Jedro

Kakor izhaja iz upravnih spisov se je z izgradnjo mansarde spremenila etažnost objekta, ki je predmet spremembe gradbenega dovoljenja. V gradbenem dovoljenju je bila namreč dovoljena nad prvo etažo galerija, to je na stebrih postavljena streha. Z nedovoljeno gradnjo, ki se legalizira, pa je bila zgrajena stanovanjska etaža v obliki mansarde tako, da je etažnost objekta, ki se legalizira, P+1+M. Sodišče meni, da bi za legalizacijo te gradnje, investitor moral pridobiti soglasje tožeče stranke. Ker takega soglasja ni pridobil, projekt za legalizacijo ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, zato je bil ob izdaji izpodbijane odločbe kršen prvi odstavek 66. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola, št. 351-160/2009/G-10/15 z dne 29. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteka roka skupaj z zakonskimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola pod točko 1. spremenila gradbeno dovoljenje št. 351-21/2005/G-05/41 z dne 11. 7. 2005, ki je bilo izdano investitorjem A.A., B.B. in C.C., za legalizacijo prizidane garaže vzhodno ob stanovanjskem objektu ... na parc. št. 1333/2 k.o. ... v tlorisni površini 7,00 x 8,05 m in za nadzidavo garaže v tlorisni površini 7 x 10,05 m v etažnosti-nadstropje z galerijo, z namenom ureditve stanovanjske enote in sicer tako, da se dovoli legalizacija izvedene neskladne gradnje-izdelava mansardne etaže namesto galerije s spremenjenimi in novimi okenskimi odprtinami, znotraj dovoljene višine (KV=+ 4,80 m) po citiranem gradbenem dovoljenju ter sanacija in odstranitev napušča nadzidane garaže tako, da bo streha poravnana z zunanjo linijo zidu na vzhodni strani objekta, po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelal D.D., v oktobru 2009 s popravkom iz 15. 12. 2009. Pod točko 2. je odločila, da ostale določbe gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005 ostanejo nespremenjene, pod točko 4. pa je zavrnila vlogo investitorjev za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005 v delu, ki se nanaša na legalizacijo izvedenega podpornega zidu na južnem delu parc. št. 1333/2 k.o. ... v dolžini 9,30 m. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da leži obravnavana parcela v območju kulturne krajine „Cetore-Korte-Medoši“ v območju arheološkega spomenika „Čedlje, Kaštelir“. Območje se ureja z Odlokom o ureditvenem načrtu Korte, ki v 12. členu določa odmik od parcelne meje najmanj 4 m, odmik med objekti pa je praviloma 8 m, razen v primeru dvojčkov in gradnje v nizu in kadar se lastniki dogovorijo za drugačne odmike. Za manjše odmike si mora investitor pridobiti pisna soglasja eventualno prizadetih sosedov. V postopku spremembe gradbenega dovoljenja, ki se je vodil v skladu z določbami 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1), je bilo ugotovljeno, da gre za legalizacijo gradbenih posegov, ki so znotraj gabaritov, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem. Na ustni obravnavi je bilo ugotovljeno, da je stavba investitorjev znotraj parc. št. 133/2, k.o. ..., neposredno ob vzhodni parcelni meji s parc. št. 1327/4, k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke. Ugotovljeno je bilo, da napušč nadzidave posega v zračni prostor sosednje parcele, zato so investitorji dopolnili vlogo in projekt po katerem se dovoli sanacija-odstranitev napušča nadzidave tako, da bo streha poravnana z zunanjo linijo zidu na vzhodni strani objekta. S tem bodo investitorji izpolnili zahtevo, dano v soglasju lastnikov mejne parcele, da se ne posega na njihovo parcelo, ne zračno ne zemeljsko. Mansarda je bila izvedena na mestu galerije znotraj dovoljene nadzidave garaže s koto venca KV=+4,80 m (kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem). Navedeno zato predstavlja spremembo lokacijskih pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005, zato je bila izdana nova odločba, ki je deloma nadomestila gradbeno dovoljenje z dne 11. 7. 2005 in se je omejila le na predlagane spremembe. Legalizacija podpornega zidu je bila zavrnjena zato, ker se le-ta nahaja v varovalnem pasu ceste in investitor ni predložil soglasja upravljavca ceste. Prav tako pa investitor ni dostavil soglasja mejašev za legalizacijo podpornega zidu, ki je izveden na sami parcelni meji in delno posega tudi na sosednjo parcelo, za kar bi investitor moral izkazati pravico graditi v smislu določb 54. in 56. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo št. 35108-192/2010-2-KB z dne 11. 8. 2010 pritožbo tožeče stranke in investitorjev A.A., B.B. in C.C., zavrnil. Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo legaliziral neskladno gradnjo mimo pogojev gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005, saj se dopušča legalizacija gradnje z odmikom od zemljišča, ki je manjši od 0,5 m, kar je bil pogoj navedenega gradbenega dovoljenja v točki II/1 izreka. Dopušča se gradnja oziroma izdelava mansardne etaže kot nadgradnja objekta, ki je bil po nespornih ugotovitvah v postopku izdaje izpodbijane odločbe zgrajen v letu 1993 in legaliziran z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005, ki pa je določal minimalni odmik od sosednjega zemljišča, to je od zemljišča tožeče stranke, vsaj 0,5 m. Tožeča stranka ni dala dovoljenja za manjši odmik, saj soglasje z dne 9. 6. 2005, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v drugostopni odločbi z dne 11. 8. 2010, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ne predstavlja soglasja k legalizaciji garaže oziroma črne gradnje, ki je predmet tega postopka. Z navedenim soglasjem tožeča stranka ni dala soglasja za odmik gradnje, ki bi bil bližji od 4 m, saj mora biti tako soglasje izrecno in mora izrecno navajati, da se soglaša z manjšim odmikom in kolikšnim, z navedbo projekta, h kateremu se soglasje daje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadete stranke-investitorji sporne gradnje v odgovoru na tožbo prerekajo tožbene navedbe tožeče stranke. Navajajo, da je tožeča stranka ves čas soglašala z odmikom spornega objekta od parcelne meje tako, kot je to dejansko v naravi, saj je bilo šele kasneje ugotovljeno, da je parcelna meja v naravi napačno določena. Obstoječa garaža sploh ni bila predmet projekta iz januarja 2005, prav tako pa tudi odmik 0,5 m ni bil prikazan v projektu za garažo ampak v projektu za gradnjo garsonjere nad obstoječo garažo. Odmiki sporne gradnje niso bili sporni, zato se tožeča stranka tudi ni pritožila na gradbeno dovoljenje z dne 11. 7. 2005, saj se je strinjala z obstoječim stanjem. Cilj tožeče stranke je le doseči odškodnino, zato je tudi sprožila inšpekcijski postopek.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) v drugem odstavku 73. člena določa, da je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost subjekta ali spremembo predpisanih bistvenih sestavin zahtev. V tem primeru se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja. Odlok o ureditvenem načrtu Korte (v nadaljnjem besedil Odlok o UN) v 12. členu predpisuje, da morajo biti nove stanovanjske in druge stavbe od parcelne meje odmaknjene najmanj 4,00 m, za manjše razdalje pa si mora investitor pridobiti pisna soglasja prizadetih sosedov.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005 na zemljišču s parc. št. 133/2, k.o. ..., dovoljenja legalizacija prizidane garaže v tlorisni površini 7,00 x 8,05 m in nadzidave garaže v tlorisni površini 7,00 m x 10,5 m v etažnosti nadstropje in galerija z namenom ureditve stanovanjske enote v odmiku 1,50 m do 0,50 m od sosednje parcele, ki je v lasti tožeče stranke. Iz geodetskega načrta, ki je del upravnega spisa iz septembra 2010 je razvidno, da je dejanski odmik garaže 0,45 do 0,07 m, kar med strankami ni sporno. V zadevi tudi ni sporno, da nobena od strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo obstoječega objekta in njegovo nadgradnjo z dne 11. 7. 2005 ni opozorila, da je dejanski odmik od parcelne meje manjši, kot je bilo očitno napačno navedeno na podlagi geodetskega načrta iz leta 1996, saj se lokacija garaže in nadzidave, kot je bilo nesporno ugotovljeno v upravnem postopka, od leta 1993 ni spremenila. Tožeča stranka je imela kot mejaš položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005 in je v tem postopku dne 9. 6. 2005 podala soglasje, kateremu je sledila izdaja gradbenega dovoljenja, ki je postalo dokončno in pravnomočno, v posledici česar sodišče zaključuje, da je tožeča stranka dala soglasje k v naravi obstoječi gradnji, s predvideno nadgradnjo v skladu s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja. Upoštevaje navedeno je ugovor tožeče stranke, da z gradnjo, predvideno z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005 ni soglašala, neutemeljeno.

Ugovor tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje zmotno uporabil materialno pravo je utemeljen. ZGO-1 izdaje gradbenega dovoljenja za že obstoječe gradbene objekte v ničemer ne ureja drugače, kot izdajo gradbenega dovoljenja za nameravane gradnje. Glede na to, da se na podlagi določbe drugega odstavka 73. člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo dovoljenje izdano, je treba pri njegovi izdaji uporabiti določbo 1. točke 66. člena ZGO-1, to je, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Kakor izhaja iz upravnih spisov se je z izgradnjo mansarde spremenila etažnost objekta, ki je predmet spremembe gradbenega dovoljenja. To ugotavlja tudi gradbeni inšpektor v svoji odločbi št. 06122-1329/2009/8 z dne 24. 8. 2009, ki je postala dokončna in pravnomočna in je del upravnega spisa. V gradbenem dovoljenju z dne 11. 7. 2005 je bila namreč dovoljena nad prvo etažo galerija, to je na stebrih postavljena streha. Z nedovoljeno gradnjo, ki se legalizira, pa je bila zgrajena stanovanjska etaža v obliki mansarde tako, da je etažnost objekta, ki se legalizira P+1+M. Sodišče meni, da bi upoštevaje določbe 12. člena Odloka o UN, za legalizacijo te gradnje, investitor moral pridobiti soglasje tožeče stranke. Glede na nedoročenost soglasja tožeče stranke z dne 9. 6. 2005 to soglasje ni mogoče šteti kot soglasje k gradnji, ki je bila izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005. Ker investitor takega soglasja ni pridobil, projekt za legalizacijo ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, zato je bil ob izdaji izpodbijane odločbe kršen prvi odstavek 66. člena ZGO-1. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku izdaje izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, upravičen do stroškov v višini 350 EUR povečanih za 20 % DDV.