoje delo na delovnem mestu „A. s. p.“.

12. Kot izhaja iz mnenja, se je tožnica zdravila zaradi recidivantnega maksilarnega sinusitisa ter kasneje zaradi viroznega obolenja. S preiskavami je ugotovljen tudi polip glasilke, zaradi česar je bila operirana ter bulbitis in gastritis. Po oceni izvedenca občasno povišana temperatura in anamnestično izpostavljena utrujenost ob čakanju na preiskave, ki razen omenjenih niso ugotavljale posebnosti, ne more biti razlog za podaljševanje bolniškega staleža. Po preučitvi celotne dokumentacije izvedenec s strokovnega vidika ni ugotovil objektivnega razloga za podaljšanje bolniškega staleža. 13. V zvezi s tožničinimi pripombami na mnenje je zaslišani izvedenec pojasnil, da je glavni razlog za nastanek polipa glasilk kajenje, saj je bila tožnica v spornem obdobju izven delovnega procesa oziroma je delala le 5 ur na teden in maksimalno varčevala z glasilkami. Polip pa se ji je kljub temu razvil do te mere, da je bila potrebna operacija. Dodatno je pojasnil, da telesna temperatura okoli 37 stopinj ali celo nekaj več, ne predstavlja omejitev pri delazmožnosti. Posebej je izpostavil, da je bila tožnica v obdobju petih mesecev pri osebni zdravnici trikrat in da je na podlagi te, zaslišana na sodišču, menila, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo.

14. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj prepričljive strokovne objektivne podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je pri oceni tožničine začasne delazmožnosti upošteval njeno delo in pogoje, pod katerimi ga je opravljala, upošteval pa je tudi vso medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda, tako, da ni nobenih odstopanj, niti nerazčiščenih ali odprtih vprašanj. Sodišče prve stopnje je vsa odprta vprašanja, izpostavljena v pripombah, z izvedencem dovolj razčistilo. Drugih ali dodatnih vprašanj pritožba ne navaja. Neutemeljeno in brez podlage očita le neusposobljenost izvedenca in nedovoljeno razlago medicinske dokumentacije, ker se je posvetoval s specialistom ORL. Dodatno posvetovanje z drugim specialistom ni nedovoljeno, niti ne kaže na neusposobljenost izvedenca, še zlasti v konkretnem primeru, ko gre za specialista med. dela prometa in športa, ki je pristojen prav za ocenjevanje delazmožnosti.

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in priznanje začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas zaradi bolezni od 26. 2. 2017 dalje, vendar ne do 21. 9. 2017. Iz izvedenskega mnenja in iz dokumentacije je namreč razvidno, da je bila tožnica dne 7. 8. 2017 sprejeta v Splošno bolnišnico B. na oddelku za mikrolaringoskopijo zaradi operativnega posega in da je od 7. 8. 2017 dalje upravičena do bolniškega staleža. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v delu, v katerem tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo od 7. 8. 2017 do 21. 9. 2017, zavrglo, ker za obdobje od 7. 8. 2017 bolniški stalež ni več sporen in ni podan pravni interes za ugotavljanje tega. Poleg tega bi bilo za isto obdobje o začasni nezmožnosti za delo odločeno še enkrat in še to različno, z izpodbijano sodbo neugodno za tožnico.

16. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da pravilno glasi kot je razvidno iz izreka.