Jedro

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti so res enotna oblika škode in zato dobi oškodovanec enotno odškodnino. Vendar, če je zaradi odvzema prostosti tožniku nastala tudi druga nepremoženjska škoda in sicer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah ali skaženost, lahko zahteva tudi to odškodnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in štelo, da je odprt še zahtevek za 4.810,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento 834,84 EUR. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih. S sodno poravnavo sta se dogovorili stranki le za del tožbenega zahtevka pod točko 3 tožbe, za ostalo nepremoženjsko škodo pod točko 4 pa je nerazsojeno. To jasno izhaja iz sodne poravnave, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo za čas pripora 658 dni. Po sodni poravnavi je sodišče izvedenca M. pozvalo, da da mnenje, in stranki, da podata pripombe. Iz mnenja izhaja, da je tožnikovo stanje posledica mučenja v zaporu v M.. Sodišče ni zaslišalo tožnika, kar je predlagano v tožbi in ni povedalo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Tožnik bi bil lahko zaslišan na domu. S tem mu je odvzeta pravica do enakega varstva pred sodiščem. Zavrnilo je dokaz s poizvedbo o tožnikovem premoženju glede lastništva in usode podjetja L. d.o.o. in poizvedba na davčnem organu RS glede delovne dobe, češ da je to prepozno. Sodišče je vse do obravnave 4.11.2008 odločalo o temelju in izdalo vmesno sodbo. Zato ta dokazni predlog ne more biti prepozen. Sodišče je prebralo celotno dokumentacijo v kazenskem spisu, vendar je ni presojalo. Iz spisa opr. št. I K 59/99 je na list. št. 137 zapisnik o zaslišanju priče L. O., žene tožnika. Povedala je, da ima S. družbo L., ki se ukvarja s trgovino s piščanci iz S.. Na list. št. 144 so osebni podatki tožnika, iz katerih izhaja, da je zaposlen, da zasluži od 5.000,00 do 10.000,00 DEM. Povedano je, da je lastnik družbe L. S.. Še drugih listovnih številk, med drugim na dopisu Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.8.1998 izhaja, da so v razgovoru z N. B. ugotovili, da je slednja zaposlena v družbi L.. Tudi iz drugih listovnih številk to izhaja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je po naši sodni praksi sprejeto stališče, da se pri odvzemu prostosti določi enotna odškodnina. Pri tem ni navedlo sodne prakse. Odškodnina se presoja po 542. členu ZKP v povezavi z OZ. To je navedeno tudi v knjigi Kazensko procesno pravo RS, str. 1013. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je s sodno poravnavo tožnik prejel vso nepremoženjsko škodo, pooblaščenka pa stroške. Za premoženjsko škodo pa ni zadostil dokaznemu bremenu in zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

V tej pravdni zadevi zahteva tožeča stranka odškodnino v skupnem znesku tedanjih 36.186.000,00 SIT nepremoženjske škode s pripadki in mesečno rento tedanjih 200.000,00 SIT od 1.6.2000 dalje in zapadle neto zneske, kot je to zapisano na 5. strani spisa. Tožnik je glede nepremoženjske škode postavil zahtevke za pripor 658 dni (III. točka) in to ocenil na 11.186.000,00 SIT oziroma 17.000,00 SIT dnevno. Nato je pod IV. točko postavil ločene zahtevke iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, fizične bolečine, strah in skaženost in škodo na bodočem zaslužku. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zahteval tedanjih 16.000.000,00 SIT, za skaženost 3.000.000,00 SIT (V. točka tožbe), nato za zmanjšanje življenjskih aktivnosti še 6.000.000,00 SIT in za premoženjsko škodo še pod točko V. tožbe.

V zadevi je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo z dne 19.9.2007, ki je pravnomočna. Brez obrazložitve v pripravljalnih vlogah, časovno pa pred izdelavo izvedeniškega mnenja nevrologa, sta pravdni stranki na glavni obravnavi dne 23.5.2008 sklenili sodno poravnavo, ki je na list. št. 121. Zapisano je, da tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek za vso nepremoženjsko škodo nastalo tožniku za čas neupravičenega pripora v trajanju 658 dni in sicer znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo 27.810,00 EUR in pravdne stroške 1.400,00 EUR. Poravnava ni obrazložena in v uvodu ne piše, da je s tem zaprta vsa nepremoženjska škoda iz vseh tožbenih zahtevkov za nepremoženjsko škodo iz tožbe.

V nadaljevanju postopka je sodišče nato izvajalo dokaz z izvedencem nevrologom, ga spraševalo o trajnih posledicah in s tem tudi še naprej razpravljalo o nepremoženjski škodi.

Ključno za odgovor na vprašanje, ali je s sodno poravnavo tožena stranka poravnala vso nepremoženjsko škodo tožniku, je materialno pravo. Sodišče meni v izpodbijani sodbi, da je možna le enkratna odškodnina za neutemeljen odvzem prostosti kot enotna oblika škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, zato je štelo, da je s sodno poravnavo ta zahtevek pravnomočno rešen. Tožeča stranka pa v pritožbi trdi, da je možnih več pravnih naslovov iz tožnikove škode in da so se poravnali le za odškodnino za duševne bolečine zaradi neupravičeno odvzete prostosti, ne pa za ostalo škodo. Tako tudi toži. Tekst sodne poravnave omenja le nepremoženjsko škodo nastalo za čas neupravičenega pripora 658 dni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že leta 1986 v poročilu VS S 2/86, stran 13, zavzelo stališče, da je odškodnina enovita. Duševne bolečina zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri kateri sodišče upošteva vse okoliščine primera (ogled, odnos okolja, naravo kaznivega dejanja in čas trajanja odvzema prostosti in vse okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin). Pri tem je pravna podlaga po načelnem pravnem mnenju bil tedaj 200. člen ZOR. Vendar že v tem načelnem pravnem mnenju Vrhovno sodišče opozarja, da lahko taka oseba pretrpi tudi fizične bolečine ali strah, kar seveda utemeljuje presojo odškodnine tudi za te vrste škode. Če utrpi pa škodo zaradi zdravstvenega stanja, pa mu gre tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (primerjaj sodbe II Ips 767/2005, II Ips 268/94 in sodbe naštete v prvem judikatu).

Ker sodišče prve stopnje o tej škodi sploh še ni odločalo, pritožbeno sodišče ne more presojati te odškodnine. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je s sodno poravnavo tožena stranka plačala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti 658 dni. Vendar spregleda drugo vtoževano škodo.

Pač pa graja pritožba zavrnitev premoženjske škode in v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo obravnava in ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo premoženjsko škodo zato, ker škode ni dokazal. Ugotovilo je, da ni dokazal, da je bil pred priporom zaposlen in da je prejemal dohodke. Pritožba pa opozarja, da sodišče ni zaslišalo tožnika, o čemer je sprejelo sklep. Lahko bi ga zaslišalo na domu, če ni sposoben priti na sodišče. Sodišče tudi ni presojalo listin, katere je do sedaj predložil tožnik in se sklicuje na kazenski spis, ki je v prilogi. Te listine je sodišče prebralo. Vendar zmotno meni pritožba, da ker je bila izdana vmesna sodba, lahko po vmesni sodbi še zmeraj navaja novote glede premoženjske škode. Čas za uveljavljanje novih dejstev in dokazov je prvi narok za glavno obravnavo, saj tožnik ne pojasni, zakaj teh dokazov, ki jih je predložil leta 2008, ni mogel predložiti brez svoje krivde prej.

Pritožbeno sodišče je presojalo predloge tožeče stranke glede premoženjske škode, ki je že v tožbi. Predlagal je izvedeniško mnenje in tudi sodišče ga je pribavilo, predložil je zdravstveno dokumentacijo, svoje zaslišanje in kazenski spis. Po presoji teh dokazov bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik utrpel premoženjsko škodo in če, kakšno. V točki III in VI tožbenega zahtevka je tožnik podal trditveno podlago glede premoženjske škode. Najprej je trdil, da je bil direktor in lastnik družbe L. in da je družba prenehala, ker je bil priprt. Nato pa je v točki VI tudi podal zahtevek od avgusta 1998 dalje za minimalno bruto plačo v S., kot izhaja iz tožbenega zahtevka. V tem delu je tožbeni zahtevek oziroma podlaga nejasna. Če je bil tožnik 658 dni neutemeljeno priprt in če se bo ugotovilo, da je sedaj zaradi posledic pripora za delo trajno nesposoben, bo sodišče prve stopnje moralo to presojati. Utrpel je takšno škodo, kakršno je imel pred priporom, če je bil zaposlen. Če pa ni bil zaposlen, tedaj mu za čas pripora gotovo ta škoda ne gre. Vendar je za odločitev o bodoči premoženjski škodi treba upoštevati, da tožnik trdi, da bi zaslužil minimalno plačo. Ker je po teoriji o adekvatni vzročnosti možno, da bi osemintrideset let star moški, ki je bil za delo sposoben, sčasoma delo dobil, bo treba tožnika pozvati v okviru materialnega vodstva pravde, da svojo trditveno podlago iz točke VI tožbe dopolni, da bo sposobna za obravnavanje. Če tožnik trditvene podlage ne bo dopolnil, tedaj bo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Škodo pa bo obravnavalo glede na dokaze in trditve, katere je tožnik pravočasno predložil. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da če tožnik ne dokaže zaposlitve ob priprtju, mu ne gre škoda za bodočo premoženjsko škodo, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Zato so ostala pravnorelevantna dejstva neobravnavana in neutemeljena, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.