Jedro

Po 1. odstavku 288. člena ZUP/86 se pritožba v upravnem izvršilnem postopku lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.7.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij z dne 18.10.1999, o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ v postopku revizije pri tožeči stranki po uradni dolžnosti dovolil izvršbo sklepa o začetku postopka revizije za obdobje 1.1.1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register z dne 23.6.1999, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da mora pooblaščeni osebi predložiti temeljne in pomožne poslovne knjige s knjigovodskimi listinami za obdobje revidiranja in drugo dokumentacijo, povezano s predmetom postopka revizije. Ker je sklep o začetku postopka revizije postal izvršljiv 6.7.1999, je prvostopni upravni organ glede na to, da tožena stranka obveznosti iz navedenega sklepa ni v celoti izpolnila, s sklepom o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo odločil, da mora tožeča stranka v dveh dneh od vročitve tega sklepa predložiti zahtevano dokumentacijo, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 50.000 SIT in da bo prisilno sredstvo v obliki denarne kazni do zneska 100.000 SIT uporabljeno, dokler tožeča stranka ne bo izvršila naloženih obveznosti.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega upravnega organa v predmetnem upravnem izvršilnem postopku, v katerem se izvršuje sklep o začetku postopka revizije pri tožeči stranki za obdobje od 1.1.1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register z dne 23.6.1999, ki je nedvomno postal izvršljiv dne 6.7.1999. Iz obrazložitve sklepa o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, izhaja ugotovitev prvostopnega organa, kateri tožeča stranka ne ugovarja, da tožeča stranka te obveznosti ni v celoti izpolnila. Zato je tožena stranka na podlagi 286. člena ZUP/86 začela s postopkom upravne izvršbe s prisilitvijo za izpolnitev nedenarne obveznosti. Tožeča stranka je s pritožbo, tako kot sedaj tudi v tožbi, uveljavljala le ugovore, ki se nanašajo na sklep, ki se izvršuje, in sicer je ugovarjala določitvi obdobja revidiranja, ki izhaja iz sklepa o začetku postopka revizije. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da takšnih ugovorov v skladu s 288. členom ZUP/86 tožeča stranka ne more uveljavljati v postopku upravne izvršbe, ker so to ugovori, ki se nanašajo na sklep, ki se izvršuje. Zato takšnih ugovorov tudi ne more uveljavljati v upravnem sporu, kjer s tožbo izpodbija upravni akt, izdan v postopku upravne izvršbe.

Tožeča stranka vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da gre v zadevi samo za to, da se ugotovi ali je sklep o izterjavi denarne kazni utemeljen ali ne. Takšno stališče sodišča je nesprejemljivo in samo po sebi pomeni tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic. Tako Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) namreč v 2. členu določa, da je zaključek lastninjenja po tem zakonu prehod družbenega kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe (SRD) s sočasnim preoblikovanjem v kapitalsko družbo, kolikor ta v času prehoda družbenega kapitala še ni organiziran kot kapitalska družba. Ta prenos je bil izveden 15.5.1995 in je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 28.8.1995 to dejstvo tudi vpisalo v sodni register. SRD je čisto normalna delniška družba, ki posluje v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah. Tako ta družba ne razpolaga z nobenim družbenim premoženjem, ampak s svojim premoženjem, ki ga je pridobila v postopkih lastninjenja podjetij. V takšnem primeru pa se seveda revizija po vpisu SRD v sodni register 28.8.1995 več ne more izvajati. Če revizija po vpisu SRD v sodni register 28.8.1995 ni več dovoljena, je tudi ni mogoče kaznovati za nespoštovanje sklepa, da mora predložiti dokumente potrebne za revizijo za čas po 28.8.1995. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v zadevi samo odloči ali pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP) je agencija prenehala s poslovanjem 31.7.2004 in s 1.8.2004 prenehala obstajati. Vse pravice in obveznosti agencije je prevzela Republika Slovenija (2. člen). V nedokončane pravde in upravne spore, v katerih nastopa agencija kot stranka v postopku, je na mesto agencije vstopilo in jih nadaljuje Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (3. člen). Po določbah 5. člena je z uveljavitvijo tega zakona prenehal veljati Zakon o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, 5. odstavek 63. člena in 66. člen ZZLPPO, za postopke revizije agencije pa se je prenehal uporabljati 4. odstavek 63. člena in 3. odstavek 65. člena ZZLPPO. Glede na to, da je ZUARLPP začel veljati 24.7.2004 in ne velja za nazaj, so v 5. členu navedeni predpisi v času odločanja obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča še veljali in je bila agencija pristojna za izdajo odločb, izpodbijanih v tem upravnem sporu.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da gre v tej zadevi za upravno izvršbo izvršljivega sklepa o začetku postopka revizije pri tožeči stranki. Ker je iz spisov razvidno, da se tožeča stranka ni ravnala po navedenem izvršljivem sklepu, je upravni organ prve stopnje postopal pravilno, da je na podlagi 1. odstavka 286. člena ZUP/86 izdal sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo in prisilil tožečo stranko k izpolnitvi obveznosti določene v navedenem izvršljivem sklepu z denarno kaznijo.

Ugovori tožeče stranke, ki jih je navajala že v upravnem postopku in jih ponavlja tudi v upravnem sporu, se nanašajo na sklep, ki se izvršuje, to je na izvršilni naslov. Po 1. odstavku 288. člena ZUP/86 pa se pritožba v upravnem izvršilnem postopku lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato sta sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka postopala pravilno, ko takšnih ugovorov nista upoštevala.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.