Jedro

Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij sodi med ugovore, ki jih ima porok v razmerju do upnika. Zanje velja, da se ne domnevajo in da breme dokazovanja vseh potrebnih elementov za njihovo učinkovanje v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja. Trditveno in dokazno breme, da je upnik opustil garancijo, je torej na dolžniku. Eden od elementov, ki jih mora porok trditi in dokazati v zvezi z opustitvijo zavarovanj je tudi, v kolikšnem znesku bi bil upnik ob njihovi uveljavitvi poplačan in posledično porok prost njegove obveznosti. V okvir teh garancij dalje ne sodijo pravice upnika, da zahteva vmesne bilance, da opravlja oglede prostorov ter da zahteva odstop terjatev glavnega dolžnika do njegovega dolžnika njemu, da zahteva, da kupec glavnega dolžnika kupnino nakaže njemu ter celo, da vloži odškodninsko tožbo zoper kupca nepremičnine. Med te garancije namreč sodijo le različna stvarnopravna in osebna zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 11. 3. 2021 zavrne (1. točka izreka sklepa), da je dolžnik dolžan upniku povrniti 1.485,96 EUR izvršilnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sklepa) in da dolžnik nosi sam svoje stroške ugovora in odgovora na odgovor na ugovor (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je v svojem ugovoru navajal, da bi bil upnik poplačan že pred časom, če bi izkazal dovoljšnjo mero skrbnosti. Prav tako je navajal, da mu je bilo sporočeno, da ne odgovarja več kot solidarni porok in plačnik. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ko ni zaslišalo njega in priče, ki je bila v tistem času v družbah zaposlena kot računovodkinja in bi vedela povedati, kakšni so bili dogovori z bankami in kako je potekala komunikacija z njimi. V zvezi z ugovorom vrstnega reda unovčenja zavarovanja se dolžnik ne spomni točno, kateri uslužbenec mu je to garantiral, vendar mu je bilo to obljubljeno in bi to potrdil on in priča. Dejstvo je, da je dolžnik vedno komuniciral z osebo, ki je bila pooblaščena za sklepanje kreditnih pogodb. Zaslišanje ni pravno nepomembno, saj je hotel izkazati nezakonitost ravnanja posameznih pravnih oseb, hkrati pa opustitev nadzorstvene pravice s strani upnika. Sam nima dostopa do dokaznih listin in informacij, ki jih ima upnik. Vprašanje je na primer, ali je upnik s stani kupcev prostorov dobil plačan del kupnine, kot je bilo dogovorjeno v kupoprodajni pogodbi za nakup posameznih delov stavbe na Ulici ..., in naknadno priredil prometno kartico. Prav tako ni mogoče vedeti, da upnik ni prejel najemnin s strani najemnikov prostorov, kar bi se vse ugotavljalo s predlaganimi pričami. Odgovoru na upnikov odgovor je dolžnik priložil tudi letna poročila upnika, iz katerih je razvidno, da se je upnik zavezal, da bo natančno obravnaval in spremljal vse stroškovne postavke dolžnikov, česar upnik očitno ni izvajal, imel pa je tudi smernice za spremljanje kreditov. Do navedenega se sodišče sploh ni opredelilo. Upnik ima v vseh mesečnih poročilih zavedeno, da vsaj trimesečno ocenjuje denarne toke, kar je upnik zanemarjal. Sodišče pozna pravo (1027. člen OZ) po uradni dolžnosti, pritožnik pa je zatrjeval, da je upnik nenehno opuščal svoje pravice, zaradi česar posledično ni bil poplačan. Upnik je imel pravico zahtevati vmesne bilance, kadarkoli bi lahko opravil ogled prostorov, v zavarovanje je imel tudi menice. Nepremičnine, na katerih je imel upnik hipoteke, so se prodale, dolg pa ni bil niti delno poplačan. Posojilojemalec se je zavezal upniku odstopiti terjatve iz naslova najemnih pogodb in s končnimi kupci sklepati pogodbe za posamezne poslovne prostore, na podlagi katerih se 80% kupnine poravna upniku. Posojilojemalec brez predhodnega pisnega dovoljenja upnika ni smel odsvajati svojega premoženja. Upnik je imel vpogled v zemljiško knjigo in bi lahko posojilojemalko pozval k predložitvi kupoprodajne pogodbe. Na podlagi kupoprodajne pogodbe se je kupec A. d. o. o., tudi zavezal plačati 1.400.000,00 EUR kupnine na račun upnika, kljub temu, da je prešla lastninska pravica, pa upnik ni storil ničesar. Posojilojemalec je prodal nepremičnino brez soglasja upnika, kupec pa ni ravnal v skladu s pogodbenimi določili. V zvezi z navedenim sodišče ni zaslišalo prič. Upnik je v stečajnem postopku nad B. d. o. o. vložil prijavo terjatev in ločitvenih pravic, vendar to ne opravičuje dejstva, da je opustil vse ostale pravice. Upnik tudi ni pričel nobenih drugih postopkov proti posojilojemalcu zaradi povzročitve škode, oziroma proti kupcu nepremičnine. Upnik je postopek začel le proti dolžniku, čeprav ima še druge hipoteke. Ni pravno pomembno, da upnik ni imel pravnih vzvodov za pridobitev najemnih pogodb, imel je namreč pravico izvajati ogled prostorov. Življenjsko logično je, da dolžnik nima listin o pisnem pozivu upniku k privolitvi k pogodbi o prevzemu dolga, saj mu upnik teh listin ni predložil, ravno tako pa jih ne more pridobiti od kupca in prodajalca, zato je dolžnik predlagal zaslišanje prič in bi sodišče moralo izvesti narok. Upnik ni pošiljal obvestil o stanju kredita in dolžnik ni niti vedel za nastalo stanje in je očitno prilagodil dokumentacijo za potrebe tega izvršilnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. V zadevi je bil vložen odgovor na pritožbo, na katerem je kot podpisnik naveden C. AG, ki ni niti stranka postopka niti novi upnik, glede katerega se v odgovoru na pritožbo zatrjuje prevzem terjatve, zato višje sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke D. D. opr. št. SV opr. št. 405/09 z dne 27. 5. 2009, v katerem je bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem eurskem posojilu št. 240-51-505027 z dne 20. 5. 2009, v kateri se je dolžnik k plačilu obveznosti po Posojilni pogodbi v zvezi z Aneksi k tej pogodbi zavezal kot porok in plačnik (2. stran notarskega zapisa).

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v bistvenem izhaja, da se dolžnik, ki se je k plačilu upnikove terjatve zavezal kot solidarni porok in plačnik, ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na to, da upnikova terjatev zoper njega ni nastala, ker mu je bilo ob sklepanju kreditne pogodbe z banko ustno pojasnjeno (ne trdi, da je bil hkrati sklenjen ustni _dogovor_, ki bi spreminjal vsebino kreditne pogodbe, temveč se sklicuje na ustna pojasnila vsebine sklenjenega dogovora), da se bo, v primeru neplačil, terjatev najprej poplačala iz zavarovanih nepremičnin in drugih zavarovanj kreditojemalke in drugih družb, ki so bile prav tako poroki in plačniki. Dolžnik tudi ne navede, kdo konkretno na strani upnika naj bi mu to obljubil, zato, da bi bil mogoč zaključek, ali takšen dogovor, v kolikor je obstajal, upnika sploh zavezuje (t.j. je, ali je bila obljuba dana s strani osebe, ki je bila s strani banke pooblaščena za sklepanje kreditnih pogodb). Dolžnikove navedbe glede obstoja ustnega dogovora, ki naj bi spreminjal pisne določbe notarskega zapisa glede vrstnega reda unovčenja zavarovanj, so iz pojasnjenega razloga nepopolne v tej meri, da jih ni mogoče preveriti niti z zaslišanjem strank in priče E. E., glede katere tudi ni trdil, da je bila prisotna pri sklepanju dogovorov. Upnik je dokazal, da je dne 25. 2. 2014 v stečajnem postopku nad družbo B. d. o. o., opr. št. St 001, vložil prijavo terjatev in ločitvenih pravic na poslovnem deležu v družbi F. d. o. o., nadalje je dne 4. 10. 2016 vložil predlog za izvršbo zoper posojilojemalko F. d. o. o., ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 3383/2016 z dne 18. 10. 2016, dne 10. 10. 2017 je predlagal nadaljevanje izvršbe v tem postopku zoper družbo G. d. o. o., kot hipotekarnega dolžnika, dne 7. 2. 2020 pa še zoper družbi H. d. o. o., in I. d. o. o., ter da je prijavil terjatev in ločitvene pravice v stečajnem postopku nad družbami H. d. o. o., I. d. o. o. in F. d. o. o. Dolžnik niti ne ugovarja upnikovemu obračunu terjatve. Trdi le, da niso knjiženi zneski najemnin, ki jih je družba F. d. o. o., pridobivala z oddajanjem poslovne zgradbe in za katere je v 4. členu Aneksa št. 6 določeno, da se posojilojemalec in zastavitelj zavezujeta, da bosta najkasneje v roku 15 dni od podpisa najemne pogodbe za oddane poslovne prostore novim najemnikom, po tej pogodbi odstopila v korist banke tudi terjatve iz naslova najemnih pogodb, ki bodo sklenjene med posojilodajalcem in zastaviteljem kot najemodajalcem in vsakokratnim najemnikom. Dolžnik upniku niti ne očita in tudi z ničemer ne dokaže, da je te zneske prejel. Iz 4. člena Aneksa št. 6 iz pogodbe ne izhaja, da sta se upnik in posojilojemalka dejansko dogovorila, da mu posojilojemalka _odstopa_ vse (bodoče) terjatve, ki jih bo imela iz naslova podpisane najemne pogodbe za oddane poslovne prostore novim najemnikom, temveč iz tega člena izhaja le zaveza posojilojemalke, da najkasneje v roku 15 dni od podpisa najemne pogodbe za oddane poslovne prostore novim najemnikom, po tej pogodbi odstopi v korist upnika tudi terjatve iz naslova teh najemnih pogodb. V prvem odstavku 425. člena OZ je določeno, da če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve ugasne takrat, ko je _sklenjena_ pogodba o odstopu. Navedeno pomeni, da bi se dolžnik lahko uspešno skliceval, da je njegova terjatev prenehala, šele v primeru, če bi dejansko prišlo do sklenitve pogodb o odstopu. Na podlagi 4. člena Aneksa št. 6, na katerega se dolžnik sklicuje, bi namreč lahko upnik od posojilojemalke šele zahteval sklenitev pogodb o odstopu terjatev iz naslova najemnih pogodb. Nadalje dolžnik ni izkazal, da je njegova obveznost prenehala za znesek v višini 1.400.000,00 EUR iz naslova plačane kupnine, pridobljene zaradi dne 13. 10. 2016 sklenjene Kupoprodajne pogodbe za nakup posameznih delov stavbe na Ulici ..., Ljubljana, med družbo F. d. o. o. in A. d. o. o. in za zneska 11.315,00 EUR in 14.880,00 EUR, ki predstavljata kupnino po dveh kupoprodajnih pogodbah med G. d. o. o. kot prodajalcem v obeh pogodbah in med I. d. o. o., kot kupcem po prvi pogodbi in H. d. o. o. kot kupcem v drugi pogodbi. Predmet teh kupoprodajnih pogodb so bili posamezni deli poslovnih prostorov na Ulici ... v Ljubljani, ki so bili predmet Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 405/09 z dne 7. 5. 2009. V 6. členu omenjenih kupoprodajnih pogodb sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo kupec plačal kupnino na način, da bo prevzel obveznosti prodajalca, ki jih ta ima do upnika, in sicer iz naslova sklenjenega Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 405/09 z dne 27. 5. 2009 in sicer do višine kupnine. V 428. členu OZ je določeno, da če je bilo ob odtujitvi kakšne nepremičnine, na kateri je hipoteka, med pridobiteljem in odtujiteljem dogovorjeno, da bo pridobitelj prevzel dolg nasproti hipotekarnemu upniku, se v primeru, če hipotekarni upnik na pisno zahtevo odtujitelja v treh mesecih ne odkloni svoje privolitve v pogodbo o prevzemu dolga, šteje, da je vanjo privolil. Po drugem odstavku istega člena je treba upnika v pisni zahtevi opozoriti na to posledico, ker se sicer šteje, kakor da zahteve ni bilo. Da bi obveznost odtujitelja (in s tem dolžnika) v razmerju do hipotekarnega upnika prenehala, bi tako moral dolžnik trditi in izkazati, da je bil upnik pisno pozvan k temu, ali podaja privolitev v pogodbo o prevzemu dolga. Ker tega ne izkaže, mu ne gre slediti v tem, da je zaradi sklenjenih kupoprodajnih pogodb njegova obveznost prenehala. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so pravilni.

8. Neutemeljeno dolžnik uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo njega in prič, posebej priče E. E. Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da bi moral dolžnik, ker je ta zatrjeval hkratno ustno spremembo izvršilnega naslova, (najmanj) konkretizirano zatrjevati sklenitev _dogovora_ o vrstnem redu uporabe zavarovanj ter tudi kdo na strani upnika naj bi mu „obljubil“, da bo upnik najprej unovčil zavarovanja na nepremičninah in druga zavarovanja zoper kreditojemalca. Če je obveznost zavarovana s poroštvom in še katerim zavarovanjem, porok namreč nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če je to izrecno določeno s poroštveno pogodbo.1

9. Pravilnosti navedenega stališča dolžnik ne more izpodbiti s sklicevanjem na to, da naj se ne bi spomnil, kateri uslužbenec mu je navedeno obljubil, saj bi glede na domnevno tako pomembno garancijo dolžniku ta omenjeno moral vedeti. Nenazadnje to zatrjevano dejstvo izvira iz skupne sfere upnika in dolžnika - solidarnega poroka. Šele v pritožbi dolžnik tudi zatrjuje, da naj bi bilo „dejstvo“, da je vedno komuniciral z osebo, ki je bila pooblaščena za sklepanje kreditnih pogodb, kar je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer prepozno in neupoštevno, pa tudi sicer še vedno povsem pavšalno. Sodišče prve stopnje po povedanem ni kršilo načela kontradiktornosti, ko v zvezi s pomanjkljivo navedenimi dejstvi ni zaslišalo njega in priče. Zaslišanje v informativne namene, t.j. z namenom, da se z zaslišanjem dopolni pomanjkljiva trditvena podlaga, namreč ni dopustno.

10. V zvezi z zaslišanjem sebe ter preostalih prič dolžnik v ugovoru niti ni navedel, o čem naj bi navedene osebe sodišče zaslišalo. ZPP v 236. členu v zvezi z 263. členom istega zakona, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv, sodišče pa tako predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Niti v tekstu ugovora niti pri naštevanju dokaznih predlogov dolžnik ni navedel, o čem naj bi priče izpovedale, to, da dolžnik šele v pritožbi navaja, da naj bi izpovedale o „nezakonitosti ravnanja posameznih oseb in opustitvi nadzorne pravice s strani upnika“ in o tem, da naj bi upnik privolil v prevzem dolga, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Enako velja glede trditve, da dolžnik nima dostopa do dokaznih listin in informacij, ki jih ima upnik, glede tega, ali je upnik s strani kupcev dobil plačan del kupnine oziroma najemnin s strani najemnikov, ter da naj bi zaradi odkrivanja navedenega predlagal zaslišanje prič. Tudi na ta način dolžnik dokaznih predlogov ni substanciral. Novejši pogledi2 sicer dopuščajo izjeme od načelne prepovedi informativnih dokazov, vendar tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Dolžnik v ugovoru ni z ničemer pojasnil, zakaj podatkov ne bi mogel pridobiti sam pri upniku ali posojilojemalki. Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele če bi dolžnik v ugovoru navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogel pridobiti (ter tudi navedel in izkazal, zakaj je ni mogel pridobiti), oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče z namenom ugotavljanja takih dejstev izvedlo informativne dokaze.3

12. Dolžnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor v zvezi s tem, da iz upnikovih letnih poročil izhaja, da naj bi spremljal vse stroškovne postavke dolžnikov, da ima upnik smernice za spremljanje kreditov in da na 3 mesece ocenjuje denarne tokove, pa se navedenega ne drži, saj so bile te navedbe, podane šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor, prepozne, tudi sicer pa so bile presplošne in s tem niso bile pravno pomembne.

13. Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij (1027. člen Obligacijskega zakonika) sodi med ugovore, ki jih ima porok v razmerju do upnika. Zanje velja, da se ne domnevajo in da breme dokazovanja vseh potrebnih elementov za njihovo učinkovanje v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Trditveno in dokazno breme, da je upnik opustil garancijo, je torej na dolžniku.

14. Eden od elementov, ki jih mora porok trditi in dokazati v zvezi z opustitvijo zavarovanj je tudi, v kolikšnem znesku bi bil upnik ob njihovi uveljavitvi poplačan in posledično porok prost njegove obveznosti (primerjaj sklep VSL Cst 656/2016). Tako v ugovoru kot v pritožbi je dolžnik le pavšalno trdil, da je imel upnik v zavarovanje obveznosti posojilojemalca tudi menice, ki bi jih moral posojilojemalec nadomestiti v primeru izpolnitve s strani banke oziroma uničenja. Ni pa dolžnik v zvezi z domnevno opustitvijo upnika, da unovči menice, podal trditvene podlage, za koliko bi bil upnik ob unovčitvi menic poplačan.

15. V okvir garancij 1027. člena OZ dalje ne sodijo pravice upnika, da zahteva vmesne bilance, da opravlja oglede prostorov ter da zahteva odstop terjatev glavnega dolžnika do njegovega dolžnika njemu, da zahteva, da kupec glavnega dolžnika kupnino nakaže njemu ter celo, da vloži odškodninsko tožbo zoper kupca nepremičnine. Med te garancije namreč sodijo le različna stvarnopravna in osebna zavarovanja.4 V drugem smislu dolžnikove trditve, da bi se upnik že poplačal, če pri nadzoru kreditne pogodbe ne bi bil malomaren, niso pravno pomembne. Sodna praksa se je tudi že postavila na stališče, da zahteva, da mora upnik za ohranitev poroštva preprečevati potencialne zlorabe neposestnih zavarovanj s strani glavnega dolžnika, nima podlage v materialnem pravu (tako sodba VSRS II Ips 183/2012).

16. Sicer pa sta pravilni tudi stališči sodišča prve stopnje, da dolžnik ni trdil in izkazal, da je glavni dolžnik z upnikom sklenil pogodbe o odstopu terjatev iz naslova najemnin (prvi odstavek 425. člena OZ) ter da ni trdil in izkazal, da je glavni dolžnik upnika pisno pozval k privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga in ga opozoril na posledice molka (428. člen OZ). V ugovoru dolžnik ni trdil, da takega poziva ne more predložiti, z navedbo, da naj bi bilo „življenjsko logično“, da takih listin nima in jih niti ne bi mogel pridobiti, pa dolžnik ne more izpodbiti tega, da v tem delu ni podal niti ustrezne trditvene podlage, pri čemer v pritožbi prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pa tudi sicer preveč pavšalno navaja, da dokazil nima. Prav tako v zvezi s temi dejstvi ni substancirano predlagal zaslišanja prič in ne drži, da je dolžnik zatrjeval, da je „moralo biti podano soglasje za prevzem dolga“.

17. Neutemeljeno dolžnik tudi uveljavlja, da naj bi upnik dokazal le, da je vložil prijavo terjatev v stečajnem postopku nad družbo B. d. o. o., na kar naj bi se sodišče prve stopnje edino oprlo, saj je sodišče prve stopnje jasno pojasnilo, da je poleg navedenega upnik vložil tudi predlog za izvršbo zoper posojilojemalko F. d. o. o., nato pa še predlog za nadaljevanje tistega izvršilnega postopka zoper tri hipotekarne dolžnike, prijavil pa je tudi terjatev in ločitvene pravice v stečajnem postopku nad družbami H. d. o. o., I. d. o. o., in F. d. o. o. 18. S pritožbeno navedbo, da upnik s prodajo nepremičnin, na katerih je pridobil hipoteko, ni bil niti delno poplačan, si dolžnik prihaja v nasprotje z ugovorno navedbo, da je bil upnik iz zavarovanega nepremičnega premoženja poplačan že v celoti, s pritožbeno navedbo, da posojilojemalec ni smel brez predhodnega pisnega dovoljenja upnika odsvajati svojega premoženja pa v nasprotje z ugovorno navedbo, da je upnik podal soglasje za prodajo. Katere „druge hipoteke“ naj bi upnik še imel, dolžnik ne pojasni, niti tega ni pravočasno storil v ugovoru, tudi sicer pa bi dolžnik, kot že povedano, moral podati trditveno podlago, v kolikšnem znesku bi bil upnik ob njihovi uveljavitvi poplačan.

19. Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da mu upnik ni pošiljal obvestil o stanju kredita in da posledično dolžnik ni vedel za nastalo stanje, saj navedenega upnik po posojilni pogodbi ni bil niti dolžan storiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je upnik glavnemu dolžniku in njemu poslal tako opomin ter poziv za plačilo zapadlih obveznosti z dodatnim rokom za plačilo obveznosti, kot obvestilo o predčasni zapadlosti kredita, razen tega pa upnik ni bil dolžniku dolžan pošiljati nobenega nadaljnjega opomina ali mesečnega stanja kredita oziroma izpisa odprtih postavk. K odgovornosti za poplačilo obveznosti se je dolžnik zavezal v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, zato dolžnik ne more uspeti z navedbami, da gre za konstrukt upnika, kako bi prišel do poplačila svoje terjatve.

20. Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, sta pravilni tudi odločitvi o stroških ugovornega postopka v 2. in 3. točki izreka sklepa (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

21. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, str. 1064. 2 Tako teorije (dr. Mile Dolenc v „Informativni dokaz v pravdnem postopku“, Pravna praksa, št. 31-32/2010 in dr. Mile Dolenc v „O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku“, Podjetje in delo, št. 6-7/2011) kot sodne prakse (sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011, sklep VSL I Cpg 453/2011 z dne 9. 11. 2011). 3 Tako stališče je višje sodišče sprejelo tudi v sklepu II Ip 2774/2017. 4 Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, str. 1064.