Jedro

Določbe o alternativnem prestajanju kazni zapora z delom v splošno korist ne veljajo za mladoletniški zapor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bilo odločeno, da se predlog mlajšega polnoletnika U. S. za nadomestitev kazni mladoletniškega zapora z deli v splošno korist kot neutemeljen zavrne.

2. Okrožno sodišče v Kopru je zavrnilo predlog mlajšega polnoletnika U. S., za nadomestitev kazni mladoletniškega zapora z deli v splošno korist kot neutemeljen. Menilo je, da mlajši polnoletnik ne izpolnjuje meril, ki jih določa 86. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za nadomestitev zapora z delom v splošno korist. Po presoji sodišča prve stopnje je alternativna izvršitev kazni zapora mogoča tudi v primeru izrečenega mladoletniškega zapora. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 22. 8. 2013 menilo drugače. Ocenilo je, da 86. člen KZ-1 navaja, da je mogoče kazen zapora, kazen, ki jo sodišče izreče polnoletnim storilcem kaznivih dejanj, za dejanja, ki so jih storili kot polnoletniki, nadomestiti z izvajanjem del v splošno korist, ter da ta določba ne velja za kazen mladoletniškega zapora. Tudi na podlagi določbe 375. člena KZ-1, ki navaja, katere določbe kazenskega zakonika se uporabljajo v postopku zoper mladoletnike, je mogoče napraviti enak sklep, da kazni mladoletniškega zapora ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. Pogoji za izrek mladoletniškega zapora in namen tega zapora so drugačni kot zapor v postopku zoper mladoletne osebe.

3. Zoper sklep je zagovornik mlajšega polnoletnika vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, zakona o kazenskem postopku in pravil postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da nadomesti kazen mladoletniškega zapora z deli v splošno korist. Zagovornik se z odločitvijo sodišč ne strinja in meni, da je stališče sodišča druge stopnje napačno, saj je četrti odstavek 86. člena KZ-1, ki se je uporabljal v času storitve kaznivega dejanja, določal, da se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju dveh let dela v splošno korist. Po oceni vložnika zahteve to velja tudi za mladoletnike. Določba 375. člena KZ-1 namreč navaja, da se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike uporabljajo določbe od 70. do 94. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in druge določbe, ki so v tem členu zapisane. Meni, da je stališče višjega sodišča, da se uporabljajo določbe KZ napačno, saj je potrebno za storilce uporabiti milejši zakon to je KZ-1, ki predvideva, da se kazen zapora lahko izvrši z opravljanjem del v splošno korist. Sodišče je napačno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za nadomestitev mladoletniškega zapora z delom v splošno korist. Določba 129.a člena ZKP omogoča sodišču, da ko so izpolnjeni pogoji, lahko tudi kazen mladoletniškega zapora nadomesti z delom v splošno korist. 4. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da določba 86. člena KZ-1 in 375. člena KZ-1, ki navaja, katere določbe KZ se uporabljajo do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike, ne omogoča nadomestitve mladoletniškega zapora z delom v splošno korist. Sankcija mladoletniškega zapora pa je tudi specifična, saj 89. člen KZ postavlja drugačne pogoje in omejitve za izrek zaporne kazni kot v postopku zoper polnoletne osebe. Mladoletniški zapor predstavlja izjemen ukrep, ko zoper mladoletnika vzgojnega ukrepa ne bi bilo upravičeno izreči. 5. Mlajši polnoletnik in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

6. Prvi odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje, ali določba 86. člena KZ-1 velja tudi v postopku proti mladoletnikom oziroma, ali je kazen mladoletniškega zapora mogoče nadomestiti z delom v splošno korist ter, ali določba 375. člena KZ-1, omogoča alternativno prestajanje kazni mladoletniškega zapora. V obravnavani zadevi gre za takoimenovano drugo odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je najprej presodilo, ali je podan kriterij pomembnosti pravnega vprašanja. Presodilo je, da je ta kriterij izpolnjen, saj gre za vprašanje, ki je pomembno za enotno uporabo prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. O vprašanju, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče še ni izreklo.

8. Potrebno je torej odgovoriti na vprašanje, ali mogoče v postopku zoper mladoletnike oziroma mlajše polnoletne storilce kaznivih dejanj, katerim je bila pravnomočno izrečena kazen mladoletniškega zapora, to kazensko sankcijo nadomestiti z delom v splošno korist po členu 86. KZ-1. Po določbi 375. člena KZ-1, ki je veljala v času, ko je mlajši polnoletnik, storil kazniva dejanja, za katera je bil pravnomočno spoznan za krivega, se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike iz drugega odstavka 5. člena tega zakonika (KZ-1) za mladoletnike uporabljajo določbe drugega odstavka 70. člena, določbe 71. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena ter določbe tretjega odstavka 100. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 - popravek, 23/99, 40/2004 in 95/2004, v nadaljnjem besedilu Kazenski zakonik), določbe tega zakonika, kot sicer veljajo za polnoletne pa le, v kolikor ne nasprotujejo navedenim določbam Kazenskega zakonika (Zakon o spremembi Kazenskega zakonika - KZ-1A, Ur. l. RS, št. 39/2009 z dne 26. 5. 2009). Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), objavljenem v Ur. l. RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011, ki se je začel uporabljati dne 15. 5. 2012, je bil zakonskemu besedilu v prvem odstavku dodan še tekst, da se uporabljajo še določbe prvega odstavka 102. člena, točke 3, četrtega odstavka 103. člena, šestega odstavka 109. člena in drugega odstavka 113 . in 115. člena Kazenskega zakonika ter drugi odstavek, da se vzgojni ukrep izrečen mladoletniku, izbriše v enem letu od takrat, ko je bilo izvrševanje ustavljeno. Določbe, ki veljajo za mladoletnike in tudi za izrekanje sankcij mlajšim polnoletnikom za dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki, so tako navedene v Kazenskem zakoniku in veljajo za prej navedeno skupino storilcev kaznivih dejanj določbe KZ-1, ki sicer veljajo za polnoletne, le v primeru, kolikor ne nasprotujejo navedenim določbam KZ.

9. Višje sodišče v sklepu pravilno poudarja, da določba 86. člena KZ-1 in njena novela v KZ-1B ne omogočata, da se mladoletniški zapor nadomesti z delom v splošno korist. Določbi 86. člena KZ-1 oziroma KZ-1B določata način izvršitve kazni zapora. Določata način izvršitve kazenske sankcije, ki jo je mogoče izreči tistim storilcem kaznivih dejanj, ki so dejanje storili kot polnoletni, saj se kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde, kot določa drugi odstavek 1. člena KZ-1. V drugem odstavku 5. člena KZ-1 je določeno, da posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnic oziroma mladoletnikov in pravnih oseb. Dokler ne bo sprejet zakon o posebni kazenski odgovornosti mladoletnikov, se po prehodni določbi 375. člena KZ-1 uporabljajo določbe KZ. Določba 86. člena KZ-1 je uvrščena v X. poglavje, Temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij, to je sankcij, ki veljajo za polnoletne osebe in določajo položaj obsojenca na prestajanju kazni zapora, prestajanje kazni zapora oziroma način izvršitve kazni zapora (lahko tudi alternativno), način izvršitve denarne kazni, pogojni odpust in preklic pogojnega odpusta. Temeljne določbe za izvrševanje kazenskih sankcij izvrševanja sankcij za mladoletnike ne urejajo, tako tudi ne o izvrševanja izrečenega mladoletniškega zapora. Tudi prvi odstavek 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki ureja izvrševanje dela v splošno korist, s katerim sodišče nadomesti kazen zapora do dveh let, ne določa, da je mogoče nadomestiti z delom v splošno korist kazen mladoletniškega zapora, ampak le kazen zapora, to je kazen, ki jo je mogoče izreči polnoletnim storilcem kaznivih dejanj. ZIKS-1 ureja mladoletniški zapor v členih od 112 do 118. Določba 13. člena ZIKS-1 pa sodi k izvrševanju kazni zapora, k izvrševanju sankcije, ki jo je mogoče izreči le polnoletnim storilcem kaznivih dejanj. Tako že sistematična razlaga določb KZ-1 pa tudi ZIKS-1 napotuje na zaključek, da določbe o alternativnem prestajanju kazni zapora z delom v splošno korist ne veljajo za mladoletniški zapor. Do enakega zaključka privede tudi jezikovna razlaga določbe člena 86. KZ-1, ki ureja alternativno izvrševanje kazni zapora v četrtem odstavku 86. člena KZ-1 oziroma sedaj sedmem in osmem odstavku 86. člena KZ-1B. Zakonski tekst določa, da se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist. Jezikovna razlaga tako privede do sklepa, da je le kazen zapora mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. 10. Kazen mladoletniškega zapora urejata določbi 89. člena (mladoletniški zapor) in 90. člena (odmera mladoletniškega zapora) KZ. Po določbi drugega odstavka 89. člena KZ mladoletniški zapor ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. Za kazniva dejanja, za katere je mogoče izreči kazen zapora trideset let, se sme izreči mladoletniški zapor do desetih let. Mladoletniški zapor se izreka na leta in cele mesece. Tretji odstavek 89. člena določa, da pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, predpisano za storjeno kaznivo dejanje (ob pogoju iz prvega odstavka 89. člena, da je mogoče mladoletniški zapor izreči le za dejanja, za katere je z zakonom predpisana kazen zapora petih let ali več). Sodišče je pri izrekanju mladoletniškega zapora vezano še na nadaljnji pogoj, da zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa (prvi odstavek 89. člena KZ). Ko sodišče odmeri kazen mladoletniškega zapora pa pri odmeri upošteva poleg olajševalnih in obteževalnih okoliščin iz 41. člena KZ še stopnjo mladoletnikove osebne zrelosti in čas, potreben za njegovo vzgojo, prevzgojo in strokovno usposabljanje (prvi odstavek 90. člena KZ). Člen 93 KZ v prvem odstavku določa, da se sme polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik poleg naštetih vzgojnih ukrepov ob pogojih iz 89. člena KZ tudi mladoletniški zapor. Sodišče pri presoji, ali naj izreče katero od naštetih sankcij, upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami.

11. Vsebina zakonskih določb pove, da je namen kazni mladoletniškega zapora drugačen kot je namen izrekanja zaporne kazni. Poleg splošnih pogojev, ki so predpisani za izrek kazni mladoletniškega zapora (89. člen) sodišče pri odmeri mladoletniškega zapora ne upošteva le splošnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot pri kazni zapora, ampak tudi stopnjo mladoletnikove osebnostne zrelosti, potreben čas za njegovo vzgojo, prevzgojo in strokovno usposabljanje. Izrazito je poudarjen namen resocializacije in pa tudi vzgoje in prevzgoje storilca, ki mu je izrečen mladoletniški zapor (enak namen kot pri vzgojnih ukrepih). Namen mladoletniškega zapora je tudi, da se storilcu (mladoletniku oziroma mlajšemu polnoletniku) omogoči strokovno usposabljanje, da se usposobi za življenje na prostosti. Sodišče pri odmeri kazni mladoletniškega zapora ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje. Mladoletniškega zapora ni mogoče izreči v krajšem trajanju kot šest mesecev, kar tudi utemeljuje namen mladoletniškega zapora: vzgoja, prevzgoja in strokovno usposabljanje, za katero je potreben določen čas. Zakon ne predpisuje možnosti omilitve mladoletniškega zapora, omilitve kazni tako kot za polnoletne storilce kaznivih dejanj (51. člen KZ-1 oziroma prej 42. in 43. člen KZ). Prav tako ni mogoče izreči v zvezi z mladoletniškim zaporom pogojne obsodbe. Tudi pogojni odpust za prestajanje kazni je urejen drugače. Novela KZ-1B uvaja uporabo 109. člena KZ oziroma njegovega šestega odstavka, po katerem je lahko mladoletnik oziroma mlajši polnoletnik s prestajanja kazni mladoletniškega zapora odpuščen po 1/3 prestane kazni, vendar ne prej, preden ne prebije šestih mesecev v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora. Izvajanje kazni mladoletniškega zapora je drugačno kot izvajanje kazni zapora. Mladoletniki ter mlajši polnoletniki prestajajo kazen v posebnih zavodih za prestajanje mladoletniškega zapora (113. člen ZIKS-1) izvrševanje te sankcije pa ima tudi značilnosti izvrševanja vzgojnih ukrepov (114. člen - izbira dela, 115. člen - šolanje in poudarek, da zavod namenja posebno pozornost mladoletnikovi pedagoški, psihosocialni in specialno terapevtski obravnavi, organizira pouk za dokončanje osnovne šole in pridobitev poklica ter skrbi za športno udejstvovanje in druge aktivnosti mladoletnikov).

12. Glede na namen izrekanja kazni mladoletniškega zapora in tudi namen izvajanja mladoletniškega zapora (oboje se razlikuje od izvajanja zaporne kazni), je nadomestitev kazni mladoletniškega zapora z delom v splošno korist, v nasprotju z namenom te sicer najstrožje kazenske sankcije, ki jo je mogoče izreči mladoletniku in mlajšemu polnoletniku, če sodišče presodi, da zanj pridejo v poštev sankcije, ki jih je mogoče izreči mladoletnikom. Prav terapevtska, socialna in prevzgojna funkcija mladoletniškega zapora nasprotuje izvrševanju tega zapora na alternativen način. Določbe KZ-1, ki sicer veljajo za polnoletne se lahko uporabljajo le, kolikor ne nasprotujejo navedenim določbam KZ, ki se uporabljajo za mladoletnike in tudi za mlajše polnoletne. Glede na pomen mladoletniškega zapora določba 86. člena KZ-1 nasprotuje izvrševanju kazni mladoletniškega zapora na alternativen način. Zato je ni mogoče uporabiti, saj se z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist, ni mogoče uresničiti namena in ciljev izrečene kazenske sankcije mladoletniškega zapora. V Kazenskem zakoniku ni bilo določeno ali predvideno, da je mogoče kazen mladoletniškega zapora izvrševati na kakšen drug način, čeprav je že kazenski zakonik v 107. členu dopuščal možnost izvrševanja kazni zapora, sicer le do treh mesecev tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju najdalj šest mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Možnost alternativnega prestajanja kazni mladoletniškega zapora v KZ torej ni bila predpisana. Ker po navedenem določba 86. člena KZ-1 ne velja za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora, zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti za storilca milejši zakon, to je KZ-1, ki predvideva, da se kazen zapora do dveh let lahko izvrši z opravljanjem del v splošno korist. 13. Po navedenem je tudi sklicevanje zagovornika na postopek po 129.a členu ZKP za izvedbo izvršitve alternativne kazenske sankcije, neutemeljeno.

14. Zagovornik trdi, da je bil senat očitno negativno nastrojen proti S., zato zahteva izločitev senata na podlagi 41. člena ZKP. V določbi 41. člena ZKP je v prvem in drugem odstavku naveden rok, do katerega je mogoče zahtevati izločitev sodnika sodišča prve stopnje iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki ga smiselno s svojimi navedbami uveljavlja zagovornik. Izločitev sodnika sodišča prve stopnje lahko stranka zahteva do začetka glavne obravnave, po začetku glavne obravnave pa le, če stranki ni bil in ni mogel biti znan, izločitev sodnika višjega sodišča pa stranka lahko zahteva le do začetka seje senata. Stranka pa mora vedno zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi oziroma sodnika višjega sodišča. Po sprejeti odločitvi izločitve sodnikov več ni mogoče zahtevati. Izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ni mogoče uveljavljati v zvezi s sprejeto odločitvijo sodišč. Zagovornik tudi razlogov za izločitev ni uveljavljal v rokih, ki jih določa ZKP, niti ni zahteval izločitve poimensko določenega sodnika, zato ne more več uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledice kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je prekludiran.

15. Z ostalimi navedbami, v katerih se zagovornik ne strinja z odločitvijo (prvostopenjskega) sodišča, da niso podani pogoji za nadomestitev mladoletniškega zapora z delom v splošno korist in graja odločitev sodišča, ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ali druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe).

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).