Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj mora odlog plačila dokazovati stranka, ki odlog zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 552.755,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 82.586,00 SIT (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 552.755,00 SIT z obrestmi (4. točka izreka), izvršilne stroške v znesku 45.050,00 SIT z obrestmi ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 109.600,00 SIT z obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka

286. člena ZPP.

Trditve pritožnika: - da pogodba med pravdnima strankama ni bila samostojna pogodba, niti ni bila pogodba v korist tretjega; - da gre za podizvajalsko pogodbo, ki je sicer v določenem delu samostojna pogodba, ki pa je vendarle odvisna od gradbene pogodbe, ki jo je tožena stranka sklenila z investitorjem; - da je bil pogodbeni predmet izvedba kanalizacijskega priključna na gradbenem objektu, kar je glede na vrednost celotne gradbene pogodbe le neznaten del (manj kot 1 %); - da delo podizvajalca - tožeče stranke ni bila neka samostojna storitev, pač pa storitev neposredno povezana in soodvisna z dinamiko drugih storitev na objektu; - da tudi nadzor nad delom tožeče stranke ni opravljala le tožena stranka, pač pa tudi investitor in nadzorni organ gradnje; - da je bila morebitne pripombe ali napotke imenovanih organov tožeča stranka dolžna upoštevati, čeprav to niso bili njeni pogodbeni partnerji,

so neupoštevne pritožbene novote, saj jih tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala, v pritožbi pa ni niti zatrjevala, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave v skladu z 2. odstavkom

286. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka trdila le, da se je s tožečo stranko dogovorila, da je dolžna poravnati vtoževane račune šele, ko bo dobila plačilo od investitorja stanovanjskega objekta na K., to je podjetja P. d.o.o. iz Ljubljane, za katerega je tožeča stranka vozila pesek. Trdila je, da je zato, ker investitor (do danes) ni poravnal vtoževanih obveznosti toženi stranki, neutemeljena tudi terjatev za zakonite zamudne obresti od vtoževanega zneska. Trdila torej je, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da vtoževana terjatev še ni zapadla. Prvostopno sodišče je zaslišalo tožečo stranko in zakonito zastopnico tožene stranke ter na podlagi njunih izpovedb ocenilo, da dogovor o odlogu plačila med pravdnima strankama ni bil sklenjen, ker ni bilo doseženo soglasje volj. S takšno oceno prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj je tožeča stranka izpovedala, da ni pristala na predlog tožene stranke za odlog plačila. Zakonita zastopnica tožene stranke pa v svoji izpovedbi zatrjevanega dogovora ni potrdila. Izpovedala namreč je, da je skoraj z vsemi dobavitelji sklenila pisne dogovore o odlogu plačila, s tožečo stranko pa takšnega dogovora ni podpisala. Le mislila je, da sta se ustno dogovorili za odlog plačila.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj mora odlog plačila dokazovati stranka, ki odlog zatrjuje. Trditve pritožnika, da je pri takšnih pogodbah (podizvajalskih v gradbeništvu) značilno, da so tudi plačilni pogoji odvisni od gradbene pogodbe, kar je pravilo ne pa izjema in da je bilo zaradi tega dokazno breme o neodvisnih plačilnih pogojih (glede na gradbeno pogodbo) na strani tožeče stranke, pa so glede na to, da se navezujejo na dejstva, ki so v pritožbi prvič zatrjevana, neupoštevne.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialno pravno zaključilo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 552.755,00 SIT z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini

82.586,00 SIT. Z oceno prvostopnega sodišča, da tožena stranka s ponujenimi dokazi ni uspela dokazati, da je račun št. 56/2000 v znesku 82.486,00 SIT plačala dvakrat, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se pridružuju razlogom, ki jih je podalo prvostopno sodišče.

Odločitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 552.755,00 SIT z obrestmi ter stroške izvršilnega in pravdnega postopka je torej pravilna.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.