Jedro

Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).

S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila v 15 dneh, solidarno z obveznostjo X d. o. o. - v stečaju iz pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Kranju St .../2013 z dne 3. 9. 2014.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (1. točka izreka) 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila v 15 dneh pod izvršbo ter (2. točka izreka) v roku 15 dni (tudi) 307,48 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

2. Zoper 1. točko citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, in sicer v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka (ZZZS) je tožbo v obravnavanem sporu dne 29. 8. 2008 vložila zoper družbi X d. o. o. (kot prvo toženko) in E. d. d. (kot drugo toženko). V njej je navajala, da je dne 9. 8. 2005 prišlo do poškodbe pri delu na delovišču v ... Delavec prvo toženke T. K. je skupaj s sodelavci opravljal pleskarska dela na kovinskem stebru in se je pri barvanju stebra zaradi udara elektrike poškodoval. Delavci družbe X d. o. o. so dela na delovišču v ... opravljali za naročnika E. d. d. 6. Zahtevek zoper prvo toženko je temeljila na 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(1) (v nadaljevanju ZZVZZ(2)) in trdila, da delodajalec poškodovanega delavca, tj. družba X d. o. o., pred izvajanjem del ni sklenil sporazuma po 25. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu(3) (v nadaljevanju ZVZD(4)) in da je bil zaradi tega tudi spoznan za odgovornega izvršitve prekrška po 17. točki prvega odstavka 56. člena ZVZD - list. št. 3 in 4. 7. Zahtevek zoper drugo toženko pa je tožnica temeljila (tudi) na določilu 86. člena ZZVZZ(5). Poleg tega, da bi po njenem mnenju drugo toženka prav tako morala skleniti sporazum po 25. členu ZVZD, je namreč njen delavec A. A. (kateremu je drugo toženka dodelila delo koordinatorja z delavci družbe X d. o. o.) delo kritičnega dne opravljal malomarno in nevestno - koordinatorju del J. B. je posredoval nepreverjene in povsem netočne podatke o tem, da so se dela na delovišču končala, zaradi česar je slednji opravil vklop električne energije v omrežje (kljub temu, da delavci dejansko z vzdrževalnimi deli ta dan še niso prenehali in z vklopom električne energije v omrežje niso bili seznanjeni). Izpostavila je, da se zaradi opisanega dejanja zoper A. A. pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.

8. Odškodnino je tožeča stranka specificirala in poudarila, da je regresni zahtevek na toženki že naslovila, da sta ga obe prejeli dne 27. 6. 2008 in da sta ga obe kot neutemeljenega zavrnili. Tožbeni zahtevek je oblikovala na način, da sta po njem toženki dolžni plačati tožeči stranki znesek 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni.

9. Druga toženka pa je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da ni pravne podlage, da bi bili za nastalo škodo toženki solidarno odgovorni in da tožeča stranka kaj takega v tožbi niti ne zatrjuje. Zgolj pavšalno škodo uveljavlja od obeh hkrati. Drugo toženka je zato menila, da je tožba v tem delu celo nesklepčna - iz tožbenega zahtevka ne izhaja, kakšna dolžnost povrnitve škode veže prvo in drugo toženko.

10. Tožnica je na to odgovorila, da je odgovornost solidarna. V konkretnem primeru je po njenih zatrjevanjih do delovne nezgode prišlo zaradi medsebojnega učinkovanja nedopustnih ravnanj obeh družb oziroma malomarnih ravnanj njunih zaposlenih. Čeravno torej odgovornost toženk temelji na različnih pravnih podlagah, prispevka posameznega od njih oziroma odgovornosti posamezne toženke ni mogoče razdeliti, prav tako ni mogoče očitati poškodovanemu T. K., da je bil za nastanek škodnega dogodka kakorkoli soodgovoren (tako tožnica v vlogi z dne 22. 10. 2008). Primarni tožbeni zahtevek je tožeča stranka zato prilagodila tako, da sta po njem toženki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Za nasprotni primer (če bi sodišče kljub navedenemu štelo, da sta toženki deljeno odgovorni), pa je tožeča stranka ocenila, da je vsaka od toženk za nastalo škodo odgovorna do polovice, torej 50 % in je podrejeno od sodišča prve stopnje zahtevala, da razsodi, da ji je vsaka dolžna povrniti 15.374,04 EUR.

11. Dne 20. 2. 2014 se je zoper prvo toženko začel stečajni postopek. Predmetni pravdni postopek je bil zato prekinjen.

12. Sodišče prve stopnje je dne 4. 2. 2015 izdalo sklep (list. št. 100), s katerim je (postopek nadaljevalo in) tožbo v delu, v katerem tožeča stranka od X d. o. o. - v stečaju zahteva plačilo 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008, zavrglo. Z vpogledom v končni seznam preizkušenih terjatev je namreč ugotovilo, da stečajni upravitelj ni prerekal prijavljene terjatve tožeče stranke in da je zato prenehal njen pravni interes za uveljavljanje zahtevka zoper prvo toženko (osmi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP(6)).

13. Pravdni postopek se je na prvi stopnji od izdaje omenjenega sklepa tako vodil le še zoper (drugo) toženko. In z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je ta - tj. tožena stranka (E. d. d.) dolžna tožeči stranki plačati 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

14. To odločitev tožena stranka z obravnavano pritožbo graja. Uvodoma z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da je škoda neobrazložena in neizkazana, kot tudi ne do ugovora, da je zahtevek zastaran, s tem pa zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(7) (v nadaljevanju ZPP). A pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi.

15. Kot namreč prizna sama, več od navedbe, da je škoda, ki naj bi jo bila po (podrejenem) tožbenem zahtevku dolžna povrniti, neobrazložena in neizkazana, toženka ni zmogla. Prav tako je v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2008 navedla le, da iz previdnosti na podlagi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika(8) (v nadaljevanju OZ) ugovarja zastaranje vtoževane škode, nastale pred dnem 22. 10. 2005. Do te mere pavšalna ugovora pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zahtevata presoje (sodišča). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ocenilo, da zatrjevana ugovora toženke nista dovolj konkretizirana, da bi bilo nanju sploh dolžno odgovoriti (drugi odstavek 214. člena ZPP). In temu vsled mu tudi ni mogoče očitati, da je zaradi opustitve njune presoje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Prav tako neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, in med samo to listino (sodbo I K 18682/2010 z dne 25. 3. 2013), ne obstaja.

17. Protispisnost je napaka tehnične narave - gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno), ampak samo napačno prenese (npr. napačno prepiše) v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ipd. in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Taka situacija v obrazložitvi presojane sodbe ni podana.

18. Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve izrecno poudarilo, da zahtevek tožeče stranka temelji na identičnem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku zoper delavca tožene stranke A., in da je zato vezano na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter pri tem na treh mestih iz kazenske sodbe I K 18682/2010 z dne 25. 3. 2013 prepisalo, da je bilo ravnanje A. A. malomarno. Tehnični prenos besedila je bil torej pravilen, s tem pa neutemeljen pritožničin očitek protispisnosti. Je pa sodišče prve stopnje ravnanje delavca A. v nadaljevanju res ocenilo kot skrajno malomarno (prvi odstavek na 12. strani izpodbijane sodbe). A navedeno na pravilnost presojane odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, nima vpliva.

19. Kakšna je vrsta oziroma stopnja malomarnosti v obravnavanem primeru ni relevantno. ZZVZZ namreč določa, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (prvi odstavek 86. člena), in da je škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec (drugi odstavek omenjenega člena). Za presojo utemeljenosti zahtevka zoper delodajalca - toženo stranko - je torej dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno (prim. II Cpg 1271/2015). In v obravnavanem primeru je bilo malomarno ravnanje delavca A. na podlagi identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) nedvomno ugotovljeno.

20. Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pa pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.(9)

21. Pri tem pa je najprej potrebno ponoviti, da je tožeča stranka zoper prvotni dve toženki zahtevek uveljavljala solidarno ter da je bila tekom postopka na prvi stopnji tožba v delu, v katerem zahteva tožeča stranka od X d. o. o. - v stečaju plačilo 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008, pravnomočno zavržena (2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2015). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da upravitelj ni prerekal prijavljene terjatve tožeče stranke, zaradi česar je prenehal njen pravni interes za uveljavljanje zahtevka zoper družbo X d. o. o. (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

22. O tem, da je terjatev tožeče stranke vsebovana v končnem seznamu preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Kranju St .../2013 z dne 3. 9. 2014) in da ta ni bila prerekana, pa se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče. In ker je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).

23. S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več. Obstaja pa enakovrstni spor še med tožečo stranko in družbo E. d. d. (tj. toženo stranko) in je predmet konkretnega postopka.

24. V tem je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je tudi tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z obravnavano delovno nezgodo, s tem pa, ali je zahtevek zoper tega solidarnega dolžnika utemeljen (395. člen OZ(10)). Na podlagi ugotovitve, da je delavec A. kot vodja delovne skupine ravnal malomarno, ker je predal obvestilo o prenehanju dela J. B. (na podlagi katerega je ta opravil vklop postaje ... pod napetost) ne da bi se pred tem prepričal, če so delavci res zaključili z delom ter opravil obveznosti iz 68. člena Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (ni torej dal naloga delovni skupini, da odstrani orodje, pribor in zavarovanje ter se oddalji od mesta dela), in iz 60. člena Pravilnika z opozorilom delavcem, da morajo ravnati, kot da je TP pod napetostjo, ter ob upoštevanju določila drugega odstavka 86. člena ZZVZZ (na katerem je tožeča stranka temeljila zahtevek zoper toženo stranko), je pravilno zaključilo, da je odgovor pozitiven. Ker je namreč delavec tožene stranke pri delu ravnal malomarno, je za škodo (ki je nastala kot posledica njegovega neskrbnega ravnanja) odgovorna tožena stranka. Zahtevek Zavoda je s tem utemeljen.

25. Pritožnica navedenega zaključka ne izpodbija. Navaja le, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo soprispevka oseb, za katere je zatrjevala, da sta bili prav tako udeleženi v škodnem dogodku. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2015 je namreč obširno navedla (in za te navedbe predložila tudi ustrezne dokaze), zakaj meni, da sta k nastanku škode (so)prispevala zavarovanec tožeče stranke T. K. in direktor družbe X d. o. o. - v stečaju Z. P. Sodišču prve stopnje zato pritožbeno ponovno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. A po presoji pritožbenega sodišča zopet neutemeljeno. Ugovor soprispevka Z. P. je sodišče prve stopnje zavrnilo z ugotovitvijo, da tožena stranka niti trdila ni, da bi bilo komuniciranje z Z. P. kakorkoli drugačno kot z ostalimi delavci (zaradi česar tudi on ni bil obveščen o vklopu v omrežje na način, kot ga določa Pravilnik) oziroma da zaradi tega, ker P. (pravilno: A.) ni dal naloga delovni skupini (vključno z A. - pravilno: vključno s P.), da odstrani orodje, pribor in zavarovanje ter se oddalji od mesta dela (68. člen Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka) vzročna zveza zaradi morebitnega navodila P., naj še isti dan delavci dokončajo delo, ni mogla biti prekinjena. Da je do očitno napačnega zapisa priimkov oziroma zamenjave le-teh zaradi podobnosti prišlo, izhaja iz konteksta celotne obrazložitve sodbe in ugotovljene vloge obeh (A. kot vodje delovne skupine na objektu TP in P. kot predstavnika delodajalca pleskarjev).

27. Je pa res, da - izrecno - prvostopenjsko sodišče (tudi) ni odgovorilo na navedbo, da Z. P. ni upošteval oziroma poznal predpisov za varno delo na energetskih postrojih, pa bi jih moral poznati, ter da je za delo na elektroenergetskih postrojih določil delavce, ki niso bili usposobljeni za varno izvajanje pleskarskih del na teh postrojih. Tega mu po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bilo treba. Pravna nerelevantnost omenjenega ugovora je namreč vsebovana v ugotovitvi, da je bil vodja delovne skupine pleskarjev A. A. (ne pa P., čeprav je šlo za njegove delavce) in da je tožena stranka sama zatrjevala, da je bila v zadevo pritegnjena iz razloga, ker je upravljalec omrežja. In ravno slednji je tisti, ki poskrbi, da so izvedeni vsi varnostni ukrepi ob vklopu in izklopu naprave iz električnega omrežja. Poleg tega morajo biti po prvi alineji tretjega odstavka 54. člena Pravilnika o varstvu pri delu pred nevernostjo električnega toka glede na vrsto del ter obseg nevarnosti posebej usposobljeni (le) delavci, ki izvajajo dela pod napetostjo, strokovnjaki elektrotehniške stroke. Takšno delo pa se v obravnavanem primeru očitno ni opravljalo. Sicer namreč ne bi bil potreben izklop in vklop v električno omrežje.

28. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zatrjevanji pritožnice končno zavrnilo tudi ugovor soprispevka poškodovanega delavca. In po presoji pritožbenega sodišča je pravilno pojasnilo, da T. K. vsled dejstva, da so bili delavci družbe X d. o. o. pleskarji oziroma študenti brez potrebnega znanja, malomarnega ravnanja ni mogoče očitati. Ker pleskarji niso imeli ustreznega znanja za varno delo na električnih postrojih, tega pa jim glede na določilo 54. člena Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka tudi ni bilo potrebno imeti, pa tudi vzročna zveza ni mogla biti prekinjena s tem, ko delodajalca (tj. X d. o. o.) ni obvestil o grozeči nevarnosti za življenje, zdravje in nastanek materialne škode (ki bi jo po mnenju tožene stranke delavec K. - glede na to, da je bila v času nezgode TP ... že pod napetostjo - moral zaznati).

29. Glede na navedeno (26. in 27. točka te obrazložitve) sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi z vprašanjem, ali je še kdo drug soodgovoren za nastanek škodne posledice in v kakšni meri. Sodišče prve stopnje pravice do kontradiktornega postopka toženi stranki zato ni kršilo. Ker (vsi) ugovori niso bili pravno relevantni, jih namreč ni bilo dolžno upoštevat oziroma je njihov pomen lahko razložilo že z uporabo materialnega prava.

30. Po tako obrazloženem se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje odgovornost tožene stranke pravilno ugotovilo. Pravilno je tudi zavrnilo ugovor soprispevka Z. P. in T. K. Res pa sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ni upoštevalo, da sta tožena stranka in družba X d. o. o. - v stečaju solidarna dolžnika vtoževane terjatve in da je bila zoper družbo X d. o. o. - v stečaju (prvotno prva toženka) že pravnomočno ugotovljena odškodninska obveznost iz istega škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je toženo stranko k plačilu 30.748,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila zavezalo solidarno z obveznostjo X d. o. o. - v stečaju iz pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Kranju St .../2013 z dne 3. 9. 2014 v 15 dneh (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), namreč ni našlo.

31. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le navidezno (njen končni uspeh se namreč po spremembi ni spremenil), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Po katerem ima ZZZS pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZIUPTDSV-A, 95/14 - ZUJF-C, 47/15 - ZZSDT, 90/15 - ZIJZ-1 in 90/15 – ZIUPTD.

Op. št. (3): Ki določa, da morajo delodajalci na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 56/99, 64/01 in 43/11 - ZVZD-1. Op. št. (5): Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (prvi odstavek). Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek).

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo, 10/15 - popr., 10/15 - popr., 27/16 in 31/16 - odl. US.

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (8): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (9): A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 143. Op. št. (10): Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.