Jedro

Ni sporno, da je v času triletne zunajzakonske skupnosti tožnica rodila dva skupna otroka in je zanju kot mati tudi skrbela. Čeprav se je toženec za pridobivanje skupnega premoženja precej osebno angažiral, skrb za otroka vseeno pretehta več. Ob ugotovljenem razmerju finančnih vložkov ter ob pravilnem upoštevanju skrbi za skupna dva mladoletna otroka, ki jih je tožnica rodila v kratkem obdobju trajanja njune izvenzakonske skupnosti, po presoji pritožbenega sodišča to vodi do tega, da je tožničin delež na skupnem premoženju 30%, toženčev pa 70%.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da se tožničin delež na skupnem premoženju zviša na 30 %, toženčev pa zniža na 70%.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdi.

III. Pritožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delo ugodilo tožbenem zahtevku in ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v S. in da je delež tožnice na njem 1/5, toženca pa 4/5 (I. in II.). Zavrnilo je višje in drugačne zahtevke, in sicer da je skupno premoženje tudi stanovanjska hiša na naslovu P. v L., da je tožničin delež na skupnem premoženju 1/2, za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do ½ oziroma podredno za izplačilo ocenjene vrednosti nepremičnine v S. v znesku 38.006,00 EUR ter nepremičnine v L. v znesku 125.000,00 EUR (III. in IV). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (V.).

2. Odločitev je posledica presoje, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti med l. 2006 in l. 2009, tekom tega obdobja pa pridobili (le) navedeno nepremičnino v S., za katero so večji del del denarja tožencu posodili njegovi sorodniki, sam pa se je tudi angažiral z lastnim delom.

3. Tožnica se proti sodbi, obrazloženo le proti tč. III. in IV, pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka, predlaga spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Trdi, da je zunajzakonska skupnost nje in toženca obstajala tudi še po l. 2009, in sicer se je l. 2011 preselila nazaj k njemu, in skupaj sta gradila hišo v T., kar naj bi izhajalo iz izpovedb nje in prič oz. je bilo neprerekano. Navaja, da se sklicuje na izjavo priče Z. T. iz izvršilnega postopka pred sodiščem v Kamniku, kjer je ta povedal, da sta pravdni stranki skupaj prihajali na hišo od l. 2009. Navaja, da je za hišo kupovala stvari in opremo. Ker vse to kaže na njuno skupnost tudi po l. 2009, trdi, da je tudi hiša na naslovu P. v L. njuno skupno premoženje. Nasprotuje pa tudi oceni deleža na skupnem premoženju. Meni, da bo morala obveljati zakonska domneva, saj je toženec ni izpodbil, ker ni dokazal svojih trditev o pridobivanju dohodka. Sodišče ne bi smelo o tem odločiti po prostem preudarku, kot to izhaja iz 25. tč. obrazložitve. Po drugi strani pa naj bi sama poleg finančnih vložkov skrbela za družino in gospodinjstvo. Očita, da navedbe toženca niso bile listinsko podprte in mu je vseeno verjelo, njej pa ne.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, materialno pravo pa je delno napačno uporabilo.

7. Materialnopravno izhodišče za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, ki je eno od osrednjih spornih vprašanj v tem sporu, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in je nesporno. Po določilu 1. odst. 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: prvič, obstajati mora življenjska skupnost moškega in ženske, drugič, ta mora trajati dalj časa, in tretjič, ne smejo obstajati okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. (To slednje je v našem primeru nesporno.) Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo kriterije za presojo, ali gre za tako skupnost, ki so se izoblikovali v teoriji in sodni praksi: Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, kar pomeni, da je vzpostavljena ekonomska in socialna skupnost, v kateri partnerja zadovoljujeta svoje materialne, moralne, čustvene in druge običajne potrebe zakoncev, poleg tega pa mora biti notorna, torej navzven opazna.

8. Ocena, da je taka skupnost med tožnico in tožencem obstajala od konca leta 2006 pa do konca leta 2009 (v tem času sta se jima rodila tudi oba skupna otroka), je sprejeta na podlagi navedenih kriterijev, je korektna, natančno razložena, razumna in življenjsko sprejemljiva, skratka prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v tč. 14, 15 in 16 natančno pojasnilo, zakaj ocenjuje to obdobje kot edino ustrezno vsem zakonskim kriterijem oz. kriterijem ustaljene sodne prakse in pritožbeno sodišče tega ne bo samo ponavljalo, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Zgolj izjava neke priče v nekem drugem postopku, češ da sta toženec in tožnico skupaj hodila na hišo od l. 2009 dalje, vsega tam navedenega nikakor ne omaje in ne vodi do nobenega drugačnega zaključka. Že pred tem sta nesporno občasno živela ločeno, tedaj pa je tožnica toženca zapustila. Četudi je izpovedala, da se je njuno razmerje nadaljevalo in da se je počutila njegovo ženo oz. marioneto, to ne vodi do drugačnega zaključka, kot ga je napravilo in celovito pojasnilo sodišče prve stopnje.

9. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, kaj spada v njuno skupno premoženje, namreč stanovanje v stanovanjski hiši, ki je bila v tem času predmet toženčevega nakupa, ne pa tudi hiša, ki jo je toženec gradil in zgradil že po razpadu njune življenjske skupnosti (2. odst. 51. čl. ZZZDR).

10. Ne drži, da toženec ne bi prerekal tega, da je skupno premoženje tudi hiša v T. Prerekal je tožničine trditve, da sta sploh (kdajkoli, torej tudi ne v času gradnje hiše) živela v izvenzakonski skupnosti in trdil, da tožnica za to hišo sploh ni nič vedela in nič prispevala. Iz teh dejstev bi sledilo, da omenjena hiša ni skupno premoženje. Kot pojasnjeno, tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo to premoženje pridobljeno v času trajanja njune skupnosti oz. konkretno, da je njuna skupnost trajala tudi še v času pridobitve tega premoženja.

11. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odst. 59. čl. ZZZZDR). Sodišče prve stopnje je ustrezno izhajalo iz pravila, da se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR).

12. Tožencu je v nasprotju s tožničinimi trditvami uspelo izpodbiti zakonsko domnevo. Glede dohodkov je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo ocenilo, da sta k premoženju v približni vrednosti 120.000,00 EUR prispevala toženec 96.650,00 EUR, kar je približno 80 %, tožnica pa ostalo torej 23.350,00 EUR, kar je približno 20 %. Dokazna ocena o tem je sprejemljiva, upoštevajoč specifično situacijo, da sta bila tako tožnica kot toženec ves ta čas brez redne zaposlitve in da tudi sicer nista zmogla verodostojno izkazati obsega pridobivanja svojega dohodka (tožnica z manikuro in kot vizažistka, toženec pa s prodajanjem starega železa, preprodajanjem avtomobilov). Zato ne drži pritožničin očitek, da sodišče le njej ni verjelo, tožencu pa. Drži tudi, da o skupnem premoženju pravdnih strank ni nobene relevantne listinske dokumentacije (dokazov). Vendar naše civilno procesno pravo ne pozna dokaznih pravil. Dokazi so med seboj enakovredni, sodišče pa odloči na podlagi skrbne ocene vsakega posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Glede na povedano je prepričljivo, da so tožencu omenjena denarna sredstva posodili svojci, zlasti starši, kot to natančneje razlaga sodišče prve stopnje (tč. 26 obrazložitve). Od kod drugod naj bi se vzeli finančni vložki, ki so omogočili nastanek spornega skupnega premoženja, in iz česa naj bi sama prispevala še več, tožnica niti v pritožbi ne pojasni. Ne drži pa pritožbeni očitek, da bi sodišče odločilo o deležih po prostem preudarku (216. ZPP) in kaj takega tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (tudi ne iz tč. 25, kot zmotno trdi pritožnica).

13. Vendar pa je materialnopravna napaka sodišča prve stopnje, da je deleže na skupnem premoženju določilo izključno na podlagi matematičnega izračuna razmerja denarnega vložka obeh strank, zanemarilo pa je druge kriterije iz navedenega 2. odst. 59. čl. ZZZDR, ki jih je sicer korektno povzelo. Gre predvsem za skrb za mladoletna otroka pravdnih strank. Nobenega dvoma ni, in tudi ni sporno, da je v času triletne zunajzakonske skupnosti tožnica rodila dva skupna otroka in je zanju kot mati tudi skrbela. Čeprav se je toženec za pridobivanje skupnega premoženja precej osebno angažiral, skrb za otroka vseeno pretehta več. Treba je izhajati iz zakonske domneve, da so deleži zakoncev na skupnem premoženju enaki. Kot rečeno, je toženec zaradi bistveno višjih vloženih denarnih sredstev to domnevo izpodbil, vendar ocena, kolikšen je delež obeh partnerjev, ne more temeljiti zgolj na primerjavi denarnih vložkov, kot da partnerske skupnosti ne bi bilo. Ob ugotovljenem razmerju finančnih vložkov ter ob pravilnem upoštevanju skrbi za skupna dva mladoletna otroka, ki jih je tožnica rodila v kratkem obdobju trajanja njune izvenzakonske skupnosti, po presoji pritožbenega sodišča to vodi do tega, da je tožničin delež na skupnem premoženju 30 %, toženčev pa 70 %.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za delno utemeljene in je bilo treba pritožbi delno ugoditi ter po 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti. V preostalem delu, kolikor je neutemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. ZPP. Tožnica je sicer s pritožbo delno uspela, a le glede deleža na ugotovljenem skupnem premoženju (33 %; zahtevala je še 30%, dobila je še 10%), ne pa tudi glede obsega spornega skupnega premoženja. Glede na to, da je ob skupno manjšem uspehu tožnice že prvostopenjsko sodišče odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno, da to velja tudi za stroške pritožbenega postopka. Ker jih je priglasila le tožnica, jih krije sama.