Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je s prvotnim tožbenim zahtevkom uspel 95-odstotno, torej v pretežnem delu, kar je ustrezna podlaga za odločitev, da mu tožena stranka povrne celotne potrebne stroške, saj s preostankom niso nastali posebni stroški.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Stranski sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške delovnega spora v višini 302,53 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ji prizna povračilo vseh pravdnih stroškov in se jih naloži v plačilo tožniku. Zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede dejstva, da tožena stranka ni plačala 425,75 EUR tožniku na račun vtoževanih zneskov, pač pa tudi za druga obdobja, v skupnem bruto znesku pa je 5. 12. 2017 tožniku plačala 500,13 EUR v okviru tožbenega zahtevka. Povzema potek postopka po posameznih pravdnih dejanjih. S sklicevanjem na nekatere judikate zavrača uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP za odmero stroškov postopka, saj tožnik ni umaknil tožbenega zahtevka takoj po izpolnitvi. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki skladno z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP vse njene stroške naložiti v plačilo tožniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo potrebnih stroškov tožene stranke, kljub temu, da jih je priglasila. V zvezi s tem zatrjuje absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da niso potrebni stroški postopka tožnika za odpoved glavni obravnavi in umik tožbe. Opozarja, da tožnik s svojim zahtevkom ni uspel v celoti, sodišče prve stopnje pa njegovega uspeha sploh ni ugotavljalo in mu je napačno priznalo 100 % vseh pravdnih stroškov. Navaja, da je bila njena prva pripravljalna vloga v postopku potrebna in je upravičena do nagrade zanjo v višini 150 točk. Meni, da je bila potrebna tudi druga pripravljalna vloga, s katero je tudi sama podala izjavo odpovedi glavni obravnavi ter podala še druge navedbe, s katerimi je odgovorila na pripravljalno vlogo tožnika z dne 3. 9. 2018. Trdi, da so tudi stroški za vlogo, s katero je soglašala z umikom tožbe, potrebni stroški postopka. Meni, da po izpolnitvi 5. 12. 2017 tožniku ni več ničesar dolgovala, zato bi moral tožnik takoj umakniti tožbo, ker pa tega ni storil, ji je dolžan v celoti povrniti njene stroške postopka. Podredno navaja, da je tožnikov uspeh v postopku lahko, glede na vrednost spornega predmeta 2.740,00 EUR po spremembi tožbe, kvečjemu 21,8 %, saj je toženka v okviru prvotnega tožbenega zahtevka 4. 8. 2017 tožniku obračunala 98,25 EUR, 5. 12. 2017 pa 500,13 EUR, skupno torej 598,38 EUR. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni storilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve je namreč razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje priznalo tožniku stroške postopka in zakaj jih je štelo za potrebne, ter da toženi stranki povračilo stroškov postopka ne gre. Tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sklepa jasna. Prav tako tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka istega člena ZPP, saj toženi stranki ni bila odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka je lahko uveljavljala svoje razloge, zaradi katerih meni, da je upravičena do povračila stroškov postopka oziroma da tožnik do povrnitve svojih stroškov postopka ni upravičen.
6. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo 3. 2. 2017 zahteval plačilo 632,34 EUR iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za različna referenčna obdobja od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2016. Tožena stranka v pritožbi navaja, da mu je 4. 8. 2017 obračunala bruto znesek 98,25 EUR, 5. 12. 2017 pa bruto znesek 500,13 EUR, skupno torej 598,38 EUR. Tožnik je 17. 1. 2018 sodišče obvestil o delnem plačilu s strani tožene stranke ter navedel, da ne ve, kolikšen delež izvedenega plačila se nanaša na zahtevke iz tožbe, nakar je 31. 5. 2018 delno umaknil tožbo za skupno 474,00 EUR. Tožena stranka je z vlogo z dne 18. 7. 2018 soglašala z delnim umikom ter podala določena pojasnila v zvezi z delnimi plačili tožniku. Nato je 21. 1. 2019 tožnik svojo tožbo umaknil v celoti.
7. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker tožbe ni umaknil pravočasno po izpolnitvi. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v pritožbi jasno navedla, kateri del njenih plačil tožniku 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017 se nanaša na prvotni tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu (na plačilo 30-odstotnega dodatka za delo prek polnega delovnega časa za različna referenčna obdobja od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2016). Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da tožbe ni umaknil takoj po plačilu, saj na podlagi samih plačilnih list ni mogoče ugotoviti, ali se plačili tožene stranke nanašata na vtoževane zneske iz tožbe. Drugačna pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je treba stroške postopka odmeriti po uspehu (154. členu ZPP).
8. Iz odločitve sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo celotne potrebne stroške tožnika, izhaja, da je štelo, da je tožnik v postopku v celoti uspel. Tožena stranka taki ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek med postopkom spremenil tako, da je zahteval plačilo 2.740,13 EUR. Njeno zavzemanje ni utemeljeno. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 632,34 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 31. 5. 2018 je sicer res predlagal spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek zviša na 2.740,13 EUR. Sprememba tožbe je bila vročena toženi stranki 12. 6. 2018, vendar ji je izrecno nasprotovala (torej ni podala soglasja k spremembi tožbe). V 185. členu ZPP je določeno, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo na sklepu o ustavitvi postopka in izpodbijanem sklepu napačno (višjo) vrednost spornega predmeta, ne pomeni, da je dopustilo spremembo tožbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerim je priznalo tožniku celotne priglašene potrebne stroške postopka, pa je razvidno, da ni odločalo o spremenjeni tožbi. Glede na to je pravilno stališče, da je bila tožba potrebna in posledični sklep, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Tožnik je namreč s prvotnim tožbenim zahtevkom uspel 95-odstotno (598,38 EUR od zahtevanih 632,34 EUR), torej v pretežnem delu, kar je ustrezna podlaga za odločitev, da mu tožena stranka povrne celotne potrebne stroške, saj s preostankom niso nastali posebni stroški. Pritožbena navedba, da je tožnikov uspeh nižji, je tako neutemeljena, saj v predmetni zadevi ni prišlo do spremembe tožbe po ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo stroškov tožene stranke v postopku, saj je tožnik s prvotno tožbo uspel v pretežnem delu, zato toženi stranki ni dolžan povrniti njenih stroškov postopka.
9. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila za postopek potrebna pripravljalna vloga z dne 31. 5. 2018 ter vlogi o odpovedi glavni obravnavi in umik tožbe. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka šele v pritožbi jasno navedla, na kaj so se nanašala njena plačila, ki so bila podlaga za umik in ustavitev postopka, tožniku ni mogoče šteti v škodo, da 31. 5. 2018 ni v celoti umaknil tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ta pripravljalna vloga potrebna in zato tožniku pravilno priznala 150 točk nagrade za njeno sestavo. Enako velja za vlogi z dne 3. 9. 2018 in 16. 1. 2019, saj gre za obrazloženi vlogi, ki sta bili glede na dvom o tem, ali je tožena stranka s svojimi plačili po vložitvi tožbe v pretežnem delu izpolnila tožbeni zahtevek, potrebni.
10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj glede na njegovo vsebino, ki se sploh ne nanaša na pritožbene navedbe, z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).