Jedro

Tožbeni zahtevek v obravnavanem delu ni določen, kot bi moral biti. V tej situaciji bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP in tožečo stranko pozvati, da tožbo v tem delu popravi, ne pa izdati zamudne sodbe, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zahtevek, naj tožena stranka redno mesečno poroča vnaprej, torej od dne izdaje sodbe dalje, ni utemeljen, ker sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku III. točke izreka in v IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem (glede odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v prvem odstavku III. točke izreka sodbe) se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

II. toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.188,28 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.136,77 EUR za čas od 11. 12. 2009 dalje ter od zneska 1.051,51 EUR za čas od 1. 7. 2010 dalje (takšna odločitev je postala pravnomočna),

III. zavrnilo pa zahtevek, s katerim tožeča stranka predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da mora do sklenitve ustrezne pogodbe s tožečo stranko, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti ter zahtevek, da mora tožena stranka plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov, povečanega do 200% v višini, ki jo bo določilo sodišče,

IV. toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 107,36 EUR pravdnih stroškov.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odmerilo še nadaljnje pravdne stroške in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti še 127,44 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka in odločitev o stroških postopka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku ter pravilno odmero pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zoper sklep o stroških se tožeča stranka pritožuje iz istih pritožbenih razlogov in z enakim pritožbenim predlogom.

4. Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

O pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo civilne kazni:

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem delu zahtevka obrazložilo s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarilo je, da tožeča stranka ni postavila določenega zahtevka, kot bi ga morala. V nadaljevanju pa je pojasnilo še, da je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo, vendar za takšno trditev ni ponudila dokazov, svojih trditev torej ni dokazala, kar pa ob tem, ko zahtevek ni opredeljen, pomeni, da so dejstva v nasprotju z dokazi.

6. Pritožnik pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje, ko je (sicer pravilno) štelo, da tožbeni zahtevek v obravnavanem delu ni določen, kot bi moral biti, moralo ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP in tožečo stranko pozvati, da tožbo v tem delu popravi. Sodišče prve stopnje tega ni naredilo, ampak se je v nadaljevanju obrazložitve zamudne sodbe spustilo v presojo, ali je tožeča stranka svoje trditve dokazala. Tožeča stranka v pritožbi pravilno meni, da takšna presoja ne sodi v obrazložitev zamudne sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nečesa ni dokazala, ne more utemeljiti zavrnilne zamudne sodbe. V primeru, ko zatrjevana dejstva nasprotujejo predloženim dokazom, pa sodišče sploh ne more izdati zamudne sodbe, ampak mora ta del zahtevka obravnavati na naroku za glavno obravnavo.

7. Višje sodišče je moralo torej glede zahtevka na plačilo civilne kazni pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (1. odstavek 354. člena ZPP), obravnavane kršitve namreč v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. V tem delu bo moralo sodišče prve stopnje opraviti postopek po 108. členu ZPP.

Glede naložitve mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov:

8. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z argumentacijo, da četrti odstavek 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) uporabnikom varovanih del, ki jih uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, res nalaga mesečno poročanje o uporabi varovanih del. Sodišče prve stopnje takšno določbo razume kot dolžnost, ki jo zakon sicer nalaga uporabnikom, vendar pa ta določba upravičencem ne daje sodnega varstva v taki obliki, saj 167. člen ZASP določa, kakšne zahtevke lahko uveljavljajo upravičenci. Višje sodišče se s takšnim materialnopravnim stališčem ne more brez pridržkov strinjati, saj določba 167. člena ZASP ne predstavlja zaprtega kroga možnih zahtevkov, ki jih avtorji lahko uveljavljajo v primeru kršitve avtorske pravice.

9. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V skladu z določbo prvega odstavka 311. člena ZPP sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev (in zahtevek na obveznost mesečnega poročanja je dajatveni zahtevek), le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Zahtevek, naj tožena stranka redno mesečno poroča vnaprej, torej od dne izdaje sodbe dalje, ni utemeljen iz tega razloga.

10. Utegnil bi biti utemeljen tak zahtevek za čas do izdaje sodbe, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi (pa tudi v svojih navedbah, podanih pred sodiščem prve stopnje) trdi, da bo le z ugoditvijo takšnemu zahtevku lahko pridobival podatke, ki jih potrebuje za opravljanje z zakonom poverjenih ji nalog. Takšno stališče tožeče stranke pa je napačno. Prav ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del (v obravnavani zadevi je odločitev o tem postala pravnomočna) kaže na to, da tožeča stranka za uveljavljanje zahtevkov, podatkov tožene stranke ni rabila. ZASP je zasnovan tako, da omogoča uveljavljanje zahtevkov zaradi izkoriščanja sorodnih glasbenih pravic tudi takrat, ko uporabniki podatkov ne posredujejo. Ob tem, ko je tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov pravnomočno ugodeno, ugoditev zahtevku na predložitev mesečnih poročil za isto obdobje ne bi imela nobenega smisla, bi bila neutemeljena in napačna. Tožeči stranki bi dajala nedopusten izvršilni naslov za dosego nečesa, česar ne potrebuje (več) in do česar za to tudi ni več upravičena. To je razlog, zaradi katerega je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na predložitev poročil o obsegu javnega priobčevanja fonogramov za čas do izdaje sodbe, pritožba glede tega dela odločitve pa neutemeljena.

11. Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v prvem odstavku III. točke izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo in v tem delu izpodbijana sodba potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka:

12. Razveljavitev odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka (vsebovanih v zamudni sodbi in v sklepu z dne 1. 8. 2012) je posledica delne razveljavitve sodbe (4. in 3. odstavek 165. člena ZPP). Glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče le dodaja, da v obravnavani procesni situaciji ni (bilo) podlage za odmero nagrade po 3101. tarifni številki Odvetniške tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), kot da gre za prenehanje mandata.