Jedro

Tožnik je na zaslišanju med drugim dejal, da se je na Švedskem „počutil bolj zaščiteno“ (kot v Nemčiji). Povedal je, da švedska policija deluje bolj strokovno, profesionalno in bolje organizirano; med drugim je še dejal: „na Švedskem ne obstaja nobena nevarnost zame /.../ in da je na Švedskem enkrat imel težave, a se je obrnil na policijo, ki je zelo učinkovito rešila to vprašanje - neprestano je namreč doživljal grožnje, poniževanje, preklinjanje s strani Gruzijcev v migracijskem centru; drugih težav pa ni imel. Ko je bil seznanjen z možnostjo predaje Švedski, je dejal, da se s tem ne strinja „in bi želel ostati v Sloveniji.“ Povedal je, da se s predajo Švedski ne strinja, ker se v Sloveniji čuti bolj zaščitenega, da imajo tu normalen človeški odnos in da z njim ravnajo kot z enakopravno osebo. To niso takšne okoliščine, da bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega akta pridobiti določne informacije o značilnostih azilnih postopkov na Švedskem in okoliščinah nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS, št. 11/2011 - UPB2, 98/11 - odl. US, 83/12 in 47/13 - odl. US, 111/2013, 114/2013 Odl. US: U-I-155/11-13, v nadaljevanju: ZMZ) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur.l. EU, št. L 180/31, z dne 29. 6. 2013 - v nadaljevanju: Dublinska uredba), na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., začasno nastanjenemu v azilnem domu, Ljubljana, odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani (roj. 4. 6. 1977, v kraju Telavi, državljan Gruzije) predan Kraljevini Švedski, ki je odgovorna država članica EU za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 5. 1. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je prosilcu ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, v skladu z 39. členom ZMZ, odvzelo prstne odtise in jih 5. 1. 2015 poslalo v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobilo podatek, da so bili prstni odtisi imenovanega vneseni v Centralno bazo EURODAC dne 28. 1. 2013 s strani Kraljevine Švedske, dne 1. 6. 2014 in dne 20.8.2014 s strani Kraljevine Danske. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena, 1. odstavek 21. člena, na točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Dne 14. 1. 2015 je tožena stranka od pristojnega organa Kraljevine Švedske prejela odgovor, v katerem Kraljevina Švedska potrjuje ponovni sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Tožena stranka dodaja, da je razgovor s prosilcem potekal dne 27. 1. 2015. Prosilec je na osebnem razgovoru v zvezi s predhodnimi prošnjami za mednarodno zaščito v drugih državah članicah Evropske unije povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Zvezni Republiki Nemčiji, na Švedskem in na Danskem. Povedal je, da v Zvezni Republiki Nemčiji ni počakal na odločitev, ker so bile razmere v stanovanju, kjer je bil nastanjen skupaj z drugimi prosilci, zanj neugodne in se ni počutil varnega. Na vprašanje uradne osebe, ali se je tudi na Danskem in na Švedskem počutili ogroženega oziroma ali meni, da obstaja v teh državah kakršnakoli nevarnost za njega, če bi bil v katero izmed teh dveh držav vrnjen, je odgovoril, da se je na Švedskem vsekakor počutil bolj zaščiteno ter da v primerjavi z Nemčijo niti na Danskem niti na Švedskem ne obstaja nobena nevarnost zanj. Povedal je tudi, da je najprej živel leto in pol na severu, kasneje pa na jugu Švedske. Na severu Švedske, kjer je bival v mestu Kiruna, je doživel grožnje, poniževanje in preklinjanje s strani Gruzijcev, ki jih je srečal v čakalni vrsti v migracijskem centru, ali slučajno v avtobusu ali v trgovini. Povedal je tudi, da s temi ljudmi ni imel nič skupnega in se jim je lahko izognil. Ko je bil prosilec seznanjen, da je Kraljevina Švedska potrdila pristojnost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, je prosilec povedal, da se na Švedsko ne želi vrniti ter da želi ostati v Republiki Sloveniji. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se ne želi vrniti na Švedsko, je prosilec odgovoril, da se v Republiki Sloveniji počuti bolj zaščiten in glede na njegovo narodnost se je na Švedskem počutil kot Jud v nacistični Nemčiji. Prosilec je bil s strani uradne osebe pozvan naj pojasni, zakaj je predhodno izjavil, da na Švedskem ni imel težav, da se je tam dobro počutil ter da na Švedskem ne obstaja nobena nevarnost zanj, sedaj, ko je bil seznanjen, da bo vrnjen na Švedsko, pa pravi drugače. Prosilec je povedal, da ga je na Švedskem motil predvsem odnos Švedov, ki je odražal ironijo in pogled z viška, da je bil to zanj šok in se je zaradi tega slabo počutil. Povedal je tudi, da je bil na jugu Švedske nastanjen v azilnem domu, ki se je nahajal v gozdu. Enkrat na dan je bila avtobusna povezava, za katero je moral plačati. Najbližje naselje, v katerem je lahko prišel do trgovine ali banke, pa je bilo oddaljeno deset kilometrov. Prav tako je bila zelo majhna soba, v kateri so bili nastanjeni trije. V sobi ni bilo niti stolov niti miz. Na vprašanje uradne osebe, kaj so mu nudili v tem domu razen nastanitve, je povedal, da hrano in 700 švedskih kron na mesec. Na vprašanje pooblaščenca, ali je na Švedskem pogosto srečeval Gruzijce, je povedal, da je v Kiruni srečal samo štiri. Na vprašanje pooblaščenca, ali ima občutek, da je bil njegov postopek na Švedskem pošteno voden je odgovoril, da misli, da je bil voden v skladu z zakonom. Ministrstvo se je odločilo, da pristojnosti za obravnavo prošnje prosilca ne bo prevzelo, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Kraljevina Švedska, za katero pa ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Ministrstvo tudi prosilčeve izjave, da se je na Švedskem slabo počutil zaradi odnosa Švedov do njega, ki je odražal ironijo in pogled z viška ter da je bil to zanj šok in se je zaradi tega slabo počutil, ocenjuje kot nerelevantne. Prosilec teh izjav ni podkrepil s kakršnimkoli dogodkom, ki bi se mu zgodil in bi bil zaradi tega kakorkoli ogrožen, ampak so to le njegova opažanja.

V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih pojasnil podanih na osebnem razgovoru in sicer tožnik vztraja na tem, da Švedska zanj ni varna država. Na osebnem razgovoru (zapisnik 2142-1/2015/7 (1313-18) z dne 27.1.2015, stran 2) ni povedal, da bi se na Švedskem počutil zaščiten ampak zgolj, da se je počutil bolj zaščiten v primerjavi z Nemčijo, kjer je moral sobo deliti s kriminalci, kot je pojasnil v predhodnih odgovorih. To je ponovno pojasnil tudi na strani 3. Kljub temu, da je bilo, v primerjavi z Nemčijo, na Švedskem zanj bolj varno, pa je tožnik povedal, da je na Švedskem neprestano doživljal grožnje, poniževanje in preklinjanje s strani drugih Gruzijcev, zaradi česar se je moral obrniti tudi na policijo. To se je dogajalo, ko se je nahajal na severu Švedske. Kasneje (stran 3) pa je pojasnil, da se tudi v Sloveniji počuti bolj zaščiten kot na Švedskem. Na Švedskem je namreč čutil diskriminacijo in rasizem s strani prebivalstva. Izpostavil pa je tudi slabe razmere v domu za azilante na jugu Švedske in dejstvo, da so mu že vnaprej povedali, da na Švedskem Gruzijci ne dobijo pozitivnega odgovora. Glede na navedene trditve je tožnik uveljavljal razloge po 2. odstavku 3. člena Dublinske uredbe in meni, da bi morala tožena stranka raziskati vsaj dvoje: - ali obstajajo poročila o tem, da postopki azila na Švedskem ne tečejo ustrezno (trditev stranke, da ji je bilo vnaprej povedano, da Gruzijci na Švedskem ne dobijo azila namreč lahko kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom); - ali bi bil prosilec v primeru vrnitve na Švedsko v nevarnosti bodisi s strani drugih azilantov ali prebivalstva (iz izjav tožnika namreč izhaja, da bi bile v primeru vrnitve kršene oz. v nevarnosti njegove temeljne/človekove pravice).

Kot je razvidno iz poročil, se Švedska v zadnjem času spopada s pravim navalom prosilcev za azil, ki mu sledijo težave z nastanitvijo, nemiri in negativnimi odzivi lokalnega prebivalstva ter rasističnimi težavami.

Tako na primer: »Racist attacks on immigrants on the rise in Sweden“ z dne 21/05/14 poroča, da je Rinkeby soseska priseljencev na severu Stockholma, ki je bila nekoč odličen primer tega, kako lahko Evropa sprejema in vključuje priseljence. Vendar pa je v letu 2010 v švedski parlament prvič prišla skrajno desna stranka in število rasističnih napadov je poskočilo. Edda Manga je univerzitetna profesorica, ki študira zgodovino idej in je povedala, da je to, kar se dogaja na Švedskem, podobno temu, kar se dogaja tudi v drugih evropskih državah. Prepričana je, da evropska gospodarska kriza omogoča skrajno desničarskim strankam, da za vse težave najdejo grešnega kozla.

"Imamo težave, ki jih prej nismo imeli," pojasnjuje Manga: "Imamo veliko ljudi zunaj socialno-varnostnega sistema, imamo ljudi, ki so brez strehe nad glavo. In nekateri ljudje - mislim na ultra nacionaliste in populiste - ki trdijo, da je to zaradi priseljevanja. In to je zelo preprosta ideja, ki jo mnogi ljudje sprejmejo kot pojasnilo in seveda tudi zato, ker ponuja zelo enostavno rešitev. Znebite se priseljencev in vse bo tako, kot je bilo prej. " Naslednje poročilo »The racial tensions behind Sweden's idyllic facade, June 9, 2014« navaja med drugim, kolikšnemu deležu prebivalstva Švedske nekateri politiki pravijo "drugi" (28 %). Poročilo opisuje cenovno dostopnost stanovanj, segregacijo v švedski družbi. Poročilo »How a Former Neo-Nazi Party Became Sweden's Third-Largest, September 16, 2014« opisuje proti-priseljensko retoriko. Poročilo »Riots put Sweden's open-door immigration policy in spotlight, May 27, 2013« navaja, da je priseljevanje postalo vroče politično vprašanje, saj je število prosilcev za azil doseglo rekordne ravni. Proti-priseljenska Švedska demokratska stranka je letos dosegla tretje mesto na anketah. Poročilo »Sweden struggles to house asylum seekers as numbers rise, September 10, 2014« pravi, da se Švedska spopada z rekordnim številom prosilcev za azil. Tožnik je zato mnenja, da bi njegova vrnitev na Švedsko pomenila zanj življenjsko nevarnost in da mu tam ne bi bila zagotovljena poštena obravnava.

V nadaljevanju tožbe tožnik pravi, da se postavlja tudi vprašanje uporabe 17. člena Dublinske uredbe, ki državam omogoča, da prevzamejo pristojnost nad posameznimi primeri, četudi same menijo, da niso obvezne prevzeti primera glede na druga pravila Dublinske uredbe. V zvezi s tem se tožena stranka ni izrecno opredelila, zakaj primera tožnika ne bi prevzela na tej podlagi. Res je, da 17. člen določa možnost diskrecije posamezne države, da po lastni presoji odloči o tem ali bo prevzela katerega od primerov, a mora to svojo odločitev obrazložiti. Azilne kapacitete v Sloveniji ostajajo neizkoriščene, kot je razvidno iz spodnjih poročil. Prilaga tudi članek: »V primerjavi s sosedi v Sloveniji malo beguncev“ z dne 28. septembra 2014. Medtem ko v Italiji begunski centri pokajo po šivih, so v slovenskem azilnem domu sobe prazne, saj v našo državo prihaja vedno manj pribežnikov. O tem piše prispevek: »Slovenija redko ciljna država prosilcev za azil, 20.06.2014«. Lani so uradniki prejeli 272 prošenj, leta 2012 304, še leto prej 358. Zaradi tega se odpira tudi vprašanje solidarnosti med državami EU in tožena stranka bi morala upoštevati tudi ta vidik pri odločanju o tem ali bo ugodila izrecni prošnji prosilca, da pristojnost nad njegovim primerom prevzame Slovenija. Solidarnost je namreč osrednji element Skupnega evropskega azilnega sistema.

Sklicuje se na 3. odstavek 5. člena Dublinske uredbe in pravi, da je tožena stranka že pred osebnim razgovorom Kraljevini Švedski posredovala zahtevo (v obliki standardnega obrazca) za ponovni sprejem prosilca, dne 14.1.2015 pa je prejela odgovor Švedske, da potrjuje ponovni sprejem tožnika. Tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe odloži. Zoper odločitev tožene stranke je sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve. Tožnik zato opozarja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta, še pred odločitvijo sodišča o tožbi, nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi namreč zaradi predaje Švedski naknadno prenehal. Njegov pravni položaj se kljub meritorni odločitvi ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika tako brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 63/2011 zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. S tem, kot izhaja iz sklepa Upravnega sodišča I U 1410/2011 (enako I U 686/2011, I U 794/2011), ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi mu z izročitvijo državi članici, naknadno prenehal. Torej, tudi če bi v upravnem sporu tožnik uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.

Očitno je torej, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa kršila pravico tožnika iz 1. odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do pravnega sredstva). S tem pa je na podlagi uveljavljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča (I U 1338/2011, I Up 63/2011) podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 kot pogoj za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe. Predlaga odpravo sklepa in izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, predlaga pa, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

S procesnega vidika tožena stranka ni ravnala narobe, ker je tožnika zaslišala po tem, ko je Švedski poslala zahtevo za ponovni sprejem, saj je z vidika 3. odstavka 5. člena Dublinske uredbe bistveno, da organ prosilca ne zasliši šele po tem, ko sprejme odločitev o predaji (člen 26(1) Dublinske uredbe). Tožnik je bil v konkretnem primeru zaslišan dne 27. 1. 2015, izpodbijani akt pa je bil izdan kasneje in sicer dne 9. 2. 2015. Ni povsem točna tožbena trditev, da je tožnik že na zaslišanju pojasnjeval, da Švedska zanj ni varna. Tožnik je na zaslišanju med drugim dejal, da se je na Švedskem „počutil bolj zaščiteno“ (kot v Nemčiji). Povedal je, da švedska policija deluje bolj strokovno, profesionalno in bolje organizirano; med drugim je še dejal: /.../ „na Švedskem ne obstaja nobena nevarnost zame /.../ in da je na švedskem enkrat imel težave, a se je obrnil na policijo, ki je zelo učinkovito rešila to vprašanje – neprestano je namreč doživljal grožnje, poniževanje, preklinjanje s strani Gruzijcev v migracijskem centru; drugih težav pa ni imel. Ko je bil seznanjen z možnostjo predaje Švedski, je dejal, da se s tem ne strinja „in bi želel ostati v Sloveniji.“ Povedal je, da se s predajo Švedski ne strinja, ker se v Sloveniji čuti bolj zaščitenega, da imajo tu normalen človeški odnos in da z njim ravnajo kot z enakopravno osebo. Glede doma za azilante na jugu Švedske pa je dejal, da je bil grozen, ker se je nahajal v gozdu, enkrat na dan je bila avtobusna povezava, za kar je bilo treba plačati, najbližje naselje s trgovino in banko pa je bilo 10 km stran. V sobi so bili nastanjeni trije in ni bilo stolov ali miz. Dobil je hrano in 700 švedskih kron na mesec. Glede postopka pa je dejal, da je bil na Švedskem pošten in meni, da je bil voden v skladu z zakonom.

To očitno niso takšne okoliščine, da bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega akta pridobiti določne informacije o značilnostih azilnih postopkov na Švedskem in okoliščinah nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen. Tudi dokazi, ki jih je tožnik predložil v upravnem sporu, in s katerimi skuša podpreti izjave v upravnem postopku, očitno ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev na Švedskem, ne vzpostavljajo domneve iz člena 3(2) Dublinske uredbe. V konkretnem primeru glede na opis izkušenj, ki jih je tožnik dobil v postopku na Švedskem kot prosilec za mednarodno zaščito, tudi ni bilo posebne potrebe, da bi zaradi varstva temeljnih človekovih pravic tožena stranka morala utemeljiti, zakaj ni uporabila suverenostne klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Tudi princip solidarnosti znotraj skupnega evropskega azilnega sistema, na katerega se sklicuje tožnik, tega standarda za obrazlaganje odločitev po Dublinski uredbi toženi stranki ne nalaga. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Izpodbijani akt mora biti v skladu z določilom 27. člena Dublin III. uredbe, ki ureja štiri možnosti, kako lahko države članice v svojem nacionalnem pravu uredijo suspenzivnost tožbe v upravnem sporu. Ena od teh možnosti je tudi, da stranka zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njena pritožba ali poteka ponovni pregled, vendar pa mora biti takšno pravno sredstvo učinkovito (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe). Za to možnost urejanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z Dublinske uredbo se je odločil zakonodajalec Republike Slovenije, 1

četudi to ni v skladu s sodno prakso ESČP v zvezi z določilom 3. člena EKČP, po kateri bi morala imeti tožba v upravnem sporu stranke, ki nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP v povezavi z 13. členom EKČP, avtomatični suspenzivni učinek in ni dovolj, če mora sodišče s posebnim aktom ali na posebno zahtevo izdati začasno odredbo (sodbe ESČP v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116).

Predmetna zadeva glede na izjave tožnika na zaslišanju ter v tožbi predložena poročila o stanju na Švedskem glede priseljencev in postopkov ter nastanitve prosilcev za azil, ni primerljiva s situacijo, o kateri je odločalo ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (odst. 259., 352., 366) ter SEU v zadevi N.S. in M.E. (C- 411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, odst. 91.) in tožnik z vidika standardov iz 3. člena EKČP v tem upravnem sporu nima utemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim). Zato sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave z namenom, da bi vložilo zahtevo za presojo ustavnosti drugega stavka 4. odstavka 74. člena ZMZ. Samo z vidika prava EU pa je pomembno, da SEU - sicer ne vedno, vendar dostikrat - pravico iz 47. člena Listine imenuje kot „načelo“ in ne kot „pravico“ (glej na primer sodbo SEU v zadevi Diouf, C-69/10, odst. 48., 50., 63., 69, 35., 36., 64). Enačenje določbe 47. člena Listine z načelom pa pomeni, da se lahko določba 1. odstavka 47. člena Listine izvaja samo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti institucij EU (člen 53(5) Listine EU). Zakonodajni akt institucije EU v konkretnem primeru pa je Dublinska uredba, ki avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper upravno odločitev po Dublinski uredbi za nobeno situacijo ne določa. Poleg tega je očitno, da ima tožena stranka ustaljeno prakso, da ne izvršuje tovrstnih sklepov pred iztekom roka za vložitev tožbe in tega tudi ne stori po prejemu poziva, s katerim je obveščena, da je bila tožba vložena, kar je pravilno, zato da ZMZ ne bi bil v nasprotju z EKČP in da v posamičnem primeru ne bi prišlo do kršitve pravice iz 13. člena v zvezi z 3. členom EKČP. Z vidika procesnih ustavnih pravic in upravno-sodne prakse v Sloveniji pa je težko popravljiva škoda za tožnika v konkretnem primeru vendarle izkazana s tem, da če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta, in bi bil tožnik odstranjen iz države, tožnikova pravica do dostopa do sodišča oziroma učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZMZ) ne bi imela nobenega smisla, čeprav je zakonodajalec tudi stranki v tovrstnih sporih po Dublinski uredbi izrecno dal pravico sodnega varstva (2. odstavek 74. člena ZMZ). To stališče glede obstoja težko popravljive škode v tovrstnih zadevah potrjuje sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, ki se sicer nanaša na uporabo koncepta varne tretje države, s katero je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje (iz zadeve I U 1929/2010 z dne 29. 12. 2010), ki je v izreku ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, in obrazložilo /.../ „da je tožena stranka glede na vse okoliščine obravnavanega primera (da je bila o tožbi in vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pred izročitvijo obveščena) s tem, ko je tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Res je sicer, da iz določb ZMZ neposredno ne izhaja, da tožba zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi, vendar zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sicer se bo uveljavila praksa, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Smiselno enako pa velja tudi v primeru vložene oziroma izdane začasne odredbe“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, odst. 10).

Situacija glede odločitve po Dublinski uredbi, da organ v Sloveniji ne bo obravnaval prošnje, pa je z obravnavanega vidika primerljiva s situacijo, ko organ prošnjo zavrže na podlagi instituta varne tretje države. S tem je težko popravljiva škoda v obravnavanem primeru izkazana.

Z vidika prava EU sicer ne bi bilo potrebno, da bi Upravno sodišče zadržalo izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, ampak bi zadoščalo zadržanje do vročitve sodbe Upravnega sodišča strankam postopka. Vendar pa 47. člen Listine, ki ureja učinkovito pravno sredstvo v povezavi s stališčem Sodišča EU v zadevi Diouf (sodba SEU v zadevi C-69/10, odst. 69), po katerem pravica do učinkovitega pravnega sredstva velja samo na prvi stopnji sodnega odločanja, za nadaljnje stopnje sojenja pa ne več, nima obvezujoče narave v tem smislu, da država članica ne bi mogla imeti višjih standardov, ker to dopušča načelo procesne avtonomije držav članic iz 19. člena Pogodbe o EU. Obvezujoča določba 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče zadrži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, do česar pa lahko v določenih primerih pride šele na stopnji sojenja pred Vrhovnim sodiščem, je po mnenju Upravnega sodišča skladna z načelom procesne avtonomije držav članic EU.

Tožena stranka prizadetosti javne koristi, če bi sodišče izdalo začasno odredbo ni navedla, koristi nasprotnih strank ni, tako da sodišče nima podatkov o tem, da bi odločitev o izdaji začasne odredbe bila nesorazmerna z javnimi koristmi. Na tej podlagi je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).