Jedro

Neutemeljen je očitek neustavnosti prehodne določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-21/2002 zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 498. člena ZPP.

Ocenilo je, da uporaba 1. odstavka 498. člena ZPP glede vprašanja dopustnosti revizije v postopkih, v katerih je bila tožba oziroma ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakonov in s prepovedjo posega v pridobljene pravice ter pravice do enakega varstva pravic v postopku. Pravdna stranka namreč ne pridobi pravice do revizije z vložitvijo tožbe, ampak nastane pravica do revizije šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.10.2000 razsodilo, da ostane plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. I PL 576/94-2 z dne 27.7.1994, glede plačila 820.181,30 SIT s pripadki, v veljavi. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 16.1.2002 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je nato vložila revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8.3.2002 zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbo tožene stranke proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in ta prvostopenjski sklep potrdilo.

Proti zadnjemu sklepu vlaga revizijo tožena stranka. Uvejavlja "vse revizijske razloge" in navaja, da je bila njena prejšnja revizija zavržena, ker naj bi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presegala 1.000.000 SIT. Takšno odločitev je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, ki je navedlo, da novi Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, da bi se v primeru, kadar je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega zakona in se medtem postopek pred sodiščem prve stopnje še ni končal, presojala dovoljenost revizije po prejšnjih predpisih. Tožena stranka meni, da je taka odločitev neustavna, saj določa razmerja za nazaj, ko jih pravdna stranka ni mogla spremeniti in tudi ne na novo ovrednotiti. V času začetka pravdnega postopka je znesek, ki je bil vtoževan s strani tožeče stranke, dopuščal vložitev revizije zoper odločitev sodišča druge stopnje, vendar pa tožena stranka ni odgovorna za delo sodišča, saj bi vrednost spora dovoljevala vložitev revizije, v kolikor bi sodišče pravočasno rešilo pravdni postopek.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je bila mandatna tožba vložena dne 22.7.1994, to je v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku pa se je pravdni postopek nadaljeval po njegovih določbah, glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena ZPP. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 4.10.2000, to je v času veljavnosti novega ZPP. Zato je bilo treba tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije uporabiti določbe tega zakona. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru znaša navedena vrednost 820.181,30 SIT, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče nedovoljeno revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP), drugostopenjsko sodišče pa pravilno potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka meni, da bi bilo treba dovoljenost revizije presojati po procesnih predpisih, ki so veljali v času vložitve tožbe, in da je zato odločitev nižjih sodišč, ki sta se oprli na določbe novega Zakona o pravdnem postopku, neustavna. Sodišči sta uporabo novega ZPP utemeljili na prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP, kar pomeni, da se tožena stranka sklicuje na neustavnost navedene določbe. Očitek neustavnosti pa je neutemeljen, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je po 160. členu Ustave pristojno odločati o skladnosti zakonov z Ustavo, v zadevi U-I-21/02 (Ur. l. RS, št. 83/2002) zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 498. člena ZPP. Ocenilo je, da uporaba prvega odstavka 498. člena ZPP glede vprašanja dopustnosti revizije v postopkih, v katerih je bila tožba vložena še v času veljavnosti ZPP 1977, ni v neskladju z Ustavo oziroma ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakonov in s prepovedjo posega v pridobljene pravice ter pravice do enakega varstva pravic v postopku. Pravdna stranka namreč ne pridobi pravice do revizije z vložitvijo tožbe, ampak nastane pravica do revizije šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo.

Glede na navedeno je zaključiti, da edini opredeljeni in obrazloženi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).