Jedro

Po določbi prvega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika ima tožnik kot oškodovanec pravico do povrnitve izgubljenega dobička, pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na osebne okoliščine, ki pa ga zaradi toženčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 367,32 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 11158/2017 z dne 14. 7. 2017 razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.155,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek (pravilno: da ugodi tožbenemu zahtevku), podredno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala škode po višini, da ni predložila vseh računov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunati promet v mesecu juliju, zato je zahtevek zavrnilo. Uveljavlja bistveno kršitev pravila postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka z namenom ocenitve višine izgubljenega dobička. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni predložila vseh zahtevanih računov, saj sodišče prve stopnje ne navede, kateri računi so bili manjkajoči. Pojasnjuje, da je bila s strani sodišča pozvana k predložitvi računov od številke ... do vključno ..., kar je predložila. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do navedbe A.A., ki je izpovedal, da je tožeča stranka pokrila okrog 20 do 30 % vseh naročenih prevozov, ki jih je bila dolžna izvesti tožena stranka v odpovednem roku. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker meni, da je sodišče neutemeljeno prisodilo stroške predloga za vrnitev v prejšnje stanje in za obnovo postopka. Meni, da navedeni vlogi tožene stranke nista bili potrebni. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki prisodilo tudi 150 točk za pristop na četrti narok, čeprav so bili izvedeni le trije naroki in da je bil prvi narok 3. 10. 2018 le poravnalni in pripravljalni narok, kar je skladno z odvetniško tarifo obračunano le v vrednosti 50 % in ne v polni vrednosti. Nasprotuje pa tudi višini prisojene kilometrine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov, ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka kot delodajalec od delavca zahtevala odškodnino v višini 10.000,00 EUR za škodo, ki mu jo je povzročil kot nekdanji delavec, zaradi kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o odpovednem roku.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem računovodske stroke. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem kot nepotreben utemeljeno zavrnilo, saj s svojim mnenjem izvedenec ne more nadomestiti manjkajočih podatkov, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka. Svojo odločitev glede predlaganega dokaza je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve tudi ustrezno pojasnilo.

8. Sodišče druge stopnje soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela voznika za določen čas od 16. 3. 2015 do 31. 12. 2015; - da je bil v 16. členu pogodbe o zaposlitvi določen 30 dnevni odpovedni rok za primer, da pogodbo odpoveduje delavec; - da je tožnik podal tožencu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2015, zaradi neupravičene odsotnosti toženca z dela od 3. 7. 2015 dalje; - da je toženec delo pri drugem delodajalcu nadaljeval od 6. 7. 2015 dalje; - da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženec ravnal hudo malomarno, ker je zanemaril tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega skrbnega človeka, ki bi vedel, da z namenom prekinitve delovnega razmerja, ne bo mogel opraviti predvidenih delovnih obveznosti - v toženčevem primeru predvidenih voženj ter zato odgovarja za zmanjšan promet za čas odpovednega roka; - da tožnik v dokaznem postopku ni dokazal in ni predložil vseh računov, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunati tožnikov promet v odpovednem roku.

9. Po določbi prvega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika ima tožnik kot oškodovanec pravico do povrnitve izgubljenega dobička, pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na osebne okoliščine, ki pa ga zaradi toženčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Glede ugotavljanja izgubljenega dobička oz. nastale škode tožniku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik predložil podatke o prometu, ki ga je toženec ustvaril z vožnjami v aprilu, maju in juniju 2015 in sicer na vozilu z registrsko številko ... (in sicer v aprilu v višini 16.135,13 EUR, v maju v višini 9.802,01 EUR in v juniju v višini 14.991,26 EUR). Predložil je tudi podatke o prometu, ki ga je tožnik ustvaril s preostalimi 16 vozili v juliju 2015, pri čemer tu ni bil vštet promet, ki ga je opravil s 17. vozilom registrskih številk ..., ki ga je v zadnjih mesecih upravljal toženec (in sicer 500,00 EUR od 30. 6. do 1. 7. 2015 in 540,00 EUR od 28. 7. 2015 do 29. 7. 2015). Po izpovedbi A.A. je imel toženec po 3. 7. 2015 predvidene vožnje s tem vozilom, ki pa jih je opravil drug voznik. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v podatke ugotovilo, da so ti nepopolni, ker tožnik ni predložil vseh računov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunati njegov promet v mesecu juliju. Tožnik je bil namreč s strani naslovnega sodišča pozvan, da predloži vse izdane račune, ki jih je izstavil v mesecu juliju in sicer od št. ... do vključno št. ... Tožnik pa je predložil le račune brez označbe vozil, ki so opravile storitve. Nadalje je ugotovilo, da so bili tožnikovi stroški dela glede na bilančne podatke v letu 2015 nižji od tistih v letu 2014, in sicer le za 706,00 EUR (kar pomeni bruto znesek plače in stroške povezane z delom), povprečna plača zaposlenega pa je bila v tistem letu 806,57 EUR. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva nuditi stranki pravno pomoč v smislu pozivanja k navedbi konkretnih okoliščin, s katerimi bi stranka utemeljevala višino škode oziroma k predlaganju dodatnih dokazov, ki bi ji zagotovili večje možnosti za uspeh v postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik škode ni dokazal po višini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo A.A. Sodišče prve stopnje je tisto, ki presodi in oceni dokaz z zaslišanjem priče, samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Izpovedbe prič pa so kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Neutemeljen je pritožben ugovor glede prisojenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je med potrebne stroške postopka pravilno upoštevalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za obnovo postopka in ugovor, kar je bil toženec v konkretnem primeru primoran vložiti. Tožencu je priznalo 4 pripravljalne vloge, nagrado za prvi narok in odsotnost iz pisarne, nagrado za drugi narok in 150 točk urnine, ter odsotnost iz pisarne. Pri zapisu nagrade za četrti narok gre za očitno pomoto, saj je šlo za tretji narok, za katerega je priznalo nagrado in odsotnost iz pisarne, pravilno pa je tožencu priznalo tudi kilometrino, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tožencu celo priznalo manj stroškov kot bi mu dejansko pripadali, saj je za pripravljalne vloge upoštevalo nagrado le v višini 225 točk, pravilno pa bi moralo upoštevati v višini 375 točk (glede na vrednost spora 10.000,00 EUR v času odločanja), prav tako tožencu ni priznalo nagrade za odgovor na tožbo z dne 12. 6. 2018, kar utemeljeno navaja toženec v odgovoru na pritožbo.

11. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi odvetniške tarife se mu kot potrebni priznajo stroški: sestava odgovora na pritožbo v višini 500 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, skupaj (glede na vrednost točke v času odločanja v višini 0,60 EUR) v višini 367,32 EUR. V primeru zamude tožnik tožencu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).