Jedro

Po 35. členu zakona o prekrških se smejo varnostni ukrepi vseh vrst izrekati storilcu poleg kazni, predpisane za posamezen prekršek, ne da bi bili posebej predpisani za posamezni prekršek.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo Občinskega sodnika za prekrške je bil A.L. zaradi prekrška po 14. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP kaznovan z denarno kaznijo, poleg tega pa mu je bil po 39. členu zakona o prekrških izrečen še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Z odločbo Republiškega senata za prekrške, ki je navedena v uvodu, je bila pritožba kaznovanega zavrnjena kot neutemeljena in potrjena odločba organa prve stopnje.

Kaznovani je zoper odločbo organa druge stopnje pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo. Navaja, da prekrška ni storil, da dokazni postopek pred izdajo odločbe organa prve stopnje ni bil izveden tako, kakor je predlagal ob zaslišanju in da organ druge stopnje ob odločanju o pritožbi ni upošteval predloga za dopolnitev dokaznega postopka. Meni, da bi bilo treba o njegovem prehitevanju in nastanku nevarnosti zaslišati voznika osebnega avtomobila, ki je takrat pripeljal nasproti, poleg tega pa bi bilo treba policista, katerega izjava se ne sklada z njegovim zagovorom, soočiti z njim. Poudarja še, da je za prekršek po 14. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP predpisana samo denarna kazen oziroma kazen zapora. Obrazložitev izrečenega varstvenega ukrepa v odločbi organa druge stopnje je oprta samo na ugotovitvah o abstraktni nevarnosti, pa še ta v izvedenih dokazih pred organom prve stopnje nima konkretne in dokazljive podlage. Smiselno predlaga, naj se odločbi organov druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Kaznovani je z navajanjem v zahtevi za sodno varstvo, da ni povzročil nobene - niti abstraktne - nevarnosti v prometu, pa zatorej ni storil nobenega prekrška in da je bil dokazni postopek pred organom prve stopnje pomanjkljiv, ker niso bile zaslišane vse potrebne priče in niso bila opravljena potrebna soočenja in ker organ druge stopnje ni sprejel dokaznih predlogov iz njegove pritožbe, izpodbija pravnomočno odločbo le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, le-to pa po zakonu ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za sodno varstvo. Kolikor pa njegove navedbe, da je za prekršek po 14. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP predpisana le kazen, merijo na to, da varstveni ukrep, ki mu je bil izrečen, ni predpisan v zakonu, je treba pojasniti, da taka razlaga ni pravilna. Namreč, varstveni ukrepi vseh vrst se smejo po 35. členu zakona o prekrških izrekati storilcu prekrška poleg kazni, ne da bi bili posebej predpisani za posamezni prekršek. Varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu zakona o prekrških se je torej smel kaznovanemu izreči, pa čeprav v določbi o prekršku po 14. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP ni posebej naveden.

Glede na to, da ni podan noben utemeljen razlog iz 203. člena zakona o prekrških, je bilo treba zahtevo za sodno varstvo v skladu z določbo 4. odstavka 204. člena zakona o prekrških zavrniti kot neutemeljeno.