Jedro

Če gre za kaznivo dejanje, pregonljivo po uradni dolžnosti, ni pravno relevantno, ali je oškodovanec vložil kazensko ovadbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega M. Ž. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega M. Ž. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu na podlagi 56. člena KZ v zvezi z 58. členom KZ izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo za vsako kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo (pravilno: določilo) kazen eno leto in pet mesecev zapora, preizkusno dobo štiri leta ter posebni pogoj, da oškodovanemu B. M. v enem letu po pravnomočnosti sodbe plača 5.758,36 EUR. Sodišče je obsojencu izreklo tudi ukrep varstvenega nadzora za čas treh let ter navodilo, da se zdravi zaradi alkoholizma in odvisnosti od iger na srečo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec oškodovanemu M. dolžan plačati 5.758,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2003 dalje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani, da je o teh očitkih zavzelo stališče že sodišče druge stopnje. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki nasprotuje stališču in predlogu vrhovne državne tožilke. Zagovornik dodatno še navaja, da je policija že pred pridobitvijo odredbe preiskovalnega sodnika pridobila dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti predkazenski postopek tudi brez izvedbe ukrepa po 156. členu ZKP. Policija je s pridobitvijo podatkov o prometu na obsojenčevem transakcijskem računu prišla do osebnih podatkov drugih dveh oškodovancev, vendar ne z namenom utemeljevanja suma zaradi storitve kaznivega dejanja na škodo M., ampak zaradi dokazovanja še dveh kaznivih dejanj na škodo Ž. B. in I. d. o. o. Sklepno zagovornik povzema še izjavo Ž. B., ki jo je ta dal policistom.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v pritožbi opozoril na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo krivdorek, vendar sodišče tem navedbam ni sledilo, in sicer da dejansko stanje ne izkazuje goljufivega namena. Po zagovornikovem prepričanju goljufivi namen ni bil podan ne ob sklenitvi posojilnega razmerja z B. M. ne ob podpisovanju posojilnih pogodb z Ž. B. in I. d. o. o. Ob tem se zagovornik sklicuje na razloge, s katerimi je v pritožbi izpodbijal pravno oceno sodišča prave stopnje v zvezi z goljufivim namenom. Razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je sodišče zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi z goljufivim namenom, pa nasprotujejo sami sebi oziroma so toliko nejasni, da jih je mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik ne sprejema razlogov sodišča druge stopnje o obstoju goljufivega namena. Navaja, da v spisu ni nobenega dokaza o tem, da bi obsojenec že ob sklenitvi posojilnega razmerja z oškodovanim M. vedel, kaj se bo potem zgodilo, ali celo načrtoval nadaljnja sklepanja kreditnih pogodb z bankami. Razlogi drugostopenjskega sodišča v deveti točki sodbe so po vložnikovem mnenju sami s seboj v nasprotju, zato bi bil ob drugačni pravni oceni mogoč le izrek oprostilne sodbe.

6. Po prvem odstavku 424. člena ZKP mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti. Obrazložitev uveljavljanih kršitev je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Zato v obravnavani zadevi vložnik ne more uspeti zgolj s posplošenim sklicevanjem na razloge, ki jih je navajal že v pritožbi. Prav tako vložnik ne more uspeti z nestrinjanjem z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o obstoju goljufivega namena in navajanjem, da s tem v zvezi ne obstajajo nobeni dokazi. Na ta način vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik utemeljuje s tem, da je policija prekoračila odredbo preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu na obsojenčevem bančnem računu. Odredba se je nanašala le na kaznivo dejanje, storjeno na škodo B. M., ne pa tudi na kaznivi dejanji, storjeni na škodo drugih dveh oškodovancev. Odredbo je treba tolmačiti restriktivno, ker gre za poseg v pravico do zaupnosti osebnih podatkov. Policija je na podlagi izpisa z obsojenčevega transakcijskega računa prišla do podatkov o posojilih drugima dvema oškodovancema in s tem gotovo kršila sodno odredbo. Vsi podatki, pridobljeni na tej podlagi, pa predstavljajo sadež zastrupljenega drevesa. Na dokaze, pridobljene v nasprotju z določbami ZKP, se sodba ne sme opirati. Prav tako oškodovana Ž. B. in I. d. o. o., nista vložila kazenskih ovadb, ampak sta svoji terjatvi uveljavljala v civilnem postopku. Sodišče druge stopnje po vložnikovem mnenju o teh dejstvih ni navedlo nobenih utemeljenih razlogov. Odgovor sodišča druge stopnje, da je pridobljene podatke mogoče uporabiti tudi v zvezi z drugimi oškodovanci, ki niso podali kazenske ovadbe je po zagovornikovem stališču v nasprotju z osnovno tezo sodišča, ko tak pritožbeni očitek zavrača kot neutemeljen, obenem pa ne pojasni, zakaj je dopustno prekoračiti sodno odredbo in katera zakonska določba tako prekoračitev dopušča. 8. Vložnik zgolj na splošni ravni očita sodišču druge stopnje, da ni navedlo zakonske določbe, ki naj bi policiji dopuščala tako ravnanje, pri čemer pa tudi sam, ne izrecno in ne po vsebini, v zahtevi ne pojasni, katera določba kazenskega postopka je bila po njegovem mnenju kršena. Na tak, že v pritožbi uveljavljan očitek, je sodišče druge stopnje odgovorilo (sodba, stran 7), da je podatke o prometu na obsojenčevem transakcijskem računu, do katerih je policija ob preiskovanju kaznivega dejanja goljufije na škodo M. prišla na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 177/2006 z dne 2. 8. 2006, dopustno uporabiti tudi v zvezi z drugima oškodovancema, ki takrat ovadbe še nista podala, oziroma je sploh nista podala. Vrhovno sodišče tako stališče drugostopenjskega sodišča sprejema kot razumno utemeljeno. Ob tem še dodaja, da je oškodovani M. 16. 6. 2005 vložil kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani; da je policija na zahtevo državnega tožilstva kazensko ovadbo dopolnila z zbiranjem obvestil o obsojenčevem premoženjskem stanju; da je na tej podlagi policija podala pobudo za izdajo odredbe po 156. členu ZKP; ter da je državno tožilstvo 14. 4. 2006 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani podalo predlog za izdajo odredbe po prvem odstavku 156. člena ZKP. Po pridobitvi podatkov od banke na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 177/2006 z dne 2. 8. 2006 je policija te podatke analizirala, kazensko ovadbo dopolnila (poročilo z dne 30. 1. 2007), dodatno pa je ugotovila še utemeljen sum storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ na škodo Ž. B. in družbe I. d. o. o. V primeru, ko policija po vložitvi kazenske ovadbe izve za nova dejstva, dokaze ali sledove kaznivega dejanja, na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP zbere potrebna obvestila in o tem pošlje državnemu tožilcu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Prav tako mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno po uradni dolžnosti pregonljivo kaznivo dejanje, na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP ukreniti potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja, odkrije in zavaruje sledove kaznivega dejanja ter zbere vsa za uspešno izvedbo kazenskega postopka koristna obvestila. Zato policiji ni mogoče očitati, da je „prekoračila odredbo preiskovalne sodnice“, pritrditi pa je treba tudi stališču drugostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni pravno relevantno, ali sta druga dva oškodovanca vložila kazenski ovadbi ali ne, saj gre za kaznivi dejanji, pregonljivi po uradni dolžnosti. Ob tem, da sodišče druge stopnje ni sprejelo zagovornikovih trditev o prekoračitvi sodne odredbe, je razumljivo, da ni odgovorilo na vložnikovo vprašanje, zakaj naj bi bilo tako odredbo dopustno prekoračiti.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnih iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.