Jedro

Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1084/2025 z dne 15. 10. 2025 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo z dne 18. 3. 2025, za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 8663/2025 (v nadaljevanju Prošnja).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka tožnika pozvala s pozivom z dne 11. 7. 2025 na dopolnitev Prošnje v smislu dokumentacije in dokazil, ki bi pojasnjevali njegov materialni položaj v tujini. Tožnik je odgovoril, da nima v matični državi nobenega premoženja, da je Tunizijo zapustil leta 2017, da je v Slovenijo prišel leta 2019 kot prosilec za azil in da ima zdaj dovoljenje za stalno prebivanje. Toženka je po ugotovitvi: (i) da tožnik dopolnitvi ni priložil nikakršnih uradnih dokazil, čeprav je bil v navedenem pozivu izrecno pozvan na to; (ii) da se do manjka predmetnih uradnih dokazil v svojem dopisu ni opredelil; (iii) da Prošnje ni dopolnil ustrezno v smislu predmetnih uradnih dokazil o obstoju ali neobstoju premoženja niti se do tega ni opredelil, Prošnjo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZBPP, kot nepopolno zavrgla.

Tožnikove navedbe

3.Tožnik sodišču zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovno odločanje in toženki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora.

4.Navaja, da je vložil Prošnjo, ki je bila 27. 5. 2025, 27. 6. 2025, 4. 8. 2025 in 5. 8. 2025 dopolnjena. Tožnikov dopis z dne 22. 7. 2025, ki ga v 4. odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa omenja toženka in na katerega opira svojo odločitev, glede na tožnikove evidence ne obstaja in tožnik ne ve, na kateri dokument se navedena trditev nanaša. Meni, da se izpodbijanega sklepa zato ne da preizkusiti, saj se toženka v obrazložitvi opira na tožniku neznane dokumente. Tako obstajajo procesne kršitve, ki onemogočajo, da bi bilo mogoče izpodbijani sklep vsebinsko obravnavati, saj obrazložitev sklepa oz. stanje spisa ne daje podlage za odločitev, kot jo v izpodbijanem sklepu izvaja toženka.

5.Ne glede na prejšnji odstavek tožnika iz previdnosti pojasnjuje, da toženka v pozivu na dopolnitev vloge z dne 11. 7. 2025 ugotavlja, da so "prosilka in njeni družinski člani” državljani Kosova (matična država), kar ne drži, saj je tožnik državljan Tunizije, prav tako pa nima družinskih članov oz. drugih članov gospodinjstva, kar je tožnik pojasnil toženi z dopisom z dne 4. oz. 5. 8. 2025. Z istim pozivom toženka nadalje tožnika poziva, da v primeru lastništva premoženja v matični državi predloži ustrezna potrdila oz. izpiske s TRR in da v roku 30 dni poda pisno izjavo, v kateri naj se natančno in konkretno opredeli o materialnem položaju v tujini, vključno s predložitvijo predmetnih dokazil. Tožnik je znotraj določenega roka odgovoril na poziv toženke in pojasnil, da ni državljan Kosova, temveč Tunizije in da v Tuniziji nima nikakršnega premoženja, lastništvo katerekoli kategorije premoženja pa zanikal. Na ta način je tožnik v celoti odgovoril na poziv toženke, saj je pojasnil, da premoženja v Tuniziji nima. Tožnik ocenjuje, da tožena v pozivu na dopolnitev vloge z dne 11. 7. 2025 tožnika nikjer določno ne poziva, da se izjavi o tem, zakaj določenega dokazila iz tujine ne predloži, saj naj bi bil tožnik dokazila dolžan predložiti le v primeru, da ima kakšno premoženje, ne pa v primeru, da ga nima. Prav tako je tožnik odgovarjal toženki ne glede na to, da so bile uvodne ugotovitve poziva glede tožnika napačne. Tožnik še izpostavlja, da je bila pozivu toženke priložena tudi izjava k prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je tožnik izpolnil in posredoval toženki. Navedena izjava je tožnika še dodatno utrdila v prepričanju, da dostava dokazila iz tujine v primeru, da premoženja prosilec nima, ni potrebna, prav tako pa ne nikakršna izjava o nepredložitvi uradnih potrdil.

6.Tožnik še navaja, da je dne 13. 10. 2025 vložil tudi poziv toženki, da odloči v zadevi, saj je od vložitve prošnje do vložitve poziva minilo skoraj 7 mesecev, pooblaščenec pa je za tožnika v vmesnem času opravil storitve v kazenskem postopku - opravljena sta bila dva naroka, poskus mirne rešitve spora, sestavljene in vložene vloge - ne da bi bil pooblaščenec kaj plačan, saj se tožnik komaj preživlja. Navedeno toženka ve, saj je seznanjena s tožnikovim materialnim stanjem v Sloveniji in tudi v tujini. Zaradi odločitve v izpodbijanem sklepu, pa bodo opravljene storitve pooblaščenca za tožnika lahko ostale neplačane.

Navedbe toženke

7.Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

8.Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno (kot bo pojasnjeno), da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Tožba je utemeljena.

9.Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Sodišče pojasnjuje, da je bil ZBPP sprejet z namenom uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, in zaradi varovanja 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je namreč večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave.¹ ZBPP torej omogoča dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do dostopa do sodišča vsakomur, ne glede na njegov premoženjski oziroma socialni status ob ustavnem priznanju pravice do sodnega varstva kot človekove pravice in ob upoštevanju načela socialne države kot ustavne zahteve, ki se konkretizira tudi v vsebinski, materialni pravici do enakosti pred zakonom.² Z ZBPP so tako celovito in sistemsko urejena vsa vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku in drugih, za to kvalificiranih osebah v smislu uresničevanja pravice do dostopa do sodišča.³ Država mora stranki zagotoviti strokovno pomoč, kadar je to nujno za dostop do sodišča s sredstvi iz proračuna.

Tako sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998.

Tako Aleš Galič, oprostitev stroškov in brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku kot izraz načela socialne države, Pravnik št. 4-5, 1998.

Več o tem dr. Aleš Galič: Pravica do sodnega varstva v novejši praksi evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 83 do 113 in Ustavno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 87 do 88.

Ta določa: "Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).