Jedro

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Obdolženec je zanikal, da bi storil kaznivo dejanje, zato ne pride v poštev določilo čl. 223/1 ZKP. Zato bi moral predsednik senata, čeprav nihče ni predlagal zaslišanja priče, odrediti, da se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi oziroma na glavni obravnavi zaslišati pričo.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Obdolženi V. K. je bil s sodbo oproščen obtožbe po obtožnem predlogu javnega tožilstva, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 209/I KZ RS, ker naj bi M. P. ovadil na PP zaradi tatvine kolesa z motorjem, čeprav je pri tem vedel, da ovadeni kolesa z motorjem ni protipravno vzel. Sodišče meni, da ni dokazov, da obdolženi K. ni vedel, da je bilo kolo z motorjem odvzeto protipravno, pri tem pa se v obrazložitvi sodbe sklicuje na izjave priče P., da je bilo vse skupaj le nesporazum ter da je bil obdolženi hudo pijan, ter na uradni zaznamek policije, iz katerega je prav tako razvidna opitost obdolženca. Posebej sodišče poudari, da prav nikjer ni izkazano, da bi obdolženi navajal, da je P. dal dovoljenje za uporabo svojega vozila, ter da je zato predpostaviti, da je v alkoholiziranosti menil, da je bilo zares storjeno kaznivo dejanje.

V pravočasni pritožbi temeljno tožilstvo meni, da je bilo v sodbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sklicuje se na izjavo obdolženega K., ki jo je v zadevi K 121/92 dal kot priča dne 20.10.1992, da "mu moped ni bil protipravno odvzet", nadalje na dejstvo, da policist, ki je po telefonu sprejel sporno obdolženčevo ovadbo, ni opazil nobenih znakov vinjenosti, ter na dejstvo, da obdolženi niti po razjasnitvi nesporazuma ni obvestil policije o lastni zmoti. Tožilstvo posebej izpostavlja argument iz obrazložitve napadane sodbe, da je bil obdolženi v trenutku podajanja sporne ovadbe vinjen, teh svojih trditev pa sodišče ne opira na mnenje izvedenca, saj le-ta sploh ni bil postavljen. Tožilstvo skratka meni, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, in sicer v krivdni obliki naklepa, zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje, na katerem naj se pravilneje ugotovi dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po presoji zadeve in podatkov v spisu ugotovilo, da je v zapisniku o glavni obravnavi, najti v zagovoru tedanjega obdolženega M. P. podatek, da je bil lastnik gostinskega lokala D. B. priča pogovoru med P. in K. neposredno preden je P. odpeljal K. vozilo. B. naj bi stal poleg, ko je K. P. izrecno dovolil izposoditi si njegovo kolo z motorjem. Iz spisa je tudi razvidno, da priča D. B. ni bil zaslišan, niti je niso vabili ali poskušali vabiti.

Tudi sama vinjenost obd. K. se zares ne opira na strokovno mnenje, temveč zgolj na uradni zaznamek PP o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, kjer je zapisano, da je bil K. "že nekoliko vinjen".

Iz zgoraj navedenih podatkov višje sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo pomembnih dokazov, za katere bi moralo pričakovati, da bi lahko pomembno prispevali k razjasnitvi stvari. Po prvem odstavku 366. člena ZKP torej sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, sodbo pa je bilo treba spričo utemeljene pritožbe tožilstva razveljaviti, zadevo pa vrniti v ponovno sojenje, kot to predvideva I. odstavek 385. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje naj na ponovnem sojenju zasliši tudi pričo D. B., in sicer o tem, ali je obdolženec dovolil M. P. uporabo kolesa z motorjem in tudi o tem, ali je bil obdolženec tedaj res močno vinjen.

V kolikor pa se bo pokazalo kot potrebno, pa bo treba odrediti tudi izvedenstvo psihiatrične stroke.

Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazanem obsegu bo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ugotoviti bo tudi potrebno, ali je obdolženec potem, ko je že izvedel, da mu je M. P. kolo z motorjem vrnil, o tem obvestil policijsko postajo. V kolikor tega ni storil, pa naj obdolženec pojasni, zakaj policijske postaje o tem ni obvestil. Pravna podlaga za uporabo določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je v členu 4 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavnega listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).